Jedro

Če gre za vozilo, s katerim se opravlja posebni linijski prevoz šoloobveznih otrok, mora biti to na predpisani način označeno ves čas prevoza in ne glede na število otrok v vozilu.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Postaja prometne policije Nova Gorica (prekrškovni organ) je dne 17. 1. 2012 M. B. izdala plačilni nalog, št. 101920687, zaradi prekrška po desetem odstavku 90. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter ji izrekla globo v višini 250,00 EUR. Okrajno sodišče v Tolminu je zahtevi storilke za sodno varstvo delno ugodilo in plačilni nalog v odločitvi o sankciji spremenilo tako, da je storilki za navedeni prekršek izreklo opomin. Sicer je zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani plačilni nalog.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnih določb zakona po 1. točki 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da iz besedila desetega odstavka 90. člena ZPrCP izhaja, da se nanaša na vozilo, s katerim se prevaža skupina otrok iz prvega dela osmega odstavka tega člena, in ne na vozilo, s katerim se opravlja posebni linijski prevoz otrok, saj je zapisano, da se z globo kaznuje voznik vozila, označenega za prevoz otrok, v katerem ni skupine otrok. Iz podatkov spisa izhaja, da je storilka opravljala linijski javni prevoz šoloobveznih otrok, zato je moralo biti vozilo, s katerim se je opravljal tak prevoz, označeno ves čas prevoza, ne glede na trenutno število otrok v vozilu (osmi odstavek 90. člena ZPrCP). Nelogično in neizvedljivo bi bilo, če bi moral voznik v takem primeru odstraniti označbe z vozila, ko v vozilu ne bi bilo otrok, in jih na naslednji postaji, ko bi vstopil kakšen otrok, ponovno namestiti. Ker dejanje, zaradi katerega je bil zoper storilko voden postopek, ni prekršek, predlaga, da Vrhovno sodišče postopek o prekršku zoper storilko ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki se v izjavi z dne 17. 12. 2012 pridružuje navedbam zahteve.

B.

4. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila storilki s plačilnim nalogom z dne 17. 1. 2012 izrečena globa zaradi prekrška po desetem odstavku 90. člena ZPrCP, ker je vozila vozilo, označeno s predpisanim znakom za prevoz otrok, čeprav v vozilu ni bilo skupine otrok. Storilka je v zahtevi za sodno varstvo med drugim navedla, da na relaciji Tolmin – Most na Soči – Dolenja Trebuša – Stopnik – Dolenja Trebuša – Gorenja Trebuša že od leta 1987 opravlja javni linijski prevoz otrok in da je bilo vozilo v času prekrška označeno s posebnima tablama – s tablo za prevoz otrok in s tablo „posebni linijski prevoz“. Linijski prevoz otrok opravlja po pogodbi z različnimi šolami in ima vsa potrebna dovoljenja. Opozorila je tudi na brezizhodnost svoje situacije, saj mora imeti po zakonu, ker opravlja linijski prevoz otrok, vozilo označeno na celotni relaciji, ne glede na to, če na posameznem odseku v vozilu ni otrok. Če vozilo torej ne bi bilo ustrezno označeno, bi ji prav tako izrekli globo zaradi kršitve osmega odstavka 90. člena ZPrCP. Sodišče je te navedbe zavrnilo z utemeljitvijo, da so bila na podlagi zbranih dokazov vsa odločilna dejstva zanesljivo in celovito ugotovljena.

5. Glede na to, da je bila storilki z izpodbijano sodbo izrečena sankcija, ker je vozila vozilo, označeno s predpisanim znakom za prevoz otrok, čeprav v vozilu ni bilo skupine otrok (besedilo drugega dela desetega odstavka 90. člena ZPrCP), je očitno, da je sodišče izhajalo iz dejanskega izhodišča, da je storilka upravljala z vozilom, ki ni namenjeno posebnemu linijskemu prevozu šoloobveznih otrok.

Glede na izčrpnost in natančnost storilkinih navedb v zahtevi za sodno varstvo, ko je ta pojasnila, na kateri relaciji, koliko časa in za katere šole opravlja linijski prevoz šoloobveznih otrok, se Vrhovnemu sodišču, zlasti ob splošnosti odgovora sodišča na njene navedbe, pojavlja precejšen dvom o tem, da je bila ta okoliščina v obravnavani zadevi dovolj raziskana. Ta okoliščina je, kot pravilno opozarja vrhovni državni tožilec, odločilna za presojo, ali ravnanje storilke z dne 17. 1. 2012 sploh predstavlja prekršek po desetem odstavku 90. člena ZPrCP. Če gre namreč za vozilo, s katerim se opravlja posebni linijski prevoz šoloobveznih otrok, mora biti to na predpisani način označeno ves čas prevoza in ne glede na število otrok v vozilu (osmi odstavek 90. člena ZPrCP), sicer je vozniku takšnega vozila mogoče očitati prekršek (besedilo prvega dela desetega odstavka 90. člena ZPrCP). V prid takšni razlagi govorita tudi sedaj veljavni določbi devetega in enajstega odstavka 90. člena ZPrCP.

C.

6. Ker je Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnega dejstva, je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče preveriti, ali je storilka v času prekrška upravljala z vozilom, ki je namenjeno posebnem linijskem prevozu šoloobveznih otrok. Če bo odgovor pritrdilen, ravnanje M. B. ne more predstavljati očitanega prekrška, saj morajo biti tovrstna vozila označena ves čas prevoza in ne glede na število otrok v vozilu.