Jedro

Toženka bi morala dokazati, da njeno ravnanje ne predstavlja motenja posesti, ampak dovoljeno samopomoč v smislu 76. člena ZTLR. V zvezi s tem bi morala toženka tudi dokazati, da od zatrjevanega odvzema posesti do motilnega dejanja še ni potekel rok iz 77. člena ZTLR, torej 30 dni od dneva, ko se je zvedelo za motenje in storilca ter eno leto od dneva, ko je motenje nastalo. Slednjega pa tožnica ni dokazala, niti zatrjevala.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v drugem odstavku izreka tako spremeni, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna vzpostaviti prejšnje stanje in sicer montirati na vrata prejšnjo obešanko ter v skladišče vrniti leseno samokolnico, vrtne stole in mize, dva pulta, vreče oglja, enodelno rolo omaro in kartonsko škatlo z barvami in laki, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe." zavrne. 2. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi. 3. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1./ ugotovilo, da je toženka motila tožnico s tem, da je dne 24.8.1994 vdrla v večje skladišče v pritličju stanovanjske hiše v M., T. 18; na vrata namestila novo obešanko, iz skladišča odstranila leseno samokolnico, nekaj lesenih stolov in miz, dva pulta, nekaj vreč oglja, enodelno rolo omaro in kartonsko škatlo z barvami in laki; 2./ toženki naložilo, da je dolžna v 8 dneh vzpostaviti prejšnje stanje in sicer montirati na vrata prejšnjo obešanko ter v skladišče vrniti leseno samokolnico, vrtne stole in mize, dva pulta, vreče oglja, enodelno rolo omaro in kartonsko škatlo z barvami in laki; 3./ v bodoče toženki prepovedalo na tak ali podoben način posegati v tožničino posest na večjem skladišču; 4./ toženki naložilo, da je dolžna v 15 dneh povrniti tožnici stroške pravdnega postopka v znesku 212.746,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje 5./ zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Zoper prvi do četrti odstavek takšnega sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da ima izpodbijani sklep takšne pomanjkljivosti, da se ga ne da preizkusiti in sicer v delu, ki se nanaša na odmero pravdnih stroškov in v razlogih sklepa. Navedbe, da je toženka sporne prostore kupila od M. R. so protispisne. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi določbe pravdnega postopka, saj ni dopustilo izvajanja dokazov, ki jih je toženka pravočasno predlagala, ob tem pa v celoti ugodilo vsem dokaznim predlogom tožnice. Pogodba med tožnico in M. R. je po vsebini predpogodba, veljavna kupoprodajna pogodba pa ni bila nikdar sklenjena. Tožnica sklenitve pogodbe tudi ni zahtevala. Tožnica je ves čas vedela, da ni lastnica predmetnih prostorov in dejansko prostora ni imela v posesti. Toženka, njeni družinski člani in tudi priče niso nikdar opazili kakršnihkoli predmetov, ki ne bi bili njihova last in tudi niso zaznali, da bi v njihove prostore v njihovi odsotnosti kdo vstopal. Toženka in njena družina je zmeraj imela ključe obešanke in posest prostorov. Tožnica je očitno izkoristila odsotnost lastnikov, samovoljno odstranila obešanko, s silo vdrla v prostore in si protipravno ter na skrivaj (v odsotnosti toženke) pridobila posest, vrata pa zaklenila z novo obešanko. Toženka je bila zato ob prihodu v Mojstrano dne 24.8.1994 prisiljena odstraniti obešanko, da je lahko vstopila v prostore, ki jih je imela vedno v posesti, saj je morala priključiti vodo in elektriko. Sodišče prve stopnje okoliščin v zvezi s tem ni razjasnilo in ni upoštevalo določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) o dovoljeni samopomoči. V skladu z določbo drugega odstavka 78. člena ZTLR tožnica nima posestnega varstva, saj si je posest od toženke pridobila s silo oz. na skrivaj. Pritožnica še navaja, da so priče, ki jih je predlagala tožnica neverodostojne, saj so zelo podrobno pojasile na kakšen način je imela tožnica posest spornih prostorov in so poudarjale, da so z razmerami v sporni hiši dobro seznanjene. Kljub temu priče niso vedele, da v navedeni hiši toženkina družina stalno živi že od leta 1999, hči pa že nekaj let. Predstavnik Planinskega društva je zatrjeval, da ni poznal očeta toženkinega moža M. R., čeprav je prav on prepustil društvu v uporabo sporne prostore. Priče, ki so izpovedale, da so vstopale v sporne prostore v času, ko je bil M. R. še živ so vstopa le z njegovim dovoljenjem, saj je bil dolgoletni član Planiskega društva. Priče, ki so izpovedale, da so vstopale v prostore, ko so skladiščili stvari za potrebe Gasilskega društva pa so povedale, da so vstopale poleti leta 1993, kar le potrjuje dejstvo, da je tožnica na silo in skrivaj vstopila v prostore. Poleg tega je iz izvedenega postopka razvidno, da v prostore ni vdrla toženka, ampak J. K. Tudi predmetov ni odstranila sama, ampak je pri tem sodelovala druga oseba, zoper katero tožnica ni vložila tožbe. Pritožnica zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa zadevo vrne v nov postopek. Pritožba je delno utemeljena. Uveljavljani pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi so jasni in si niso med seboj v nasprotju; podano tudi ni nasprotje med tem kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodbe in vsebino zapisnikov o izpovedbah v postopku. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo vseh prič, ki jih je predlagala toženka, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Toženka ne pojasni, o katerih odločilnih dejstvih naj bi omenjene priče izpovedale. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijanem sklepu pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem dodatnih prič in pritožbeno sodišče takšno odločitev sprejema. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe 70., 76., 77., 78. in 79. člena ZTLR. V skladu z določbo 426. člena ZPP je ob obravnavanju tožbe zaradi motenja posesti izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti. Zato pritožbene trditve v zvezi s kupoprodajno pogodbo oz. predpogodbo med tožnico in M. R. in trditve, da je tožnica ves čas vedela, da ni lastnica predmetnih prostorov za odločitev v obravnavani zadevi niso pomembne. Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji le na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je imela tožnica v posesti sporni prostor, saj je v različnih časovnih obdobjih od osemdesetih let do leta 1993 številnim pričam (članom Planinskega ter Gasilskega društva in prodajalkam) odklepala s svojim ključem in jim dovolila, da v prostorih shranjujejo nekatere stvari. Priče so v različnih časovnih obdobjih tudi opazile, da so v prostoru spravljeni predmeti. Pritožbene trditve o neverodostojnosti prič ne vzbujajo dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pa tudi sicer ni jasno, zakaj naj bi okoliščina, da priče niso vedele, da toženkina družina že od leta 1999 živi v sporni hiši ter okoliščina, da predstavnik Planinskega društva ni poznal toženkinega moža in njegovega očeta, ki sta bila oba člana društva, kazala na neverodostojnost prič. Poleg tega pritožbeno sodišče poudarja, da celo toženka v pritožbi priznava, da je tožnica imela posest spornega prostora v letu 1993, ko so v njem spravljali stvari Gasilskega društva, le da zatrjuje, da jo je pridobila šele v zadnjem času pred motenjem. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo dejansko stanje in prvilno uporabilo določbo prvega odstavka 70. člena ZTLR, ko je ugotovilo, da je toženka pred motilnim dejanjem imela neposredno dejansko oblast, torej posest spornega prostora. Pritožnica sicer pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje z vprašanjem samopomoči ni ukvarjalo. Vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da je dokazno breme v zvezi s tem na strani toženke, toženka bi morala torej dokazati, da njeno ravnanje dne 24.8.1994 ne predstavlja motenja posesti, ampak dovoljeno samopomoč v smislu 76. člena ZTLR. V zvezi s tem bi morala tudi dokazati, da od zatrjevanega odvzema posesti do 24.8.1994 še ni potekel rok iz 77. člena ZTLR, torej 30 dni od dneva, ko se je zvedelo za motenje in storilca ter eno leto od dneva, ko je motenje nastalo. Slednjega pa toženka ni dokazala, niti zatrjevala, zato dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s samopomočjo, ni vplivalo na pravilnost izpodbijanega sklepa. Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka, ko je 24.8.1994 vdrla v skladišče v pritličju hiše na T. 18 v M., namestila novo obešanko in iz skladišča odstranila nekatere predmete, motila tožnico v njeni posesti spornega pritličnega prostora. Pritožbene trditve, da je ključavnico odstranil J. K. in ne toženka ter, da je stvari iz skladišča odnašala tudi druga oseba ne vplivajo na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje. Že pritožbena trditev, da je pri nošenju stvari sodelovala tudi druga oseba, kaže na to, da je sodelovala tudi toženka. Tudi sicer pa ni potrebno, da je bila prav toženka tista, ki je odstranila staro obešanko ter odnesla stvari iz prostora, ampak zadošča, da je to po njenem naročilu storil nekdo drug, česar pa toženka ni nikdar zanikala. Glede na zgornje ugotovitve je v skladu z določbo 79. člena ZTLR sodišče prve stopnje toženki pravilno prepovedalo nadaljnje motenje posesti (tretji odstavek izreka sklepa). Napačna pa je odločitev sodišča prve stopnje v drugem odstavku izpodbijanega sklepa. Pritožnica pravilno opozarja, da je zahtevek, naj toženka na vrata montira prejšnjo obešenko, neizvršljiv, če je obešenka uničena. Pritožbeno sodišče pa predvsem ugotavlja, da tožnica ni niti zatrjevala, da se obešanka nahaja pri toženki; enako velja tudi glede predmetov, ki so bili odstranjeni iz spornega prostora. Če se sporni predmeti (in obešanka) ne nahajajo pri toženki oz. se celo nahajajo pri tožnici, je tožbeni zahtevek, ki bi toženki nalagal vrnitev takšnih predmetov v sporni prostor neizvršljiv in mu ni mogoče ugoditi. Glede na opisano, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v restitucijskem delu zavrnilo. V preostalem pa, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti upoštevni razlogi niso podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Odločitev o stroških postopka v izpodbijanem sklepu je pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru pritožbenih navedb ter morebitnih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki niso bile storjene. Pri tem ugotavlja, da je omenjeno odločitev mogoče preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje navedlo tako pravno podlago za stroškovno odločitev (določba 154. člena ZPP/77), kot dejansko podlago - specificirani stroškovnik, ki se nahaja v spisu. Pritožnik stroškovne odmere ne izpodbija opredeljeno, zato tudi pritožbeno sodišče širšega preizkusa od zgoraj navedenega ni moglo opraviti. Delna sprememba izpodbijanega sklepa ni vplivala na uspeh pravdnih strank v takšni meri, da bi lahko povzročila spremembo odločitve o stroških v postopku pred sodiščem prve stopnje. V pritožbenem postopku pa je pritožnica uspela s sorazmerno majhnim delom, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.