Jedro

Zavezanec lahko v postopku priglasi (uveljavlja) znesek vlaganj v posamezno vrsto komunalne opreme, vendar pa se bo ta pobotal le s prispevkom za isto vrsto komunalne opreme in le do višine tega komunalnega prispevka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila komunalni prispevek v višini 6.132,47 EUR za gradnjo stanovanjske stavbe na zemljišču parc. št. 1008/5 k.o. ... (1. točka izreka). Navedeni znesek je dolžna plačati v 30 dneh od vročitve odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka).

Iz obrazložitve je razvidno, da odmera temelji na določbah Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Šmarješke Toplice (v nadaljevanju Odlok). Pri izračunu celotnega komunalnega prispevka v višini 7.412,24 EUR je bila upoštevana opremljenost zemljišča s primarnim in sekundarnim omrežjem vodovoda, kanalizacije in cest ter za ravnanje z odpadki. Ker je tožnica sama zgradila sekundarno kanalizacijo (investicija je znašala 5.950,00 EUR), ki bo na podlagi pogodbe št. STRI 45-2108/2014 postala del javnega kanalizacijskega omrežja, je upravni organ na podlagi 4. člena Odloka o olajšavah pri plačilu komunalnega prispevka na območju Občine Šmarješke Toplice (v nadaljevanju Odlok o olajšavah) od celotnega zneska komunalnega prispevka odštel vrednost komunalnega prispevka za sekundarno kanalizacijo, ki po izračunu na podlagi določb Odloka znaša 1.279,77 EUR.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bilo v pogodbi št. STRI 45-2108/2014 o prevzemu sekundarne kanalizacije v Šmarjeških Toplicah, ki jo je sklenila kot investitorka z občino kot lastnico in Komunalo Novo mesto kot upravljavcem kanalizacije, nesporno ugotovljeno, da znaša skupna vrednost zgrajenega sekundarnega kanala z gradbenimi in montažnimi deli 5.950,00 EUR. Določeno pa je bilo tudi, da je tožnica zaradi financiranja gradnje javne kanalizacije oproščena plačila dela komunalnega prispevka za višino njenega vlaganja v gradnjo javne kanalizacije, torej v višini celotnega vložka. Poudarja, da je zgrajeni kanalizacijski priključek brezplačno prenesla v last toženke z namenom, da bo v višini vlaganj oproščena plačila komunalnega prispevka. Meni, da olajšava, priznana zgolj za kanalizacijo, pri čemer občina obdrži v lasti priključek in ga „trži“ naprej za svoj račun, ne vzdrži pravne presoje. Tako Odlok o olajšavah kot 78. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) določata, da se pri odmeri komunalnega prispevka upoštevajo vlaganja v izgradnjo infrastrukture glede na prispevani znesek, ne pa zgolj v delu, ki je bil vložen v posamezno infrastrukturo. Če ji toženka ne priznava celotnega vlaganja, pa ji je dolžna povrniti razliko med priznano olajšavo in dejanskim vložkom (4.670,23 EUR) po pravilih, ki veljajo za neupravičeno obogatitev. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge drugostopenjske odločbe in meni, da je tožba neupravičena.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnica sama zgradila sekundarni del kanalizacijskega omrežja, da ga je prenesla v last toženke in da so stroški gradnje znašali 5.950,00 EUR. Sporno pa je, ali bi moral biti pri odmeri komunalnega prispevka upoštevan celoten znesek investicije in ne le do višine, ki odpade na komunalni prispevek za sekundarno kanalizacijsko omrežje.

Komunalni prispevek je plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt), odmeri pa se za posamezno vrsto komunalne opreme pod pogojem, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek). Z njegovim plačilom je zavezancu zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo /…/ (četrti odstavek).

Iz teh določb je razvidno, da je zavezanec dolžan prispevati h gradnji komunalne opreme (teh je več vrst – prvi odstavek 71. člena ZPNačrt) v občini, v zameno pa mu je zagotovljena priključitev objekta oz. uporaba tiste komunalne opreme, za katero je bil odmerjen in plačan komunalni prispevek. Zato v primeru, ko je mogoče komunalni prispevek odmeriti za več vrst komunalne opreme, ta kljub edninskemu poimenovanju predstavlja seštevek prispevkov za posamezne vrste komunalne opreme. Tako v tej zadevi odmerjeni komunalni prispevek pomeni seštevek komunalnih prispevkov za vodovodno, cestno in kanalizacijsko omrežje ter za ravnanje z odpadki.

V skladu z ZPNačrt lahko investitor, ki želi graditi objekt na zemljišču, ki ni v celoti opremljeno do te mere, da bi bilo zadoščeno pogojem za izdajo gradbenega dovoljenja v smislu zahteve po zagotovljeni minimalni komunalni oskrbi objekta (7. točka prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov, ZGO-1), na podlagi dogovora z občino in sklenjene pogodbe o opremljanju sam zgradi del ali celotno komunalno opremo (prvi odstavek 78. člena ZPNačrt). V tem primeru stroške izgradnje v pogodbi predvidene komunalne opreme nosi investitor, šteje pa se, da je investitor na ta način v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil. Če bo investitor komunalno opremo, ki jo sam zagotovi, priključil na že zgrajeno komunalno opremo in jo bo s tem obremenil, mora plačati še preostali del komunalnega prispevka (četrti odstavek).

Iz teh določb izhaja, da so stroški gradnje breme investitorja, ki se je zaradi interesa za gradnjo objekta odločil, da bo sam opremil stavbno zemljišče, ne pa čakal na občino, ki sicer zagotavlja gradnjo komunalne opreme (prvi odstavek 77. člena ZPNačrt). Logično je, da v takem primeru, ko stroški gradnje bremenijo zavezanca in ne občine, ni mogoče zahtevati plačila komunalnega prispevka v smislu zavezančevega prispevka k stroškom gradnje konkretne vrste komunalne opreme.

Navedeno pa pomeni, da je toženka ob upoštevanju komunalnega prispevka kot plačila stroškov gradnje posamezne vrste komunalne opreme ravnala pravilno, ko tožnici ni odmerila komunalnega prispevka za sekundarno kanalizacijsko omrežje. Res je ob taki odločitvi stroškovno gledano rezultat za tožnico negativen, saj so bili stroški gradnje višji od zneska, ki odpade na komunalni prispevek za sekundarno kanalizacijo, vendar v zakonu ni podlage, da bi se ti stroški upoštevali tudi pri odmeri komunalnega prispevka za katero od drugih vrst komunalne opreme (npr. na račun zmanjšanja prispevka za priključitev na vodovod).

V tem smislu je treba razumeti tudi prvi odstavek 4. člena Odloka o olajšavah, ki investitorju, ki je od 1. 1. 1990 dalje vlagal v izgradnjo določene vrste komunalne opreme, omogoča, da z dokazilom o plačanih vlaganjih za ta znesek uveljavlja znižanje pri plačilu komunalnega prispevka. To pomeni, da zavezanec lahko v postopku priglasi (uveljavlja) znesek vlaganj v posamezno vrsto komunalne opreme, vendar pa se bo ta pobotal le s prispevkom za isto vrsto komunalne opreme in le do višine tega komunalnega prispevka. Povedano drugače: celotni stroški gradnje se bodo lahko pobotali s komunalnim prispevkom samo v primeru, če bo prispevek za določeno vrsto komunalne opreme enak ali višji od stroškov investicije (npr. če investitorju uspe graditi ceneje, kot bi to občini), sicer pa se stroški uspešno uveljavijo pri komunalnem prispevku le do višine komunalnega prispevka, ki bi ga moral investitor plačati občini za določeno vrsto komunalne opreme (v tej zadevi za sekundarno kanalizacijo) v primeru, če ne bi sam gradil. Ali je občina z izpodbijano odločbo, ki je izdana na podlagi veljavnih predpisov in po presoji sodišča zakonita, izpolnila obveznost iz 5. člena pogodbe št. STRI 45-2108/2014, po katerem bo tožnica zaradi financiranja gradnje sekundarnega kanala oproščena plačila dela komunalnega prispevka za višino njenega vlaganja v gradnjo javne kanalizacije, pa je stvar njunega pogodbenega razmerja in morebitnega uveljavljanja civilnopravnih zahtevkov (če med strankama ne bo prišlo do sporazumne rešitve). Iz tožbe namreč izhaja, da je tožnica (sama govori o neupravičeni obogatitvi občine) zaradi pričakovanja, da bodo stroški investicije v celoti poračunani s komunalnim prispevkom, na občino neodplačno prenesla zgrajeni sekundarni kanal. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. V tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).