Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za odločitev v tem sporu niso zelo pomembne ugotovitve sodišča, zakaj je prišlo do prekinitve sodelovanja med strankama. Zato tudi s tem povezane pritožbene navedbe glede ponudbe in protiponudbe niso odločilne. Prav tako po pravilnem opozorilu pritožbe ni bistvena (ne)uporaba računalniškega programa. Tudi to, da je šel tožnik s direktorjem na službene poti, stroške katerih je krila toženka, ni relevantno. Prav tako ni odločilno vprašanje nezagotavljanja službenega telefona ter službenega avtomobila zunanjim sodelavcem, za razliko od zaposlenih, saj tožnik formalno ni bil zunanji sodelavec. Prav tako ni pomembna pripomba sodišča, da naj bi tožnik pred tedanjo partnerko skrival svojo brezposelnost. Ključno je, da sodišče ni ugotovilo, da bi tožnik za toženko kontinuirano opravljal delo za plačilo, ki bi bilo v smislu plače dogovorjeno s toženko. Zato tudi ni podlage za priznanje vtoževanega iz naslova delovnega razmerja. Vseeno pa takšna odločitev ne pomeni, da tožnik v sporu pred rednim sodiščem ne bi mogel doseči poplačila dolga iz naslova poslovnega sodelovanja, če vztraja, da mu toženka dolguje plačilo za opravljene storitve.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženki za nedoločen čas od 7. 10. 2015 dalje - za vrsto dela prodaja in trženje A.; da je toženka dolžna tožniku izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto "vodja marketinga", za osnovno plačo 1.500,00 EUR neto, za čas od 7. 10. 2015 dalje; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni zakonito prenehalo 6. 5. 2018, ampak traja do odločitve sodišča prve stopnje; da je toženka dolžna tožniku za čas od 7. 10. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, mu obračunati plače in nadomestila plač v ustreznih bruto zneskih (glede na dogovorjeni neto znesek plače v višini 1.500,00 EUR), kot da bi delal, od teh plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati plačo za čas od oktobra 2015 do maja 2018 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, nadalje pa še stroške za prevoz na delo in z dela v skupnem znesku 1.073,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 37,00 EUR od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, ter stroške za prehrano med delom v skupnem znesku 3.690,36 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6,12 EUR od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek iz naslova regresa za letni dopust v skupnem bruto znesku 2.074,30 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov in datumov, razvidnih iz izreka sodbe. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine – denarnega povračila v višini 7.500,00 EUR. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.
2. Zoper sodbo (razen zoper del, da toženka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je obrazložitev sodbe do te mere pavšalna, da je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je spregledalo njegove dokaze. Storilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršilo 22. člen Ustave RS – pravica do enakega varstva, katere del je obrazloženost sodne odločbe. Naredilo je napačne zaključke glede službenih poti, ki jih je plačala toženka. Tožnik je imel drugačen položaj kot drugi zunanji sodelavci, pogodbeni partnerji, katerim toženka ni plačevala stroškov poti. Sodišče se je oprlo na nerelevantne priče, prezrlo je 40 elektronskih sporočil. Zato je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršitev ustavne pravice dostopa do sodišča in enakega varstva pravic. Ni se opredelilo do navedb tožnika, da je večino dela opravil od doma in na terenu, kar otežuje vodenje evidence prisotnosti na delu. Napačni so tudi zaključki glede sestankov, ki se jih tožnik ni udeleževal. Ker se ni ukvarjal z ničemer drugim kot s produktom A., njegova prisotnost na sestankih ni bila potrebna. Da je bil tožnik vključen v delovni proces, dokazujejo elektronska sporočila. Tudi zaključek sodišča, da tožnik ni bil zaposlen, ker ni imel službenega telefona in službenega avtomobila, ni konsistenten. Za razliko od B.B. je C.C. izpovedal, da toženka prodajnikom ni zagotavljala službenega telefona. Prav tako je imela le dva službena avtomobila, ki ju lahko uporabljajo zaposleni, če to potrebujejo. Tožnik tega ni potreboval. Res je nekaterim pričam pogodbe o zaposlitvi podpisal C.C., ko je bil še direktor. A tudi D.D., ki je bil takrat prokurist, je bil pristojen za sklepanje pogodb o zaposlitvi. Tožnik se je le z njim pogovarjal o plačilu. E.E. je izpovedal, da se je tudi on s D.D. pogovarjal o možni zaposlitvi. Šlo je za način, da najprej delaš zastonj, če boš uspešen, pa se te bo zaposlilo. Sodišče je izpostavilo, da nobena priča ni potrdila, da bi bil tožnik pri toženki prisoten cel dan. Sodišče ni upoštevalo, da je delal od doma in na terenu, pa tudi v pisarni in proizvodnji – kako naj bi ga torej videvali pri toženki. Sicer pa niti ni trdil, da bi bil cel dan pri toženki, pač pa da je delal zanjo. Sodišče ni sledilo pričama F.F. in G.G., ki sta tožnika šteli za zaposlenega, ampak drugim, manj relevantnim pričam, ki so s toženko v sorodstvenem, prijateljskem, poslovnem - odvisnem odnosu. Sodišče je napačno poudarilo, da je tožnik pred svojo partnerico skrival, da nima službe. Sodišče je napačno verjelo H.H., ženi D.D., da ta s tožnikom ni imel nobenega posebnega odnosa. Sodišče je ugotovilo, da ima toženka cel kup zunanjih sodelavcev, ki jim odpre elektronsko domeno in natisne vizitke. Ni pa se opredelilo do tega, da noben od teh ni opravljal dela brez pogodbe in bil brezposeln. Nelogično je, da bi tožnik odstopil od sodelovanja ravno, ko je bil posel pridobljen. Ker ni imel dogovora za provizijo, je pričakoval obljubljeno zaposlitev. Napačen je zaključek sodišča, da je bil tožnik kvečjemu zunanji sodelavec. Ti so bili dogovorjeni za % razlike v ceni, tožnik pa ne. Sodišče je tudi napačno navedlo, kdo vse naj bi bil udeležen pri projektu A., kar interpretira kot dejstvo, da tožnik ni bil v delovnem razmerju. Nedostop do programa I. ne dokazuje ničesar. Sicer pa so bili zakupljeni le štirje dostopi do tega dragega programa, zaposlenih pa je pri toženki pet oseb. Sodišče je neustrezno ugotovilo, da projekt A. ni bil tako pomemben, da bi upravičil delovno razmerje. Naziva vodja marketinga si ni izmislil tožnik sam. Tožnik omenjene ponudbe glede lastniškega deleža z dne 8. 4. 2018 ni sprejel, ampak je podal nasprotno ponudbo 5. 5. 2018, ki je D.D. ni sprejel. 3. Toženka v dogovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.
6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih (v zvezi s katerimi sodišče prve stopnje ni ugotovilo obstoja delovnega razmerja), tako da očitek nemožnosti preizkusa sodbe (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen. Prav tako ne očitek kršitve 22. člena Ustave RS - pravica do enakega varstva pravic, glede katere pritožba izpostavlja zahtevo po obrazloženosti sodne odločbe. Pritožba se tudi ob izpodbijanju dokaznih zaključkov pavšalno sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršitev ustavne pravice dostopa do sodišča in enakega varstva pravic, česar pa pritožbeno sodišče ne ugotavlja. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Na podlagi obsežnega dokaznega postopka je ob pravilnih materialnopravnih izhodiščih oblikovalo pravilno dokazno oceno, na podlagi katere je presodilo, da elementi delovnega razmerja niso podani.
7. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je izhajalo iz definicije delovnega razmerja v 4. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), po kateri je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Po 18. členu ZDR-1 se v sporu med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja.
8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo med pravdnima strankama določeno poslovno sodelovanje, ki pa ni imelo lastnosti delovnega razmerja. Direktor toženke je bil C.C. od 3. 7. 2008 do 14. 2. 2018, ko je postal direktor njegov sin D.D., ki je bil pred tem prokurist toženke. Pritožba poudarja, da je bil tudi slednji, ne le direktor, pristojen za zaposlovanje, vendar pa navedena možnost formalne zaposlitve nima večje teže kot dejanske ugotovitve sodišča, v katerih pa ni podlage za ugotovitev delovnega razmerja.
9. Toženka je manjše družinsko podjetje, zaradi česar je sodišču prve stopnje z zaslišanjem vseh predlaganih prič (26) uspelo doseči natančen uvid v razmere delovanja, poslovanja, zaposlovanja pri toženki. Četudi so bili med zaslišanimi pričami zaposleni (zaposlenih je pri toženki le manjše število - po navedbah pritožbe le pet), zunanji sodelavci, poslovni partnerji in sorodniki, pritožba neutemeljeno vztraja, da se izpovedi teh prič ne bi smelo upoštevati, ker naj bi bile s toženko v odvisnih odnosih. Vendar pa se, glede na tolikšno število izvedenih zaslišanj, v katerih sodišče ni našlo značilnosti delovnega razmerja, pritožba neutemeljeno zavzema, da bi morala drugačna dokazna ocena temeljiti na izpovedi dveh prič, ki sta tožnika šteli za zaposlenega pri toženki.
10. Sodišče prve stopnje namreč glede na ugotovljene okoliščine ni moglo zaključiti, da je bil tožnik vključen v delovni proces pri toženki. Ni se udeleževal sestankov pri toženki, ta mu tudi ni dajala navodil v zvezi z delom, ni imel urnika dela, toženka ga ni nadzirala niti ni evidentirala njegovega dela oziroma delovnega časa. Tožnik sicer vztraja, da je delal na več lokacijah (doma, na terenu, v pisarni in v proizvodnji toženke), zaradi česar naj bi bil težje opažen kot delavec. Vendar pa, kot izhaja tudi iz pritožbe, je bolj kot lokacija dela pomembno samo delo. Ravno tega, kontinuiranega tožnikovega dela, pa sodišče ni ugotovilo.
11. Predvsem pa je pomembno, da so bila s strani toženke, kljub večletnemu sodelovanju, izvršena le občasna plačila, ki so bila zaradi tožnikove zadolženosti nakazana tretjim osebam, njegovim upnikom, torej niti ne tožniku. Ravno (dogovorjeno) plačilo za delo je bistvena obveznost delodajalca (44. člen ZDR-1), tako kot je na drugi strani bistvena obveznost delavca, da za delodajalca opravlja delo (33. člen ZDR-1). Tudi izpolnjevanje navedenega je relevantno za presojo delovnega razmerja.
12. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik s strani toženke v zvezi s posli glede A. na podlagi računa z dne 21. 9. 2017, ki ga je toženki izstavil J.J. s. p., prejel 1.857,27 EUR, na podlagi računa z dne 26. 2. 2018, ki ga je toženki izstavil K.K. s. p., pa še 1.763,27 EUR. Sedanji direktor toženke je tožniku še dvakrat izročil po 500,00 EUR. V zvezi s plačevanjem preko drugih s.p.-jev je tožnik izjavil, da je bilo potrebno denar nekako skanalizirati do njega, pri čemer ni znal pojasniti, zakaj sam ni odprl s. p.. Sodišče je zaključilo, da je pristal na plačila preko tretjih oseb, ker je bil zadolžen. Pritožba teh ugotovitev ne izpodbija, predvsem pa je po presoji pritožbenega sodišča pomembno, da je šlo le za občasna, ne pa kontinuirana plačila, kar je pomembna značilnost plače, kot vsakomesečnega plačila delavcu s strani delodajalca. Prav tako je težko verjetno, da bi tožnik brez plačila za opravljeno delo in celo brez jasnega dogovora o višini plačila vseeno kar dve leti in pol opravljal delo za toženko v smislu delovnega razmerja.
13. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno poudarilo, da ni jasno, zakaj naj bi dolgovana plača znašala ravno 1.500,00 EUR neto. Zgolj navedba, da naj bi toliko znašala primerljiva plača za zatrjevano delo, ne dokazuje dogovora o plači, kot tudi ne obsega opravljenega dela. Tožnikov položaj je bil očitno poseben, saj kot poudarja pritožba, za razliko od zunanjih sodelavcev, ki so sodelovali s toženko po civilnih pogodbah, sam ni imel sklenjene nobene pogodbe in je imel status brezposelne osebe. Vendar pa zgolj v tem, ob izostanku pomembnejših dejstev, ki bi po vsebini odražala delovno razmerje, ni podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku.
14. Sodišče prve stopnje je pri raziskovanju vsebine tožnikovega dela upoštevalo tudi elektronsko komunikacijo, čeprav je ni štelo kot posebej relevanten dokaz za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Iz nje je razbralo, da je tožnik sodeloval pri pripravi oglaševanja ponudb za A.. Za ta namen mu je toženka omogočila uporabo elektronskega naslova L., s katerim je komuniciral s M.M., vodjo razvoja storitev inovacij pri družbi N., z O.O. iz družbe P., d. o. o., R.R., S.S. in T.T. iz družbe U., d. o. o. ter z nekaterimi drugimi podjetji. Sodišče je ugotovilo, da so tudi druge osebe, ki niso bile zaposlene pri toženki, sodelovale pri proizvodnji A., in sicer V.V., Z.Z. in a.a.. Sodelovali so tudi študenti, med drugim b.b. in c.c., toženka pa je imela pri projektu A. tudi zunanje pogodbene sodelavce, pri čemer vizitka ni razlikovalna okoliščina. Nobena priča ni potrdila, da bi tožnik na tem projektu opravil toliko dela, da bi bilo npr. s tem izkazano delovno razmerje, sploh pa sodišče ni ugotovilo, da bi šlo po vsebini za delo, ki bi ustrezalo vtoževanemu delovnemu mestu ''vodja marketinga" pri toženki, ampak je šlo le za občasno delo prodajnega zastopnika z namenom pridobivanja strank za projekt A.. Okoliščina, da sta se tožnik in D.D. dogovarjala glede ustanovitve skupne družbe, ki bi se ukvarjala s A., ne kaže v smer elementov delovnega razmerja, ampak zgolj na poslovno sodelovanje.
15. Za odločitev v tem sporu niso zelo pomembne ugotovitve sodišča, zakaj je prišlo do prekinitve sodelovanja med strankama. Zato tudi s tem povezane pritožbene navedbe glede ponudbe in protiponudbe z dne 8. 4. 2018 oziroma z dne 5. 5. 2018 niso odločilne. Prav tako po pravilnem opozorilu pritožbe ni bistvena (ne)uporaba računalniškega programa I.. Tudi to, da je šel tožnik s D.D. na službene poti, stroške katerih je krila toženka, ni relevantno. Prav tako ni odločilno vprašanje nezagotavljanja službenega telefona ter službenega avtomobila zunanjim sodelavcem, za razliko od zaposlenih, saj tožnik formalno ni bil zunanji sodelavec. Prav tako ni pomembna pripomba sodišča, da naj bi tožnik pred tedanjo partnerko skrival svojo brezposelnost. 16. Ključno je, da sodišče ni ugotovilo, da bi tožnik za toženko kontinuirano opravljal delo za plačilo, ki bi bilo v smislu plače dogovorjeno s toženko. Zato tudi ni podlage za priznanje vtoževanega iz naslova delovnega razmerja. Vseeno pa takšna odločitev ne pomeni, da tožnik v sporu pred rednim sodiščem ne bi mogel doseči poplačila dolga iz naslova poslovnega sodelovanja, če vztraja, da mu toženka dolguje plačilo za opravljene storitve.
17. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).
18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP). Toženka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker kot delodajalec v tovrstnih sporih krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).