Jedro

Aktivnosti terenskega usposabljanja kandidatov za častnike v C. (aprila 2019 in junija 2020) ter usposabljanja kandidatov za častnike na mednarodni vojaški vaji v Nemčiji (v novembru 2018) so takšne narave, da je izključena uporaba Direktive 2003/88/ES.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v I. in II. točki izreka tako, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna tožeči stranki iz naslova opravljenega dela: - za julij 2017 plačati znesek 295,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 8. 6. 2019 dalje do plačila; - za julij 2018 plačati znesek 450,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 8. 6. 2019 dalje do plačila; - za julij 2019 plačati znesek 369,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 6. 9. 2019 dalje do plačila; - za julij 2020 plačati znesek 432,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 9. 2020 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti stroške postopka v višini 403,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (tč. I/ alineje: 3, 4, in 6 ter zavrnitev zakonskih zamudnih obresti od zneska 295,67 EUR za mesec julij 2017 in od zneska 450,90 EUR za mesec julij 2018, za čas od 1. 4. 2019 do 7. 6. 2019) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 76,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval izplačilo prikrajšanja pri plačah za mesece julij 2017, julij 2018, november 2018, april 2019, julij 2019, junij 2020 in julij 2020 v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, s pripadajočimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da toženki povrne 840,00 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da stalna pripravljenost že sama po sebi šteje v delovni čas, pri čemer je treba upoštevati definicijo delovnega časa, kot jo je podalo Sodišče EU in je vsebovana v ZDR-1. Tožnik v stalni pripravljenosti ni smel zapustiti odrejenega kraja, moral se je takoj odzvati na poziv toženke; bil je na razpolago. Navedenemu toženka ni konkretizirano ugovarjala. Zahtevku je ugovarjala le s sklicevanjem na obstoj izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES. Direktiva ureja delovni čas in ne plačila, neodvisna materialna podlaga za presojo, ali stalna pripravljenost šteje za delovni čas pa je ZDR-1 (Pdp 445/2023). Ker ob pravilni uporabi ZDR-1 ure stalne pripravljenosti štejejo v (efektivni) delovni čas, jih je potrebno plačati v višini 100 %, saj ZObr in KPJS urejata le plačilo pripravljenosti izven delovnega časa. Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Za odločitev je tako bistveno, ali zadevna pripravljenost šteje v delovni čas, in ne ali se direktiva uporablja. Pripravljenost glede na dejstvo, da tožnik ni mogel razpolagati s svojim časom, ter da se je od njega v času pripravljenosti ob izkazani potrebi pričakovalo takojšnje aktiviranje, šteje v delovni čas; takšno stališče izhaja iz sodne prakse (Pdp 412/2023), v kateri je šlo sicer za varovanje meje in stražo, velja pa enako za vojaške vaje, usposabljanja in urjenja. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj je šlo pri tožniku za operativno urjenje. Ne drži, da sistem rotacij v času izvajanja selekcije za Šolo za častnike in vojaškega tabora ni primeren, ker je bil tožnik pri tej dejavnosti ključna oseba. Tožnik in priča A. A. sta pojasnila, da se je ocena napravila na podlagi objektivnih kriterijev, zato tudi ni logično, da je imel tožnik ključno vlogo pri sprejemu v šolo in bistveno nadzorno vlogo na taborih. Sodišče tudi ni upoštevalo celotne izpovedi priče B. B., ki je pojasnila, da stalna pripravljenost takrat, ko tožnik ni bil vodja tabora, ni nujno potrebna. Dejansko stanje glede narave tožnikovega dela na taborih je napačno ugotovljeno. Narava selekcije za Šolo za častnike in tabora ni bila takšna, da bi nasprotovala vsakršni organizaciji delovnega časa. Sodišče je navedlo le, zakaj rotacija pri selekciji za Šolo za častnike in vojaškem taboru ni primerna, ni pa ugotavljalo, ali je bila možna. Nepravilno je posplošeno štelo, da je narava vseh vaj in usposabljanj takšna, da sistem rotacij ni primeren. Sodišče ni ugotavljalo, ali so obravnavne aktivnosti nasprotovale vsakršni organizaciji delovnega časa; tega niti toženka ni zatrjevala. Naravo aktivnosti bi moralo presojati skupaj z možnostjo organizacije delovnega časa. Sodišče prve stopnje je nepravilno upoštevalo sodbo SEU C-742/19. Tudi če bi ugotovilo, da je šlo pri tožniku za operativno urjenje, to ne zadošča za izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES. Toženka je načrtovala delovni čas; načrtovanje delovnega časa je izpostavila tudi sodna praksa (Pdp 412/2023). Vnaprejšnje načrtovanje delovnega časa pomeni, da je toženka spoštovala določbe direktive; s tem povezanih navedb tožnika toženka v dosedanjem postopku ni prerekala, sodišče prve stopnje pa se do njih ni opredelilo, tožniku je s tem kršilo pravico do izjave (22. člen Ustave RS). Ni obrazložilo, zakaj bi organiziranje delovnega časa škodilo dobri izvedbi dejavnosti. Nespornih dejstev pri odločitvi neutemeljeno ni upoštevalo (214. člen ZPP). Sodišče EU rotacij ni vezalo le na dnevne rotacije. Toženka je dejansko uveljavljala odstopanja v smislu 17. člena Direktive 2003/88/ES. Če bi bila podana odstopanja, še vedno velja opredelitev delovnega časa iz 2. člena direktive. Nezmožnost spoštovanja ene od zahtev iz direktive ne more privesti do izjeme od uporabe direktive v celoti. Sodba SEU C-742/19 določa izjeme od uporabe Direktive 89/391/EGS, Direktiva 2003/88/ES glede na to direktivo določa področje uporabe. V zvezi s tem toženka ni podala nobenih navedb; ob izostanku navedb je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Izjeme od uporabe direktive je treba razlagati ozko. Podane so lahko le v primeru izrednih razmer (sodba SEU C-529/21 do C-536/21 in C-732/21 do C-738/21); posnemanje izrednih razmer niso izredne razmere. Namen Direktive 2003/88/ES je v spoštovanju minimalnih varnostnih in zdravstvenih zahtev, delavec je šibkejša stranka delovnega razmerja. Listina EU o temeljnih pravicah določa pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev ter do omejenega delovnega časa. Pripravljenost na kraju, ki ga določi delodajalec, šteje v delovni čas (U-I-165/19); izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES pomeni le, da določenih pravic toženka ni dolžna zagotavljati, ne pa, da delavci ne bi bili upravičeni do plačila. Ure, ki štejejo v delovni čas, morajo biti ustrezno plačane. Sodišče prve stopnje bi se do vseh bistvenih navedb tožnika moralo opredeliti (II Ips 91/2020). Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo tožnika. V odgovoru prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je bil celotno uveljavljano obdobje razporejen na dolžnost namestnika poveljnika Šole za časnike. Njegovo delo je med drugim zajemalo načrtovanje usposabljanj in spremljanje izvedbe usposabljanja kandidatov za častnike oziroma udeležencev usposabljanja in torej ni bil v vlogi vadbenca oziroma usposabljanca. V spornem obdobju mu je bila odrejena pripravljenost za delo v času terenskih aktivnosti na usposabljanjih, ki jih je izvajala Šola za častnike, in sicer selekciji za sprejem kandidatov v Šolo za častnike, vojaških taborih, terenskem usposabljanju kandidatov za častnike v C. ter mednarodni vojaški vaji v Nemčiji. Za čas stalne pripravljenosti, ki mu je bila odrejena v tem obdobju na kraju, ki ga ni smel zapustiti, zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da so aktivnosti, v okviru katerih je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost, takšne narave, da je izključena uporaba Direktive 2003/88/ES in se posledično tožnikova pripravljenost v skladu s 97.e členom ZObr1 ne šteje v delovni čas, za ta čas pa mu zato pripada samo (že izplačan) dodatek v višini, določen v 46. členu KPJS.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da so aktivnosti terenskega usposabljanja kandidatov za častnike v C. (aprila 2019 in junija 2020) ter usposabljanja kandidatov za častnike na mednarodni vojaški vaji v Nemčiji (v novembru 2018) takšne narave, da je izključena uporaba Direktive 2003/88/ES. Teh razlogov zato po nepotrebnem ne ponavlja ter se v zvezi z njimi v nadaljevanju opredeljuje le do odločilnih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. 9. Pritožba navaja, da toženka ni zatrjevala izjem od uporabe Direktive 89/391/EGS; posledično naj bi sodišče prekoračilo trditveno podlago, saj (ne)uporabe Direktive 2003/88/ES ne bi smelo presojati brez trditev o neuporabi Direktive 89/391/EGS. Očitek ni utemeljen. Po členu 1(3) Direktive 2003/88/ES se ta uporablja v skladu s členom 2 Direktive Sveta z dne 12. 6. 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (89/391/EGS), pri čemer se na podlagi napotila v 2(2) členu Direktive 89/391/EGS ta ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb neizogibno nasprotujejo. Sodba C-742/19 je upoštevala to napotilo, saj je njeno izhodišče v tem, da je posamezna dejavnost oboroženih sil izključena iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES, kadar tej uporabi neizogibno nasprotujejo posebne značilnosti te dejavnosti. O tem, da so podani pogoji za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, pa je toženka podala ustrezno trditveno podlago.

10. Pritožbeno zavzemanje, da je edini kriterij za presojo (ne)uporabe Direktive 89/391/EGS in Direktive 2003/88/ES ta, ali narava aktivnosti nasprotuje _vsakršnemu_ načrtovanju delovnega časa, je neutemeljeno. Ne drži, da je za presojo, ali se izključi uporaba Direktive 89/391/EGS in Direktive 2003/88/ES, bistveno le, ali je možno načrtovati delovni čas oziroma ali gre za izredne razmere, za kar si neutemeljeno prizadeva tožnik v pritožbi, pri čemer se sklicuje na sodno prakso SEU v zvezi z običajno službo gasilcev (sodba SEU C-529/21 do C-536/21 in C-732/21 do C-738/21). Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev, ker se sodišče ni opredelilo do navedbe, da so bile vojaške vaje načrtovane vnaprej z letnimi načrti, oziroma so bila usposabljanja načrtovana ter določen terminski rok za njihovo izvedbo. Glede na razloge sodbe C-742/19 je za presojo, ali vojaška dejavnost izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, ključno: ali dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja vojaške osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; ali gre za dejavnost, za katero ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive; ali se dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila direktive; ali bi se uporaba direktive za dejavnost z naložitvijo obveznosti organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, ali narava vaj oziroma usposabljanj, v okviru katerih je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost, utemeljuje obstoj katere od izjem, opredeljenih v sodbi C-742/19. Glede na vse navedeno je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na odsotnost toženkinih trditev o tem, da je vojaška dejavnost nasprotovala vsakršnemu načrtovanju delovnega časa (tedenskemu počitku, letnemu dopustu, najdaljšemu tedenskemu delovnemu času). Tudi sicer že iz definicije delovnega razmerja (4. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) izhaja, da delovno razmerje predpostavlja vključitev delavca v organiziran delovni proces. Vnaprejšnje načrtovanje delovnega procesa pa tudi ni okoliščina, katero bi Sodišče EU štelo kot odločilno za presojo obstoja izjeme, ki izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES. Ker okoliščina, ali je narava aktivnosti nasprotovala vsakršnemu načrtovanju delovnega časa, ni bila odločilna, je zmoten tudi pritožbeni očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih trditev v zvezi z navedeno okoliščino.

11. Sodišče prve stopnje je v zvezi z aktivnostmi terenskega usposabljanja kandidatov za častnike v C. (aprila 2019 in junija 2020) ter usposabljanja kandidatov za častnike na mednarodni vojaški vaji v Nemčiji (v novembru 2018), katerih se je tožnik udeležil kot vodja (nadrejeni), ki je aktivnosti načrtoval in spremljal, pravilno presodilo, da je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES, in sicer ker je dejavnost potekala v okviru operativnega urjenja (1. alineja); svojo presojo je v izpodbijani sodbi izčrpno in logično utemeljilo. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pojem "operativno urjenje", ki predstavlja pravni standard, katerega presoja je glede na ugotovljene dejanske okoliščine pridržana sodišču, je glede navedenih aktivnosti sodišče prve stopnje pravilno napolnilo. Na podlagi izjave priče D. D. ter izpovedi prič E. E., A. A. in B. B. je pravilno ugotovilo, da so bili kandidati za častnike tako na mednarodni vojaški vaji v Nemčiji kot na večdnevnih terenskih usposabljanjih v C. postavljeni v situacije, v kakršnih bodo delovali pri opravljanju častniških dolžnosti. Kot izhaja iz nespornih ugotovitev, je tožnik kot namestnik poveljnika Šole za častnike na navedenih aktivnostih izobraževal in usposabljal vojaške profesionalce- častnike SV. Vse kar podpira izvedbo takšnega usposabljanja, ki predstavlja natančno posnemanje pogojev, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, oziroma v razmerah, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede ter pri tem enota gradi kohezijo, skupne taktične postopke in procedure, pa šteje v sklop operativnega urjenja oziroma usposabljanja. To velja tudi za načrtovanje terenskih vaj in usposabljanja drugih pripadnikov, spremljanja izvedbe usposabljanj ter preverjanje pripravljenosti enot. Glede na navedeno ni relevantno, da tožnik sam ni bil vadbenec. Bistveno je, da je kot vodja sodeloval v dejavnosti, ki glede na njeno naravo utemeljuje izjemo od uporabe Direktive. Za presojo, ali je podana izjema od uporabe direktive, je namreč ključna dejavnost (vaje, usposabljanja). Tožnikova vloga je bila (neločljivo) povezana z vajami oziroma usposabljanji, na katerih so se posnemali pogoji dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah. Iz tega razloga bi tudi načrtovanje delovnega časa vsekakor škodilo dobri izvedbi te dejavnosti.

12. Ob presoji, da je podana izjema (1. alineja), sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, ali bi bil sistem rotacije zaposlenih primeren (2. alineja) oziroma ali bi se uporaba direktive z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede (4. alineja), saj so izjeme določene alternativno. S tem povezane pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene (glede rotacij zaposlenih). Poleg tega tožnik v pritožbi po nepotrebnem poudarja namen direktive (zagotavljanje varnosti in zdravja), varstvo delavca ter določbe Listine EU o temeljnih pravicah, saj to pomeni le, da je treba morebitne izjeme tolmačiti ozko (kar je sodišče prve stopnje storilo), ne pa da izjem sploh ni.

13. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo, ali se stalna pripravljenost glede vojaških vaj in usposabljanj šteje v delovni čas. Ob poprejšnji ugotovitvi, da narava terenskih usposabljanj izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, je v 35. točki obrazložitve sodbe navedlo, da v zvezi s tem odrejene stalne pripravljenosti toženka utemeljeno ni vštela v delovni čas (v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (97.e člen Zakona o obrambi - ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji).

14. Ni pravilno stališče pritožbe, da "elementi delovnega časa" niso bili sporni, ker je toženka trdila le, da tožnik v času pripravljenosti ni delal, ostalih navedb pa naj ne bi prerekala. Toženka je namreč navajala, da časa pripravljenosti ni mogoče šteti v delovni čas. Glede na zgoraj navedeno je bistveno, ali je bila zaradi posebne narave vojaške dejavnosti, ki ustreza merilom iz sodbe SEU C-742/19, izključena uporaba direktive, saj to pomeni, da časa odrejene pripravljenosti na delo ni mogoče šteti v delovni čas tožnika. Ker se čas, za katerega je imel tožnik odrejeno pripravljenost na delo, ne šteje v delovni čas v smislu direktive (ker je njena uporaba izključena), se tožnik neutemeljeno zavzema za to, da pa je mogoče tožbenemu zahtevku ugoditi (izključno) le na podlagi nacionalne zakonodaje, torej ob upoštevanju 142. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) in mu za to obdobje po splošnih predpisih (ZDR-1) priznati plačilo 100 % urne postavke. V obravnavani zadevi gre glede usposabljanja (vojaška vaja v Nemčiji, terensko usposabljanje v C.) za primer t. i. izjemnih okoliščin, ki terjajo odstop od splošnih pravil o delovnem času, kot jih opredeljujeta ZDR-1 in citirana Direktiva. Zato tudi v primeru prava EU "lojalne razlage" določbe 142. člena ZDR-1, ki opredeljuje "efektivni delovni čas", slednje v tem primeru ni mogoče uporabiti. Naloge Slovenske vojske so specifične in se po svoji pravni naravi bistveno razlikujejo od drugih civilnih dejavnosti, v katere so udeleženci vključeni na podlagi sklenjenega delovnega razmerja. Glede na pomen, ki ga ima Slovenska vojska, je bistveno zaupanje v to, da bo delo vojaških oseb opravljeno strokovno in na visoki ravni kakovosti. Ključen element, da se visoka raven doseže, pa je prav oblika in način izvajanja urjenj, ki posnemajo realne bojne oziroma izredne razmere, in ki terjajo izključitev splošnih pravil o delovnem času. Posebna narava obravnavane vojaške aktivnosti tako narekuje uporabo specialne ureditve, določene v 96.2 in 97.e členu ZObr ter 46. členu KPJS. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na stališča v sodbah Pdp 412/2023 z dne 19. 10. 2023 in Pdp 445/2023 z dne 19. 10. 2023, v katerih usposabljanja in vaje niso bili predmet pritožbenega preizkusa.

15. Glede na jasno stališče sodišča prve stopnje, da se čas stalne pripravljenosti glede usposabljanj upoštevaje posebne značilnosti te vojaške dejavnosti ne šteje v delovni čas, pritožba posledično tudi neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika, da tudi če se direktiva ne bi uporabljala, bi to pomenilo le, da tožniku ni potrebno zagotavljati pravic po direktivi, ne pa, da se mu čas pripravljenosti ne šteje v delovni čas in ga je potrebno plačati. Pritožba torej neutemeljeno uveljavlja, da izključenost iz uporabe Direktive 2003/88/ES ni ključna pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

16. Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da je Republika Slovenija Direktivo 2003/88/ES implementirala v ZDR-1, ne pa tudi v ZObr, oziroma da bi v primeru, ko bi zakonodajalec implementiral Direktivo 2003/88/ES v ZObr in določil izjeme, za katere direktiva ne velja, to veljalo samo glede zagotavljanja počitka (in torej ne glede določitve delovnega časa). Posledično tudi ni utemeljeno stališče pritožbe, da gre za neustavni položaj (sklicujoč se na sklep US RS U-I-165/19-11 z dne 8. 6. 2013), ker je zakonodajalec direktivo implementiral le v ZDR-1, ne pa tudi v ZObr, saj to na presojo delovnega časa ne vpliva.

17. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da toženkine trditve o obstoju izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES spadajo kvečjemu v okvir 17. člena te direktive. Ta člen našteva primere, v katerih države članice lahko odstopijo od taksativno določenih členov direktive, če zaradi posebnih značilnosti izvajane dejavnosti dolžina delovnega časa ni odmerjena ali vnaprej določena ali jo lahko določijo delavci sami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uporaba citiranega člena direktive mogoča le, kadar vojaška oseba opravlja dejavnost, ki v celoti spada na področje direktive (prim. C-742/19, tč. 86). V obravnavanem sporu pa je bilo ugotovljeno ravno nasprotno, in sicer da vaje in usposabljanja predstavljajo vojaško dejavnost, ki je izključena s področja uporabe direktive. Pritožbeno zavzemanje, da bi bilo treba v vsakem primeru (ne glede na uporabo ali neuporabo direktive) presojati, ali obstajajo elementi delovnega časa, zato ni pravilno.

18. Ker glede pripravljenosti, ki je bila tožniku odrejena v zvezi z vojaško vajo v Nemčiji (november 2018) ter terenskim usposabljanjem v C. (april 2019 in junij 2020), pritožba ni bila uspešna, jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo in v tč. I/ alineje: 3, 4 in 6, potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Utemeljena pa je pritožbena navedba o zmotni uporabi materialnega prava, ki se nanaša na pripravljenost za delo, ki je bila tožniku odrejena zaradi izvedbe selekcije za Šolo za častnike in vojaških taborov za študente in polnoletne dijake. Iz 45. točke sodbe C-742/19 izhaja, da uporaba določb prava Unije o organizaciji delovnega časa ne sme preprečevati izpolnjevanja posebnih nalog, ki jih vsaka država članica ob upoštevanju svojih zavez in odgovornosti določi za svoje oborožene sile z namenom, da bi ohranila svojo ozemeljsko celovitost in varovala svojo nacionalno varnost. Gre za namen, ki predstavlja podlago za določitev izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES. Tega namena ni mogoče pripisati vojaškim taborom za mlade, kjer gre za urjenje študentov in polnoletnih dijakov (ne gre za urjenje vojaških oseb), saj je njihov namen drugačen, in sicer dijake in študente seznaniti s temeljnimi zahtevami in možnostmi opravljanja vojaške službe, da bi se lažje odločili za opravljanje te službe. Izpostavljenega bistvenega namena dejavnosti, ki bi terjal izključitev uporabe Direktive, ni mogoče ugotoviti niti ob upoštevanju ugotovitve sodišča prve stopnje, da so vojaški tabori (dvotedenska aktivnost, ki se je izvajala neprekinjeno in na katerih je bil tožnik v vlogi namestnika poveljnika Šole za častnike z namenom usmerjanja in nadzora usposabljanja) vključeni tudi v program Šole za častnike ter del splošnega vojaškega izobraževanja (preizkus kandidatov za častnike v njihovih vlogah kot bodočih poveljujočih). Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, da bi bili pripadniki (kandidati za častnike) na tej aktivnosti izpostavljeni pogojem, kakršni bi bili v primeru, če bi SV morala uresničiti svoje poslanstvo, ki je v odvračanju napada in zagotavljanju nacionalne neodvisnosti, nedotakljivosti in celovitosti države (2. člen ZObr v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Zakona o službi v slovenski vojski - ZSSloV; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji) ali da gre za takšno usposabljanje vojaških oseb, s katerim je treba izenačiti obvezno služenje vojaškega roka (tč. 80 SEU C-742/19), saj kandidati za častnike usposabljajo zunanje udeležence taborov (dijake in študente), ki niso pripadniki Slovenske vojske. Opisana aktivnost tako ne utemeljuje izključitve Direktive na podlagi 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19. Tudi sicer iz izpovedi priče B. B., ki jo povzema tudi sodišče prve stopnje izhaja, da je bilo tožnika, ko je bil na vojaških taborih za študente v vlogi namestnika poveljnika Šole za častnike, mogoče pogrešiti oziroma nadomestiti, kar pa se v praksi zaradi oddaljenosti terena in časovnega obsega terenskih aktivnosti ni izvajalo. Prav tako pa iz izpovedi priče A. A. izhaja, da je bila tožnikova prisotnost ves čas tabora potrebna, ker je samo en namestnik in priča ni vedela povedati, kdo bi ga lahko zamenjal. Zgolj dejstvo, da se nadomeščanje (rotacija) v praksi (glede na povzeto izpoved prič) ni izvajalo zaradi oddaljenosti terena in časovnega obsega aktivnosti ter zaradi kadrovskega primanjkljaja, pa izključitev določb Direktive ne utemeljuje niti na podlagi iz druge alineje izreka sodbe C-742/19.3 Izjema po tej alineji je namreč pogojena z ugotovitvijo, da sistem rotacije zaposlenih ni primeren, ker gre za tako posebno vojaško dejavnost, ne pa s tem, da sistem rotacij ni primeren zaradi oddaljenosti vojaške dejavnosti, časovnega obsega aktivnosti ali kadrovskega primanjkljaja. Narava vojaških taborov, glede na ugotovljeno dejansko stanje, tako po oceni pritožbenega sodišča nima takšnih posebnih značilnosti, da njihova vsebina neizogibno nasprotuje načrtovanju delovnega časa, pri katerem se spoštujejo zahteve, naložene z Direktivo 2003/88/ES.

20. O obstoju namena iz zgoraj citirane točke sodbe C-742/19 iz istih razlogov ni mogoče govoriti niti pri izvedbi selekcijskega postopka, saj ima ta za cilj zgolj izbrati kader za šolanje na vojaški šoli. Selekcija se namreč izvaja med kandidati, ki še niso zaposleni v Slovenski vojski. Tudi sicer se opravi na podlagi objektivnih kriterijev - doseganja gibalnih sposobnosti in podobno. Končna odločitev o izbiri je bila, kot izhaja iz dokaznega postopka, resda na tožniku, ki je kot vodja nadzoroval potek selekcije, vendar jo je slednji opravil na podlagi informacij spremljevalcev s terena, poročil psihologov ter na podlagi objektivnih kriterijev, kot to izhaja iz ugotovitev prvostopnega sodišča. Glede na navedeno se ni mogoče strinjati niti z oceno sodišča prve stopnje, da bi zamenjava s strani drugega vodje oziroma ocenjevalca izjalovila namen selekcije. Ti dejavnosti tako ne spadata v okvir nobene od izjem iz izreka sodbe C-742/19, zato je glede pripravljenosti, ki je bila tožniku odrejena v povezavi z njima, potrebno uporabiti splošna pravila o delovnem času.4

21. Ob ugotovljenem (nespornem) dejstvu, da tožnik v času odrejene pripravljenosti ni smel zapustiti odrejenega mesta (terena), temveč je moral biti ves čas prisoten ter se v primeru potrebe po njegovi aktivaciji takoj odzvati in opraviti delo, je treba v zvezi z njima odrejeno pripravljenost za delo šteti v delovni čas, glede na definicijo delovnega časa v pravu EU.5 Za takšen primer pa ZObr in Kolektivna pogodba za javni sektor (KPJS) ne določata posebne višine plačila, saj urejata le plačilo pripravljenosti izven delovnega časa. S tem v zvezi je pojasniti, da je določbo drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS potrebno tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Ta določba KPJS se namreč glede pripravljenosti izrecno sklicuje na posebne predpise na področju obrambe. Zatrjevanje toženke, da se stranke KPJS niso ukvarjale z vprašanjem ali gre za plačilo pripravljenosti znotraj ali zunaj delovnega časa oziroma da ta določba ureja tudi plačilo pripravljenosti za delo, ki šteje v delovni čas, je tako zmotno.

22. Zaradi vertikalnega neposrednega učinka Direktive 2003/88/ES ni mogoče upoštevati določb slovenske zakonodaje, ki pripravljenosti za delo ne šteje v delovni čas in za ta čas predvideva plačilo samo 50 % urne postavke osnovne plače. Glede na to je mogoče upoštevati tudi le splošna pravila o plačilu, ki delavcu pripada za delovni čas (prim. VIII Ips 196/2018).6 Ker tožnikova pripravljenost v času vojaškega tabora in selekcije za sprejem kandidatov v Šolo za častnike (julij 2017, julij 2018, julij 2019 in julij 2020) šteje v delovni čas, mu za te ure pripada 100 % plačilo osnovne plače, oziroma razlika med izplačanim dodatkom po KPJS in 100 % urno postavko osnovne plače. V tem delu je zato utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači. 23. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku za plačilo prikrajšanja pri plači za julij 2017, julij 2018, julij 2019 in julij 2020 ugodilo tako, kot izhaja iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP).

24. Med strankama ni bilo sporno število ur, ko je bila tožniku za zgoraj navedene aktivnosti odrejena pripravljenost na določenem kraju, kakor tudi ne višina plačil, ki mu jih je toženka za te ure izplačala ter so na plačilni listi beležene s postavko C131 in datumi izvedenih plačil. Tožnik je na podlagi števila ur stalne pripravljenosti, kot izhaja iz plačilnih list in za katere je dobil izplačan dodatek v višini 50 %, izračunal razliko do 100 % in zahteval izplačilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila. Toženka višini zahtevka, kot ga je postavil tožnik, ni nasprotovala. Z navedbo, da ni jasno, zakaj so datumi zapadlosti plač različni, je nasprotovala zgolj teku zakonskih zamudnih obresti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožniku za mesece julij 2017, julij 2018, julij 2019 in julij 2020 dosodilo celotni zahtevani znesek (za julij 2017 znesek 295,67 EUR za 40 ur, za julij 2018 znesek 450,90 EUR za 61 ur, za julij 2019 znesek 369,00 EUR za 48 ur in za mesec julij 2020 znesek 432,37 EUR za 52 ur).

25. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti je utemeljen na podlagi 229. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ7) v okviru zastaralnega roka (prvi odstavek 347. člena OZ) za meseca julij 2017 in julij 2018 od posameznih zneskov prikrajšanj od 8. 6. 2019 dalje do plačila upoštevaje, da je bila tožba vložena 8. 6. 2022. Tožnik je zahteval zamudne obresti za navedena meseca že od 1. 4. 2019 dalje, zato je glede presežka pritožbeno sodišče vzdržalo v veljavi po sodišču prve stopnje že zavrnjen del zahtevka iz naslova zakonskih zamudnih obresti (od 1. 4. 2019 do 7. 6. 2019). Za preostale prisojene zneske prikrajšanja (369,00 EUR za julij 2019 in 432,37 EUR za julij 2020) je utemeljen zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od naslednjega dne po zapadlosti oziroma od naslednjega dne po dnevu izplačila posamezne mesečne plače, upoštevaje plačilne liste (priloga A2), ter nesporno dejstvo, da so se do junija 2021 dodatki izplačevali z enomesečnim zamikom.8

26. Spremenjeni uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (tožnik je uspel s 60 %, toženka s 40 %) vpliva tudi na spremenjeno odločitev o stroških postopka in sicer tako, da jih mora toženka povrniti tožniku (drugi odstavek 154. člena in 155. člena ter drugi odstavek 165. člena ZPP).

27. Tožnika je zastopala odvetnica, zato je pritožbeno sodišče stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT9) - in sicer glede na vrednost spornega predmeta 2.587,88 EUR: 300 točk za tožbo (1.a točka tar. št. 16 OT), 225 točk za 1. pripravljalno vlogo (2. točka tar. št. 16 OT), 225 točk za 2. pripravljalno vlogo (2. točka tar. št. 16 OT), 300 točk za zastopanje na 1. naroku (3.a točka tar. št. 16 OT), 120 točk za odsotnost iz pisarne zaradi poti iz Slovenj Gradca v Maribor in nazaj na 1. naroku za glavno obravnavo (četrti odstavek 6. člena OT), 150 točk za zastopanje na 2. naroku (3.b točka tar. št. 16 OT), 120 točk za odsotnost iz pisarne zaradi poti iz Slovenj Gradca v Maribor in nazaj na 2. naroku za glavno obravnavo (četrti odstavek 6. člena OT) in 24,4 točke za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT). Skupaj je pritožbeno sodišče priznalo 1464,40 točk oziroma glede na vrednost točke (0,60 EUR) 878,64 EUR. Nadalje so tožniku priznani potni stroški za pristop pooblaščenke na oba naroka na relaciji Slovenj Gradec - Maribor - Slovenj Gradec (2 X 78 km X 0,42 EUR X 2 naroka) v višini 131,04 EUR. Potrebni stroški tožnika tako znašajo 1.009,68 EUR. K temu znesku je potrebno prišteti še 22 % DDV, kar znaša 222,13 EUR, tako da skupni stroški znašajo 1.231,81 EUR, glede na 60 % uspeh pa je tožniku priznati 739,09 EUR.

28. Po sodišču prve stopnje pravilno odmerjeni stroški toženke znašajo 840,00 EUR, glede na 40 % uspeh pa je toženki priznati 336,00 EUR. Po medsebojnem pobotu je toženka tožniku dolžna plačati 403,09 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar je v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006. 29. Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato mu je skladno z uspehom pritožbeno sodišče odmerilo tudi pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Priznalo mu je 375 točk za pritožbo (16/4 OT), 2 % materialne stroške (7,5 točk) ter 22 % DDV (50,49 EUR), skupaj 279,99 EUR oziroma glede na 60 % uspeh, 167,99 EUR. Toženkin pritožbeni uspeh je 40 %. Pritožbeno sodišče ji je priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo (16/4 OT) in 2 % materialne stroške (7,5 točk), skupaj 229,50 EUR oziroma glede na 40 % uspeh, 91,80 EUR. Po medsebojnem pobotu je toženka tožniku dolžna plačati 76,19 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Ta člen določa, da se pripravljenost ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. 2 Skladno s to določbo je pripravljenost za delo poseben delovni pogoj, ki se ne šteje v delovni čas (razen v primeru, če delavec med pripravljenostjo za delo dejansko dela). 3 Toženka je uveljavljala zgolj izjemi po 1. in 2. alineji prvega odstavka izreka sodbe C-742/19. 4 Tako tudi: VDSS, opr. št. Pdp 400/2023, Pdp 340/2023. 5 93. točka sodbe SEU C-742/19. 6 Ta zadeva Vrhovnega sodišča RS se nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu. 7 Ur. l. RS, št. 97/2007 s spremembami. 8 Izplačilne dneve je za sporno obdobje določila Komisija Vlade Republike Slovenije za administrativne zadeve in imenovanja. Tožnik je zatrjeval zapadlost na dan dejanskega izplačila, toženka pa tega ni konkretizirano prerekala. 9 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.