Jedro

Iz tožničine prošnje očitno izhaja, da navajanje groženj, kamenjanje njene hiše (ki jo je popravila mednarodna humanitarna organizacija) in časovno že odmaknjenega fizičnega napada še ne dosega standarda preganjanja, ki se je izoblikoval v sodni praksi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.10.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je oprostilo tožnico plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil zavrnila kot očitno neutemeljeno tožničino prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora v roku enega dne od pravnomočno končanega azilnega postopka tožnica zapustiti Republiko Slovenijo. Ker je tožnica vložila prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji 14 dni po prihodu v Slovenijo in šele 11 dan bivanja v centru za tujce, je tožena stranka sklepala, da je svojo prošnjo za azil vložila z namenom, da bi se izognila prisilni odstranitvi iz države, saj bi v primeru, da bi resnično potrebovala zaščito pred preganjanjem v izvorni državi, vložila prošnjo takoj po vstopu v Slovenijo. Hkrati je tudi menila, da tožnici v izvorni državi ne grozi tako preganjanje, ki je relevantno po ZAzil. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi uvodoma navaja, da prekluzivnega roka za vložitev prošnje za azil glede na datum vstopa v državo ne določa niti Konvencija o statusu beguncev (Ženevska konvencija) niti ZAzil. Zato je okoliščina, kdaj prosilec izrazi svojo namero za vložitev prošnje za azil, pomembna z vidika presoje verodostojnosti prosilca za azil, torej z vidika ocene utemeljenosti strahu pred preganjanjem. Ta interpretacija ima podlago v ustaljenih mednarodnih standardih in v dokumentih mednarodnih organizacij. Tudi glede uporabljenega pospešenega postopka meni, da v tem postopku ni treba ugotavljati drugih pogojev za priznanje statusa begunca, kot so določeni v določilu 2. odstavka 35. člena in v 36. členu ZAzil, je pa treba z vidika dokazne ocene vedno posamezno okoliščino iz navedenih določb ZAzil povezati z oceno o verodostojnosti prosilca za azil oziroma z (ne)obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem. Na tej pravni podlagi bi sodišče lahko sprejelo dokazno oceno tožene stranke, da je tožnica zlorabljala azilni postopek, ker je za azil zaprosila šele 14 dni po prihodu v Republiko Slovenijo, če bi to dejstvo držalo. Iz upravnih spisov pa je sodišče prve stopnje razbralo, da je tožnica za azil zaprosila že pred prekrškovnim organom dne 15.9.2005 in ne šele 29.9.2005. Dne 12.9.2005 je prispela v Slovenijo in se nastanila pri svojem očetu, ki (skupaj s sinom in drugo hčerko) v Sloveniji živi na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje že 13 let. V azilni dom jo je pripeljal dne 15.9.2005 njen prijatelj in tedaj je zaprosila za azil. To izhaja tudi iz odločbe o prekršku Policijske postaje L.-V. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka zmotno odločila, da je tožnica zlorabila azilni postopek. Kljub napaki, ki se nanaša na dokazno oceno tožene stranke o verodostojnosti tožnice, pa sodišče prve stopnje tožbi ni ugodilo, saj je tožena stranka izpodbijano odločbo oprla tudi na določbo 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Glede na podatke, ki jih je tožnica navedla v svoji prošnji za azil, da jo sosedi v Z., kjer ji je mednarodna skupnost obnovila hišo, preganjajo ter da so jo enkrat celo pretepli (2 leti pred odhodom iz Z.), je sodišče prve stopnje presodilo, da navajani dogodki ne dosegajo ravni intenzitete preganjanja v smislu ZAzil. Grožnje sosedov, metanje kamenja na hišo in enkratni fizični napad, ki jih je tožnica zelo na splošno opisala, tudi ne ustrezajo opredelitvi preganjanja po 1. odstavku 9. člena Direktive ES, št. 2004/83/EC v povezavi z upravno-sodno prakso na tem področju. Tožnica je po prihodu v Slovenijo tri dni bila nastanjena pri sorodnikih in zato sodišče prve stopnje ni imelo razlogov za sum, da tožnica dejansko ne bi imela možnosti, da natančno opiše in utemelji strah pred preganjanjem, če bi ta v smislu ZAzil tudi obstajal. Prav tako ni ničesar predlagala, kar bi lahko na podlagi izpeljave glavne obravnave vplivalo na drugačno odločitev sodišča prve stopnje. Zato v skladu z uveljavljano upravno-sodno prakso, ki temelji na odločbi Ustavnega sodišča RS, št. Up 422/03, tudi ni izvedlo predlagane glavne obravnave.

V pritožbi zoper sodbo tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da prošnji tožnice za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi. Ugotovitve sodišča prve stopnje so po njenem mnenju v nasprotju z njenimi navedbami in podatki v spisu saj je že v svoji prošnji pojasnila, da je iz izvorne države pobegnila zato, ker je bil njen oče v vojni na strani muslimanov in jo današnja vlada in Srbi napadajo in preganjajo ter ji grozijo s smrtjo. Zbala se je za svoje življenje in zato pobegnila. Ponovno poudarja, da razlogi, ki jih je navedla, ustrezajo pravnemu standardu preganjanja, saj gre za preganjanje, ki temelji na narodnosti pripadnosti, ki je dalj časa trajajoče in zoper katero državne oblasti niso ustrezno reagirale.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali obstoji drugi razlog za zavrnitev tožničine prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji, in sicer razlog iz 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil, po katerem se prošnja lahko takoj zavrne kot očitno neutemeljena, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožnica s svojo tožbo namreč ne izpodbija odločbe tožene stranke tudi glede prvega razloga po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, za katerega pa je sodišče prve stopnje kljub temu menilo, da ne obstoji.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničino tožbo, svojo odločitev pa oprlo na razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Tudi po stališču pritožbenega sodišča navajane grožnje srbskih sosedov, kamenjanje hiše in časovno že odmaknjeni zatrjevani fizični napad na tožnico ne dosegajo pravnega standarda preganjanja, ki izhaja iz mednarodnih dokumentov, ki jih pravilno našteva sodišče prve stopnje. Tožničina navajanja o preganjanju pa je treba po mnenju pritožbenega sodišča presojati tudi skladno z njenim navajanjem o tem, da si je med Srbi našla prijateljico in imela v njeni družbi mir pred preganjanjem, da pa je v Z. po tem, ko sta ji umrli mati in babica, ostala popolnoma sama in da je živela od prispevkov, ki jih je pošiljal njen oče, ki že več let živi v Sloveniji. Vsi ti podatki, ki jih je navajala tožnica, kažejo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in pred njim že tožene stranke, da že iz tožničine prošnje za priznanje azila izhaja neutemeljenost njene prošnje, saj je očitno, da ji v njeni izvorni državi ne grozi preganjanje, relevantno po ZAzil. Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena Zakona o upravnem sporu neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.