Jedro

Določba prvega odstavka 88. člena ZDen, ki omejuje razpolaganje s premoženjem, ki je predmet vračila, je namenjena varstvu zgolj tistih zahtevkov za denacionalizacijo, ki se glasijo na vrnitev v naravi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek A.A., B.B., C.C., D.D. ter E.E. se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Domžale (prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo odločil: (1) o postavitvi za skrbnika za posebni primer odvetnika F.F. za začasno upravljanje denacionaliziranega premoženja, vrnjenega pokojnima upravičenkama G.G. in H.H., (2) da so upravičenci do denacionalizacije premoženja, podržavljenega pokojnemu I.I., njegovi pravni nasledniki: A.A., C.C., B.B., D.D., G.G. in H.H., ki so upravičeni vsak do deleža ene šestine zaplenjenega nepremičnega premoženja, (3) da se z dnem pravnomočnosti odločbe v korist navedenih upravičencev vzpostavi lastninska pravica, za vsakega do idealnega deleža ene šestine, v skupni vrednosti 57.570,02 DEM, na nepremičninah: parc. št. 281 njiva 3 s površino 8546 m2, parc. št. 282 njiva 3 s površino 6859 m2, parc. št. 283 travnik s površino 6195 m2 v deležu do 5598/6195, parc. št. 254/3 travnik 4 s površino 1533 m2, parc. št. 255/1 travnik 5 s površino 3384 m2, parc. št. 172 gozd 3 s površino 557 m2, parc. št. 253/1 pašnik 2 s površino 8245 m2, vse k.o. ..., (4) da je zavezanec za vrnitev zemljišč Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, (5) da se z dnem pravnomočnosti te odločbe v korist upravičencev vzpostavi lastninska pravica, za vsakega do idealnega deleža ene šestine, v skupni vrednosti 3882,08 DEM, na naslednjih nepremičninah: parc. št. 216/7 njiva 4 s površino 18 m2, parc. št. 268/1 travnik 4 s površino 230 m2 in stanovanjska stavba s površino 54 m2, vse k.o. ..., (6) da je zavezanec za vrnitev zemljišč iz 5. točke izreka Občina Domžale, (7) da upravičencem do denacionalizacije pripada odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. (SOD) v nominalni vrednosti v skupnem znesku 199.000 DEM s pripadajočimi obrestmi, za nepremičnine, ki jih ni mogoče vrniti v naravi, in sicer se izplača vsakemu do ene šestine, to je v znesku 33.166,66 DEM posameznemu upravičencu, (8) da je zavezanec za izplačilo odškodnine iz 7. točke izreka odločbe SOD, ki je dolžan izročiti obveznice upravičencem oziroma skrbniku za poseben primer za pokojni upravičenki, (9) da je zavezanka SOD dolžna izročiti obveznice v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe, (10) da se zahtevek za odškodnino zaplenjenih premičnin v obliki obveznic SOD zavrne, in ugotovila (11) da je o stroških bilo odločeno s sklepom z dne 29. 10. 2007. Prvostopni organ v obrazložitvi navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da so pogoji za priznanje upravičenosti do denacionalizacije izpolnjeni. O zahtevi za denacionalizacijo je bilo že odločeno z odločbo z dne 28. 2. 2008, ki pa je bila v pritožbenem postopku odpravljena. V ponovnem postopku je prvostopni organ upošteval napotke drugostopnega organa ter ponovno izračunal vrednost nepremičnin v času podržavljenja na podlagi 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92). Pri izračunu je upoštevan Komisijski zapisnik z dne 19. 4. 1946 in stanje zemljišča v času vračanja po identifikacijskem potrdilu J.J. d.o.o. Glede denacionalizacije parc. št. 171 gozd v izmeri 33.337 m2, k.o. ... je v ponovnem postopku (ponovno) ugotovljeno, da se je zemljišče tekom let pripisalo v vl. št. 605 k.o. ..., v last in posest Republike Slovenije Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS (SKZG). Dne 9. 1. 2003 je SKZG sklenil kupoprodajno pogodbo s fizično osebo kot kupcem. S tem je nastala ovira za vračilo nepremičnine v naravi po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen. Ugotovljeno je, da je kupoprodajna pogodba sklenjena po uveljavitvi ZDen, torej v nasprotju z določbo 1. odstavka 88. člena ZDen. Upravni organ je v postopku pridobil fotokopijo predmetne kupoprodajne pogodbe, sklenjene med SKZG kot prodajalcem in K.K. kot kupcem. Na podlagi navedene kupoprodajne pogodbe je parc. št. 171 danes pripisana vl. št. 654 k.o. ... Upravni organ je 25. 7. 2008 izdal sklep, da se postopek denacionalizacije prekine, dokler ne bo Okrajno sodišče v Domžalah odločilo o predhodnem vprašanju, o ničnosti navedene kupoprodajne pogodbe, ter vložnikom zahteve za denacionalizacijo določil rok 15 dni od dokončnosti sklepa za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe. Zoper sklep je bila 1. 9. 2008 vložena pritožba, na katero je drugostopni organ sklep odpravil ter sam določil upravičenim strankam petnajstdnevni rok za predložitev dokazila o tem, da so pri pristojnem sodišču vložili tožbo na ugotovitev ničnosti navedene kupoprodajne pogodbe, za primer pa, da stranke ne predložijo takega dokazila, napotil prvostopni organ, naj nadaljuje postopek denacionalizacije za parc. 171 k.o. ... v skladu z dokumenti zadeve in odloči o drugi obliki vračila navedene nepremičnine v skladu z zahtevo in določbami ZDen. Pooblaščeni odvetnik upravičenih strank je v pripravljalni vlogi z dne 28. 9. 2007 opredelil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin glede oblike denacionalizacije kot zahtevek za odškodnino v obliki obveznic SOD, če je glede na sedanje pravno in dejansko stanje v naravi ni mogoče vrniti. Dne 16. 3. 2009 je bila opravljena ustna obravnava, na kateri so upravičene stranke izjavile, da se strinjajo s predstavljenimi ugotovitvami o dejanskem in pravnem stanju zadeve ter izračunom odškodnine na podlagi 42. in 43. člena ZDen, v obliki obveznic SOD, v znesku 199.000 DEM, za premoženje, katerega ni mogoče vrniti v naravi. Tožeča stranka je podala pripombo, da se ne strinja, da je zavezana za odškodnino in da vlagatelji nimajo opcijske pravice do odškodnine, pač pa morajo uveljavljati ničnost pogodbe iz leta 2003 in zahtevati zemljišče v naravi. Zavezanca za vračilo nepremičnin v naravi Občina Domžale in SKZG sta se na ustni obravnavi strinjala z ugotovitvami upravnega organa. Državno pravobranilstvo pa je 17. 4. 2009 predložilo pripravljalno vlogo s pripombami za razjasnitev dejanskega stanja nepremičnin s parc. št. 261/4, 281, 282, 283, 254/3, 255/1, 253/1 in 286/1, ki naj bi bile upravičencem vrnjene v naravi. Občina Domžale je prvostopnemu organu predložila lokacijsko informacijo o statusu zemljišč na dan 10. 3. 1993 in 25. 3. 2000, zaradi določitve lastnika parcel na podlagi 5. in 6. odstavka 57. člena Zakona o javnih skladih; iz predložene lokacijske informacije je razvidno, da imajo nepremičnine s parc. št. 281, 282, 283, 254/3, 255/1 in 253/1 na navedena datuma status kmetijskega zemljišča. Z namenom, da se pojasni status ceste, ki poteka po južni strani zemljišča s parc. št. 281 in 283, je prvostopni organ razpisal ustno obravnavo za dne 22. 4. 2009, združeno z ogledom na kraju samem; na obravnavi je pooblaščeni odvetnik upravičenih strank vložil dokumente zadeve, pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da glede nepremičnine s parc. št. 171, k.o. ... upravičenci vztrajajo pri zahtevi za odškodnino v obliki obveznic SOD. Ugotovljeno je, da navedene nepremičnine, katere vrednost znaša 17.075 DEM, ni mogoče vrniti v naravi. Z ogledom nepremičnin s parc. št. 281, 282, 283, 254/3, 268/1, 261/4, 254/3, 255/1 in 253/1 pa je ugotovljeno, da so zemljišča v naravi kmetijska zemljišča in da ni ovir za vračilo v naravi. Glede na rezultate ugotovitvenega postopka je tako prvostopni organ z odločbo v točkah 3 – 6 odločil o vračilu podržavljenih nepremičnin upravičencem v naravi. V postopku je ugotovljeno, da upravičencem ni mogoče vrniti v naravi nepremičnine s parc. št. 265 v izmeri 181 m2, katere vrednost je upravni organ ugotovil v višini 91.963,54 DEM za hišo in 13.610,34 DEM za dvorišče. Za zaplenjene nepremičnine, katerih ni mogoče vrniti v naravi, se izplača upravičencem odškodnina v obliki obveznic SOD, v skupnem znesku 199.000 DEM. Ker zahtevek za denacionalizacijo premičnega premoženja prejšnjega lastnika I.I. ni bil podan pravočasno, se zahtevek za odškodnino zaplenjenih premičnin zavrne. Dne 4. 6. 2009 je bilo izdano poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve. Pripombe je podala tožeča stranka, ki je prerekala izplačilo odškodnine v višini 17.075,21 DEM za podržavljeno parc. št. 171, ker je vztrajala na stališču, da je bil posel, na podlagi katerega je navedeno zemljišče prešlo v last fizične osebe, sklenjen v nasprotju z določbo 88. člena ZDen. Ker v postopku ni bila predložena sodba o ničnosti navedene kupoprodajne pogodbe, je upravni organ upošteval sklep drugostopnega organa, po katerem se v primeru, da stranke ne predložijo dokazila o vloženi tožbi, postopek denacionalizacije nadaljuje v skladu z zahtevkom za vračilo. Ker so upravičenci za zemljišča, ki jih ni mogoče vrniti v naravi, zahtevali odškodnino, je prvostopni organ za parc. št. 171 priznal odškodnino v obliki obveznic SOD. Pri tem je upošteval tudi dosedanjo sodno prakso (sodba Upravnega sodišča opr. št. U 1892/2008 z dne 25. 11. 2008), po kateri ima upravičenec opcijo, da zahteva ali vrnitev nepremičnine v naravi, pri čemer je predhodno dolžan zagotoviti sodbo, s katero se ugotovi ničnost pravnega posla, ali pa zahteva vrnitev nepremičnine v obliki odškodnine po 42. členu ZDen.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (drugostopni organ) pa je z odločbo z dne 30. 10. 2009 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo prvostopnega organa (v 1. točki izreka), odločbo prvostopnega organ pa v 7. točki izreka dopolnilo tako, da je navedlo, da pripada upravičencem odškodnina v obveznicah SOD za podržavljene parc. št. 266 travnik 4 v izmeri 3197 m2, del parc. št. 261 njiva 4 v izmeri 2158 m2, parc. št. 267 njiva 4 v izmeri 5035 m2, parc. št. 284/1 njiva 4 v izmeri 2838 m2, parc. št. njiva 3 v izmeri 719 m2, del parc. št. 268 travnik 4 v izmeri 18.919 m2, del parc. št. 283 travnik 4 v izmeri 597 m2, del parc. št. 254 travnik 4 v izmeri 29.948 m2, del parc. št. 255 travnik 5 v izmeri 191 m2, del parc. št. 253 travnik 5 v izmeri 1941 m2 in parc. št. 265 stavbišče (hiša) v izmeri 1373 m2 in dvorišče v izmeri 508 m2, vse k.o. ..., ter parc. št. 171 gozd 3 v izmeri 33.373 m2, k.o. ... (v 2. točki izreka). Po mnenju prvostopnega organa so pritožbene navedbe tožeče stranke, da ni zavezana za plačilo odškodnine za podržavljeno parc. št. 171, k.o. ..., ker so po določbi 88. člena ZDen pravni posli, ki so v nasprotju s to določbo, nični po samem zakonu, neutemeljene. Stališče drugostopnega organa je, da določba 88. člena ZDen ne izključuje možnosti, da upravičenec oziroma vlagatelj zahteve za denacionalizacijo zahteva vrnitev nepremičnine v obliki odškodnine ob ugotovljenih ovirah za vrnitev v naravi; na tako stališče pa se je postavila tudi sodna praksa, na katero se sklicuje že prvostopni organ. Drugostopni organ še dodaja, da pa je v zvezi z reševanjem pritožbe bilo treba odločbo prvostopnega organa po uradni dolžnosti dopolniti v 7. točki izreka z navedbo nepremičnin, ki se vračajo v obliki odškodnine v obveznicah SOD.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper 7., 8. in 9. točko izreka odločbe organa prve stopnje ter zoper 2. točko izreka odločbe organa druge stopnje. Navaja, da sta upravna organ svoji odločitvi oprla na stališče, da ima ob ugotovljenih ovirah za vrnitev nepremičnine v naravi (po 3. odstavku 16. člena ZDen), tudi kolikor ta ovira nastane kot posledica nedovoljenega razpolaganja (88. člen ZDen), upravičenec opcijo, da zahteva bodisi vrnitev v naravi ob predhodno izdani sodbi o ugotovitvi ničnosti pravnega posla bodisi vrnitev nepremičnine v obliki odškodnine. Tožeča stranka navedeno stališče zavrača in kot že v pritožbi vztraja, da se obravnavano zemljišče s parc. št. 171, k.o. ... po podržavljenju ni spremenilo, saj je po svoji katastrski kulturi še vedno gozd 3 v izmeri 33.373 m2; iz zemljiške knjige je sicer razvidno, da je ta parcela danes v lasti fizične osebe, K.K., vendar se je slednji vpisal šele v letu 2003 na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 9. 1. 2003, s katero je zemljišče pridobil od Republike Slovenije. Tožeča stranka meni, da skladno z določbo 88. člena ZDen vse od uveljavitve tega zakona (torej od dne 7. 12. 1991) ni dopustno nikakršno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve, pravni posli, ki so v nasprotju s to prepovedjo, pa so nični po samem zakonu. Glede na navedeno tožeča stranka meni, da za plačilo odškodnine za podržavljeno parcelo št. 171 ni zavezana. Določba 88. člena ZDen po mnenju tožeče stranke upravičencu ne daje opcijske pravice glede oblike in načina vrnitve premoženja. To možnost je po določbah ZDen upravičencu mogoče priznati le skladno s 25., 26. in 40. členom ZDen, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru. Z določbo 88. člena ZDen je izrecno prepovedano vsakršno razpolaganje s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve, in vsaka kršitev te določbe ex lege pomeni ničnost pravnega posla. V obravnavanem primeru bi upravičenci lahko zahtevali odškodnino v obliki obveznic šele, ko bi bilo pravnomočno odločeno o tožbi na ugotovitev ničnosti pravnega posla, in sicer tako, da sodišče ničnosti ne bi ugotovilo, zaradi česar bi bilo oviro potrebno šteti za izkazano. Upravičenci tožbe niso vložili, vendar posledic protipravnega razpolaganja z nepremičnino zato ni mogoče naprtiti tožeči stranki. Slednja je lahko zavezana za plačilo le v primeru, ko nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi iz razlogov, določenih v ZDen, med katere pa ne sodi protipravno ravnanje tretje osebe, ki je s svojim ravnanjem onemogočila vrnitev nepremičnine. Tako stališče je v sodbah opr. št. II Ips 447/2000 z dne 14. 3. 2001 in opr. št. II Ips 391/2001 zavzelo tudi Vrhovno sodišče, in sicer da stranka, ki je po ZDen zavezana k vračilu v naravi, ne more z nezakonitim ravnanjem prevaliti svoje obveznosti na SOD. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj odločbo prvostopnega organa odpravi v izpodbijanih točkah ter naj v izpodbijani 2. točki izreka odpravi tudi odločbo organa druge stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot strankam z interesom v odgovor posredovalo tudi upravičencem do denacionalizacije, ki so bili stranke v upravnem postopku. Ti v odgovoru na tožbo menijo, da stališče tožeče stranke, na katero opira tožbo, ni pravilno. V zvezi s stališčem tožeče stranke, da so pravni posli, ki so v nasprotju s prepovedjo 88. člena ZDen, nični po samem zakonu, navajajo, da je ničnost treba ugotoviti v ustreznem sodnem postopku in da so v denacionalizacijskem postopku navedli, da glede na dolgotrajnost postopka niso pripravljeni podaljšati upravnega postopka s prekinitvijo zaradi vložitve tožbe na ničnost na sodišče. Hkrati pa so tudi opozorili, da bi lahko izkazala pravni interes in vložila tožbo na ničnost sama tožeča stranka, ki je bila celo s sklepom napotena na uveljavljanje ničnosti, vendar tožbe ni vložila. Zato ni upravičena, da ob svoji neaktivnosti še vedno vztraja pri stališču, da ni podan zadržek za vrnitev predmetne nepremičnine v naravi po 3. odstavku 16. člena ZDen. Tudi iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 16. 3. 2009, stran 5, je razvidno, da je upravni organ napotil tožečo stranko, da pri pristojnem sodišču vloži tožbo za izbris lastninske pravice pri parceli št. 171 k.o. ... in na ničnost pravnega posla iz leta 2003; glede na navedeno je evidentno, da je tožeča stranka imela možnost, da z vložitvijo tožbe na sodišču izpodbija pogodbo iz leta 2003 in na ta način omogoči vrnitev predmetne parcele upravičencem v naravi v last in posest. Upravičenci do denacionalizacije še navajajo, da so sicer imeli tudi oni možnost vložitve tožbe na ničnost in da tožbe niso vložili, vendar vložitev tožbe zanje ni predstavljala dolžnosti v zvezi z zahtevo za denacionalizacijo, predstavljala je zgolj pogoj, da bi v nadaljevanju denacionalizacijskega postopka lahko izposlovali vrnitev v naravi, a glede na dolgotrajnost upravnega postopka taka tožba ni bila v njihovem interesu. Glede na navedeno denacionalizacijski upravičenci predlagajo, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahtevajo pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Po 2. členu ZDen je denacionalizacija vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu, v naravi (vrnitev premoženja); če pa vrnitev premoženja ni možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v oblikah, navedenih v tem členu. Po 3. odstavku 16. člena ZDen premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb ali civilnopravnih oseb. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila nepremičnina s parcelno št. 171 k.o. ... podržavljena s predpisom, ki je podlaga za denacionalizacijo, da prejšnji lastniki izpolnjujejo pogoje za denacionalizacijo in da je na navedeni nepremičnini lastninska pravica fizične osebe. Glede na to je po presoji sodišča pravilen zaključek prvostopnega organa, ki mu je pritrdil tudi drugostopni organ, da so zaradi izkazane ovire za vrnitev navedene nepremičnine v naravi (3. odstavek 16. člena ZDen) upravičenci – ob tem ko so tako obliko denacionalizacije zahtevali – upravičeni do odškodnine v obveznicah SOD (1., 2. odstavek 42. člena ZDen). Neutemeljeno tako tožeča stranka ugovarja, da po določbah ZDen ni zavezanka za odškodnino. ZDen v 88. členu, na katerega tožeča stranka opira svoj ugovor, in po katerem z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve (1. odstavek) ter so pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, nični (2. odstavek), namreč v nobeni določbi ne omejuje materialne dispozicije vlagatelja zahteve za denacionalizacijo glede oblike vrnitve podržavljenega premoženja (1. odstavek 62. člena ZDen). Citirane zakonske določbe 88. člena ZDen so namenjene zgolj varstvu tistih zahtevkov za denacionalizacijo, ki se glasijo na vrnitev v naravi. Tako tudi sodbi tega sodišča opr. št. U 1556/2007 z dne 29. 10. 2007 in U 1892/2008 z dne 25. 11. 2008. Zato tožnica tudi ne more uspeti s sklicevanjem na sodbi Vrhovnega sodišča RS (izdani v civilnih sodnih postopkih zaradi ugotovitve ničnosti pravnih poslov in plačila odškodnine), iz katerih bi izhajalo stališče, da je zavezanec, ki razpolaga z nepremičnino v nasprotju s prisilnim predpisom iz 88. člena ZDen, pa vzpostavitev prejšnjega stanja ni več mogoča, odgovoren za svoje ravnanje v skladu s splošnimi predpisi o učinkih obveznosti ter je dolžan upravičencu plačati odškodnino in ne more svoje obveznosti prevaliti na SOD. V predmetni denacionalizacijski zadevi namreč upravičenci, ob tem ko je bila ugotovljena na podržavljeni nepremičnini lastninska pravica fizične osebe (3. odstavek 16. člena ZDen), niso uveljavljali zahtevka za vračilo v naravi, ampak v odškodnini v obveznicah SOD ter jih k drugačni izbiri oblike denacionalizacije nobena določba ZDen ni zavezovala, niti 88. člena ZDen, saj je njen namen, po povedanem, zgolj v varovanju položajev upravičencev, ki uveljavljajo zahtevke za vračilo v naravi.

Sodišče še dodaja, da ker se na ničnost pogodbe lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba (92. člen Obligacijskega zakonika; Uradni list RS, št. 83/01, 32/04, 28/06, 40/07) in torej vsak, ki ima za to pravni interes, da bi tudi tožnica kot zavezanka za odškodnino v denacionalizacijskem postopku lahko vložila tožbo na ugotovitev ničnosti kupne pogodbe, s katero je lastninsko pravico na predmetni nepremičnini pridobila fizična oseba; k takemu postopanju pa je bila, ob nenasprotovanju upravičencev, s strani prvostopnega organa, kot izhaja iz spisne dokumentacije (zapisnik ustne obravnave z dne 16. 3. 2009), tudi napotena, vendar, kot je razvidno, tožbe ni vložila.

Ker sta po presoji sodišča odločbi prvostopnega in drugostopnega organa v izpodbijanih delih pravilni in na zakonu utemeljeni, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08-odl. US, 107/09-odl. US, 62/2010, ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Stroškovni zahtevek strank z interesom pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.