Jedro

Tožnici, ki je v letu 2008 prejemala nadomestilo plače v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, se v osnovo za odmero nadomestila za brezposelnost od 31. 1. 2009 dalje upošteva osnovna plača, povečana za dodatek na delovno dobo. Tožnica zato neutemeljeno uveljavlja izračun osnove za odmero nadomestila od povprečne mesečne plače v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela, valorizirana skladno z rastjo povprečnih plač vseh zaposlenih v Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 20. 2. 2009 in št. ... z dne 6. 5. 2009 ter da ji je toženec dolžan priznati denarno nadomestilo za brezposelnost, obračunano od višje bruto osnovne plače. Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Navaja, da bi sodišče prve stopnje, tako kot je predlagala, moralo izvesti dokaz z izvedencem finančne stroke, da bi naredil izračun pravilnosti obračuna denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Izvedba tega dokaza je po naravi stvari nujno potrebna, da se lahko pravilno in popolno ugotovi dejansko stanje. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo in zato dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo razlogov za zavrnitev tega predlaganega dokaza. Poudarja, da v konkretnem primeru ni bila pravilno določena oziroma izračunana osnova denarnega nadomestila med brezposelnostjo ter tudi posledično temu ni bila pravilno določena oziroma izračunana višina denarnega nadomestila, saj bruto plača tožnice ni znašala 721,88 EUR v zadnjih 12 mesecih, pač pa več, ker je bila v tem času na bolniški in je imela manjše neto izplačilo, bruto plača pa je bila višja. Tako bi toženec moral upoštevati tožničino bruto plačo brez kakršnih koli odbitkov, pri določitvi osnove za odmero zadevnega denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Sam izračun ter vsa strokovna vprašanja v zvezi z nadomestilom pa bi moral preveriti izvedenec finančne stroke.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti očitane kršitve glede izvedbe dokaza z izvedencem.

Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca, št. ... z dne 6. 5. 2009, s katero je zavrnil tožničino pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 20. 2. 2009. S to odločbo je toženec tožnici priznal pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo v trajanju 8 mesecev, 19 dni od 31. 1. 2009 do 19. 10. 2009 in odmeril nadomestilo v prvih treh mesecih v višini 371,34 EUR neto, v naslednjih mesecih pa 324,10 EUR neto, ki se izplačuje od 31. 1. 2009 do 19. 10. 2009. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito in zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek. V izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovne in prepričljive podlage za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka.

Med strankama ni sporno, da je tožnica brezposelna od 1. 1. 2009 in da je bila v letu 2008, to je v letu pred nastankom brezposelnosti, v bolniškem staležu in da je v tem letu prejemala nadomestilo za čas začasne zadržanosti od dela v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju in sicer v skladu z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) in Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju pravila).

Pravna podlaga za odločitev o sporni zadevi je Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami, v nadaljevanju ZZZPB). Ta v 1. odstavku 20. člena določa, da je osnova za odmero denarnega nadomestila povprečna mesečna plača zavarovanca, ki jo je prejemal v 12 mesecih pred nastankom brezposelnosti. Za primer, če je zavarovanec prejemal nadomestilo plače v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, zdravstvenem zavarovanju ali pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ali če ni prejemal plače, se v osnovo za odmero denarnega nadomestila za brezposelnost upošteva osnovna plača, povečana za dodatek na delovno dobo, ki bi jo upravičenec prejel, če bi delal (2. odstavek 20. člena). Za takšen primer, kot je tožničin, ko je v letu 2008 prejemala nadomestilo plače v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, se torej skladno s citiranim 2. odstavkom 20. člena ZZZPB v osnovo za odmero nadomestila za brezposelnost upošteva osnovna plača, povečana za dodatek na delovno dobo. Za osnovno plačo, povečano za dodatek na delovno dobo, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec, pri odmeri nadomestila za čas brezposelnosti, upošteval podatke, ki jih je posredoval tožničin bivši delodajalec. Ti podatki pa so identični oziroma za september za tožnico celo ugodnejši v primerjavi s podatki, ki so za osnovno plačo navedeni v plačilnih listah, ki jih je za leto 2008 predložila tožnica. Do takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje prišlo potem, ko je primerjalo podatke o osnovni bruto plači, ki jih je sporočil tožničin bivši delodajalec, s tistimi podatki na plačilnih listah, ki se nanašajo na osnovno bruto plačo in so navedeni v desnem zgornjem kotu plačilnih list. Glede na predložene podatke so takšne ugotovitve sodišča prve stopnje edino pravilne in ni potrebno izvesti nobenega dokaza z izvedencem. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je osnovna bruto plača višja, kot jo je upošteval toženec.

Kot že rečeno, je bila tožnica v letu 2008 prejemnica nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela. Pri odmeri tega nadomestila se v skladu z določbo 31. člena ZZVZZ, enako pa je določeno tudi v 139. členu pravil, upošteva povprečna mesečna plača in nadomestilo oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Osnova se valorizira skladno z rastjo povprečnih plač vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji. Pomeni, da podlago za odmero nadomestila za čas zadržanosti od dela predstavljajo povsem drugačni podatki o plačah, kot pri odmeri nadomestila za čas brezposelnosti. Zato takšni podatki o plačah med seboj niso primerljivi in tudi povprečna mesečna plača v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela, valorizirana skladno z rastjo povprečnih plač vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji, ne more predstavljati osnove za odmero nadomestila za čas brezposelnosti, kar smiselno uveljavlja tožnica s tem, ko se sklicuje na podatke o plačah v izplačilnih listah in na to, da je imela nižje neto izplačilo in višjo bruto plačo. Ti podatki o plačah iz plačilnih list bi se upoštevali pri odmeri nadomestila za čas brezposelnosti, samo če bi zakon tako določal ali če bi tožnica v tem času (v letu 2008) delala in bi predstavljali njeno plačo. Ker tožnica ni delala, ker je bila v bolniškem staležu in ni prejemala plače, pač pa nadomestilo za čas zadržanosti od dela, ima to za posledico, da se tožnici nadomestilo za čas brezposelnosti ne odmeri po 1. odstavku 20. člena, pač pa po 2. odstavku te določbe.

Glede na podatke, ki jih je predložila tožnica (plačilne liste) in podatke, ki jih je sporočil tožničin bivši delodajalec in so predstavljali osnovo za odmero nadomestila za čas brezposelnosti, ni mogoče priti do drugačnih zaključkov, kot je prišlo sodišče prve stopnje, zato je utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem. Kateri podatki se upoštevajo pri odmeri nadomestila za čas brezposelnosti v takšnem primeru, kot je tožničin, je določeno v 2. odstavku 20. člena ZZZPB, te podatke pa je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, enako kot toženec in pravilno zaključilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.