Jedro

Predmet presoje v tem postopku je le sklep o davčni izvršbi, zato tožbene navedbe, ki se nanašajo na opravljeno cenitev in način poplačila dolga, ne morejo vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa o davčni izvršbi. V zvezi s tožbeno navedbo glede napačno upoštevane davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sodišče pojasnjuje, da po določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s tožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da toženka ne sme presojati in ne posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova, saj le preveri ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ ugotovil: da je imel davčni zavezanec (v nadaljevanju tudi tožnik) na dan 7. 4. 2015 neporavnane obveznosti iz naslova davkov in prispevkov v višini 4.548,73 EUR (1. točka izreka); da je bil sklep o davčni izvršbi na premičnine št. DT 4934-57459/2015-1 07-720-07 z dne 7. 4. 2015 v delu, ki se nanaša na obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, in obveznosti iz naslova davka na nepremično premoženje večje vrednosti odpravljen in v tem delu vrnjen v ponovni postopek in odločanje (2. točka izreka); da se tožniku opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki na dan 7. 4. 2015 znaša 3.669,97 EUR (3. točka izreka).

2. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je Finančna uprava dne 7. 4. 2015 izdala sklep o davčni izvršbi na premičnine št. DT 4934-57459/2015-1 07-720-07, zoper katerega se je davčni zavezanec pritožil. Drugostopenjski organ je pritožbi delno ugodil in sklep v delu, ki se nanaša na obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost in obveznosti iz naslova davka na nepremično premoženje, odpravil in zadevo v tem delu vrnil v ponovni postopek in odločanje. Drugostopenjski organ namreč ni mogel preizkusiti pravilnosti izpodbijanega sklepa glede dejanske višine dolga obveznosti, prav tako je dvomil v pravilnost izvršilnega naslova v zvezi z odločbo o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti. Prvostopenjski organ je sledil napotkom in z izpodbijanim sklepom odpravil ugotovljene nepravilnosti. Knjigovodsko je uredil izvršilne naslove tako, da je s plačili najprej pokrival obresti in nato glavnico, kot to zahtevajo določbe 93. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Prav tako je pravilno navedel izvršilne naslove, s katerimi so bile odmerjene obveznosti davka na nepremično premoženje večje vrednosti. V nadaljevanju prvostopenjski organ pojasnjuje, da davčni zavezanec v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, zato je bila začeta davčna izvršba skladno s 143. členom ZDavP-2. Sklicuje se tudi na 145., 96., 94. in 157. člen ZDavP-2. 3. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil. Prvostopenjski organ je v ponovnem postopku odpravil ugotovljene pomanjkljivosti in ustrezno pojasnil, zakaj tožnika terja za zadevne obveznosti. Pojasnjuje, da je bil davčni zavezanec v obdobju od 28. 9. 1999 do 31. 12. 2011 zavarovan na podlagi 001 (osebe, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji pri podjetju), od 1. 1. 2012 do 21. 12. 2012 pa je bil zavarovan na podlagi 040 (družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe) in 112 (obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti za poslovodne osebe v osebni družbi in enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo ter zavodu). To pomeni, da je za tožnika do konca leta 2011 obračunala plače in oddajala REK-1 obrazce družba, ki je bila tudi zavezanka za plačilo prispevkov za socialno varnost, z letom 2012 pa je zavezanec za plačilo prispevkov postal tožnik sam. Obračuni za obdobje od 1. 1. 2012 do 21. 12. 2012 so bili oddani preko sistema e-davki in na podlagi teh obračunov je bil tožnik dolžan plačati prispevke za socialno varnost. Za pravilno plačevanje davkov in prispevkov je treba poleg zneska na plačilnem nalogu izpolniti vse potrebne podatke v referenci za prejemnika sredstev, pri čemer je davčna številka obvezen podatek. Iz predloženih potrdil o plačilih z dne 24. 9. 2012 in 25. 9. 2012 je razvidno, da tožnik na naloge za posamezno plačilo ni navedel pravilne davčne številke, s tem pa je povzročil, da njegove davčne obveznosti niso bile poravnane, ampak so bila zadevna plačila evidentirana pri drugem davčnem zavezancu, družbi A. d.o.o. Dodatno drugostopenjski organ pojasni, da na odločitev organa ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na pravnomočni odločitvi sodišč v socialnem sporu zaradi ugotovitve začasne nezmožnosti za delo, da je upravičen do refundacije plač za obdobje, ko je bil v bolniškem staležu in na zahtevo po popravi REK obrazcev za obdobje od 7. 1. 2011 do 16. 11. 2011, kajti z izpodbijanim sklepom se tožnika ne terja za obveznosti družbe, temveč za obveznosti, ki si jih je za terjana obdobja obračunal sam in jih je dolžan poravnati on kot fizična oseba. Drugostopenjski organ tudi pojasni, da je odločba o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti postala izvršljiva in predstavlja veljaven izvršilni naslov za začetek postopka davčne izvršbe. Vložitev pritožbe zoper odmerno odločbo ne zadrži izvršitve odločbe in na začetek postopka davčne izvršbe nima vpliva, na odločitev pa tudi ne morejo vplivati navedbe, ki se nanašajo na vpliv odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije in zatrjevano nepravilnost vročanja.

4. Tožnik se izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo, v kateri pojasnjuje, da je prvostopenjski organ napačno ugotovil dejansko stanje, kršil pa je tudi pravila davčnega postopka in materialno pravo. Davčni organ ga terja za plačilo prispevkov, ki so bili že trikrat plačani: prvič na podlagi univerzalnega plačilnega naloga dne 24. 9. 2012; drugič na podlagi sklepa št. DT 42918-35916/2012-1 z dne 23. 7. 2012, na podlagi katerega je banka B. opravila rubež na denarna sredstva njegovega podjetja; tretjič pa z odločbo št. DT 42918-53139/2013-12 z dne 18. 6. 2014, s katero je bilo ugotovljeno, da je upravičen do vračila plačanega zneska v višini 2.263,31 EUR. Glede davka na nepremično premoženje večje vrednosti tožnik pove, da je zoper odločbo o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti vložil pritožbo, odločitve pritožbenega organa pa nikoli ni prejel, zato ni imel možnosti sprožiti upravni spor, Ustavno sodišče pa je v vmesnem obdobju z odločbo št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 odločilo, da se razveljavi Zakon o davku na nepremičnine. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. I-U-125/14-17 z dne 19. 2. 2015, ki ima učinek za postopke, ki niso pravnomočno končani. Spremembo stalnega bivališča je prijavil na Upravni enoti C., o čemer je obvestil tudi prvostopenjski organ, kljub temu pa mu odločba drugostopenjskega organa ni bila pravilno vročena. Zaradi kršitev določb glede vročanja v postopku ni imel možnosti aktivne udeležbe. Nadalje navaja, da so mu bile od leta 2012 zaradi domnevnega davčnega dolga zadržane pravice iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, zato je na organ večkrat posredoval prošnjo za sprostitev teh pravic. Izpodbija tudi rubežni in cenilni zapisnik, na podlagi katerega mu je prvostopenjski organ zarubil motorno vozilo. Oporeka ocenjeni vrednosti zarubljenega vozila, kot tudi čezmernosti zarubljenega predmeta za poplačilo sporne terjatve. Navaja, da je bilo na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča ter Višjega delovnega in socialnega sodišča ugotovljeno, da je upravičen do refundacije plače za obdobje, ko je bil v bolniškem staležu. Znesek nadomestila plače v višini 3.339,96 EUR je bil dne 5. 12. 2012 nakazan na račun družbe, vendar tega denarja ni nikoli prejel, saj je banka na podlagi sklepa DURS z njegovim denarjem pokrivala obveznosti podjetja. Glede na vsa navedena dejstva in priložene listinske dokaze predlaga, naj se izpodbijani sklep odpravi v celoti. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka. Z vlogo z dne 17. 6. 2018 tožnik sodišču predlaga, da predmetni postopek združi s postopkom I U1341/2017, saj gre za enak znesek iste terjatve, ki je bil že večkrat plačan oziroma izterjan.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe. Doda, da sta bila po podatkih prvostopenjskega organa oba rubežna in cenilna zapisnika izbrisana iz registra zastavnih in posestnih pravic, iz knjigovodske evidence pa je tudi razvidno, da je tožnik dolg po izdaji izpodbijanega sklepa delno poravnal. 6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da ni sledilo predlogu tožnika za združitev obravnavane zadeve z zadevo, ki se pri sodišču vodi pod opr. št. I U 1341/2017. Po določbi 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko sodišče s sklepom združi več odprtih postopkov o istem predmetu v skupno obravnavo. Kot izhaja iz tožbenih navedb v obravnavani zadevi in iz priloženih upravnih spisov, pa gre za dva povsem različna postopka. V postopku, ki se vodi pod opr. št. I U 1341/2017, je izpodbijan sklep o zavrnitvi zahteve za vračilo preplačanih sredstev, v obravnavani zadevi pa je izpodbijan sklep o davčni izvršbi. Ker ne gre za postopka o istem predmetu, pogoj iz prvega odstavka 42. člena ZUS-1 za združitev postopkov ni izpolnjen.

8. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Na navedbe tožbe, ki predstavljajo ponovitev pritožbenih navedb (tj. da so bile terjane obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost že večkrat plačane, da je zoper odmerno odločbo tožnik vložil pritožbo, vendar odločitve pritožbenega organa ni nikoli prejel, navedbe v zvezi z opravljeno cenitvijo in načinom poplačila dolga), je celovito odgovoril že drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi (str. 4-6), zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 na obe davčni odločbi tudi v celoti sklicuje, v stvari sami pa glede nekaterih tožbenih navedb še dodatno pojasnjuje, kot sledi.

9. V zvezi s tožbenim ugovorom o večkratni izterjavi istega dolga sodišče pojasnjuje, da je prvostopenjski organ pri odmeri obveznosti izhajal iz podatkov o načinu zavarovanja tožnika, pridobljenih iz uradnih evidenc. Z izpodbijanim sklepom se tožnika kot fizično osebo terja za plačilo prispevkov za socialno varnost za leto 2012, saj je bil tožnik od 1. 1. 2012 do 21. 12. 2012 zavarovan na podlagi 040 (družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe) in 112 (obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti za poslovodne osebe v osebni družbi in enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo ter zavodu). Tožnik je imel v obravnavanem obdobju tako položaj družbenika družbe z omejeno odgovornostjo kot tudi položaj poslovodje v družbi A. d.o.o., kar pomeni, da je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, ki narekuje obvezno zavarovanje in posledično plačevanje prispevkov. Tem ugotovitvam tožnik ne nasprotuje. S predloženimi nalogi za posamezno plačilo, s katerimi tožnik dokazuje domnevno plačilo terjanih obveznosti, so bile poravnane obveznosti, ki so nastale podjetju A. d.o.o., in ne obveznosti tožnika, ki so predmet izterjave z izpodbijanim sklepom. Prav tako obveznosti tožnika niso bile poravnane na podlagi sklepa št. DT 42918-35916/2012-1 z dne 23. 7. 2012, saj navedeni sklep ni bil izdan za opravo izvršbe zoper tožnika, ampak za izvršbo zoper družbo A. d.o.o., za obveznosti iz naslova davkov in prispevkov za socialno varnost iz delovnega razmerja na podlagi obračuna davčnih odtegljajev. Obveznosti tožnika pa tudi niso bile poravnane na podlagi odločbe št. DT 42918-53139/2013-12 (07-3401-05) z dne 18. 6. 2014, s katero je bilo ugotovljeno preplačilo, z zneskom 2.263,31 EUR, do katerega je bil tožnik upravičen, pa so se poravnale starejše obveznosti, ki jim je potekel rok plačila. Navedeno potrjuje stanje upravnega spisa.

10. V zvezi z ostalimi tožbenimi ugovori sodišče dodaja, da je predmet presoje v tem postopku le sklep o davčni izvršbi, zato tožbene navedbe, ki se nanašajo na opravljeno cenitev in način poplačila dolga, ne morejo vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa o davčni izvršbi. V zvezi s tožbeno navedbo glede napačno upoštevane davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti pa sodišče pojasnjuje, da po določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s tožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da toženka ne sme presojati in ne posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova, saj le preveri ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe. Prav zato tožnikova zatrjevanja o napačnem vročanju odmerne odločbe in napačno ugotovljeni davčni osnovi za odmero davka ne vplivajo na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi.

11. Po povedanem je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo kršitev pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je o tožbi lahko odločilo na podlagi v upravnem postopku izvedenih dokazov, saj tožnik v tožbi ni predlagal novih dokazov oziroma navajal novih okoliščin, ki bi bile pomembne za odločitev o zadevi. Zato je sodišče v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

13. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.