Jedro

Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni popolno raziskalo dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tožnica je navajala, da je bila v času vročanja te odpovedi v bolniškem staležu ter da priporočene pošte v mesecu avgustu ni mogla prevzemati zaradi bolezni in zaradi hospitalizacije. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da vročitev redne odpovedi tožnici ni bila upoštevna zaradi njene bolezni in hospitalizacije, pri čemer pa ni ugotavljalo, kdaj v avgustu 2014 je bila tožnica hospitalizirana, niti, na kakšen način ji je njeno zdravstveno stanje onemogočalo sprejem priporočenih poštnih pošiljk. Gre za odločilni dejstvi, ki bi ju sodišče prve stopnje moralo ugotavljati (tudi) z uporabo določbe 285. oziroma 286.a člena ZPP ter s postavljanjem ustreznih vprašanj tožnici, ko je bila zaslišana kot stranka, oziroma z izvedbo dokaza z zaslišanjem njene osebne zdravnice, ki ga je kot nepotrebnega zavrnilo. Ugotovitev, da je bila vročitev sporne odpovedi tožnici neupoštevna, je tako preuranjena. Ker je v zvezi z ugotavljanjem pravočasnosti vložitve tožbe sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2014 (I. točka izreka). Dalje je ugotovilo, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje 8. 4. 2015, temveč traja ves čas, dokler bo tožnica začasno nezmožna za delo, najdalj do 27. 7. 2015. Toženi stranki je naložilo, da za ta čas obračuna tožnici nadomestilo plače ter ji po odvodu davkov in prispevkov plača neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec, v preostanku (za poziv na delo, obračun in plačilo nadomestila plače po tem, ko bo tožnica zmožna za delo oziroma po 28. 7. 2015, in plačilo zakonskih zamudnih obresti od nadomestila plače od 18. do 19. dne v mesecu za pretekli mesec) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njen zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in poziv tožnice nazaj na delo, saj je tožnica delala pri toženi stranki 18 let na številnih lokacijah v A., saj ima tožena stranka na območju A. kar 300 do 400 zaposlenih delavk čistilk, ki opravljajo delo pri več kot dvajsetih naročnikih, in ker je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, tožena stranka pa ima približno 20 % delavk zaposlenih za določen čas. Navaja, da je tožnica prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi potem, ko je bila že več let v bolniškem staležu ter ugiba, da se je tožena stranka bala, da bo pri tožnici ugotovljena invalidnost. Pove, da je pred nastopom bolniškega staleža nazadnje delala na B., pri C. pa dejansko nikoli, delo tam ji je namreč bilo odrejeno v času, ko je že bila v bolniškem staležu. Sklicuje se na dokazni predlog z dne 5. 12. 2014, da naj tožena stranka sodišču posreduje podatke o novih zaposlitvah na območju A. v letu 2014 ter podatke o zaposlitvah za določen čas in njihovem podaljšanju oziroma poteku. Ker tožena stranka navedenih dokazov ni predložila, bi po tožničinem mnenju moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da so njene navedbe o zaposlovanju novih delavk in podaljševanju delovnih razmerij za določen čas pri toženi stranki resnične. Dalje navaja, da je v pogodbi o zaposlitvi kot kraj opravljanja dela opredeljena A. z okolico, zaradi česar bi tožena stranka morala preveriti, ali je pri njenih naročnikih prosto kakšno delovno mesto oziroma ali bo kakšni od ostalih čistilk prenehalo delovno razmerje in bo za tožnico sproščeno delovno mesto. Nasprotuje utemeljevanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi samo v povezavi z naročnikom C., saj je to glede na skupno število naročnikov in zaposlenih čistilk na območju A. nesprejemljivo. Zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu po posredovanju podatkov o zaposlitvah, ki bi jih sodišče pridobilo neposredno pri ZZZS. Graja tudi odločitev sodišča, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka, saj je delno s svojim zahtevkom uspela. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba tožnice je bila vročena toženi stranki, ki nanjo po pooblaščencu pravočasno odgovarja, vztraja, da bi moralo sodišče tožbo tožnice zavreči kot prepozno, podrejeno pa predlaga njeno zavrnitev.

3. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tudi tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Ponavlja, da prvenstveno ugovarja pravočasnosti vložitve tožbe in nasprotuje odločitvi sodišča, da je bila tožnici odpoved vročena šele med sodnim postopkom 28. 11. 2014 oziroma da je tožnica za dejstvo, da ji bo delovno razmerje prenehalo, izvedela šele s prejemom obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 17. 10. 2014. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožnici poslana priporočeno po pošti 31. 7. 2014, ni upoštevna, zato ker tožnica v času poskusa vročitve ni bila zdravstveno zmožna za sprejem pisanja. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 88. člena ZDR-1, sodbi pa očita tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe o začetku teka roka za sodno varstvo sami s sabo v nasprotju. Navaja, da sodišče najprej začetek teka roka veže na datum prejetja obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v nadaljevanju pa pojasni, da je šele z vročitvijo odpovedi začel teči rok za sodno varstvo, kar bi celo pomenilo, da je tožnica vložila tožbo, še preden je odpoved sploh začela učinkovati. Navaja, da je bila odpoved z dne 29. 7. 2014 tožnici odposlana 31. 7. 2014 priporočeno s povratnico, saj je bila tožnica v času izdaje odpovedi odsotna z dela zaradi bolezni in osebna vročitev odpovedi na delovnem mestu ni bila mogoča. Navaja, da je bil prvi poskus vročitve navedene pošiljke tožnici opravljen 1. 8. 2014, tožnica pa pošiljke ni prevzela v roku za sprejem, zato po njenem mnenju skladno s četrtim odstavkom 88. člena ZDR-1 šteje vročitev za opravljeno s potekom 8 dni od dneva prvega poskusa vročitve. Meni, da je bila sporna odpoved tako tožnici vročena 9. 8. 2014, tega dne pa je začel teči tudi rok za uveljavljanje sodnega varstva zoper izdano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Upoštevaje vse navedeno je po njenem mnenju tožba, vložena 28. 10. 2014, prepozna in bi jo sodišče prve stopnje moralo zavreči. V nadaljevanju se opredeljuje do vsebine pravila četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 in meni, da je nedopustna interpretacija, za kakršno se zavzema sodišče prve stopnje, ki izključuje fikcijo vročitve v primeru zdravstvene nezmožnosti delavca. Navaja, da bi sodišče prve stopnje, kolikor je štelo, da je takšna zakonska ureditev neustavna, moralo postopek prekiniti in sprožiti pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tega člena ZDR-1. Kot materialnopravno zmotnega graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se je odpovedni rok tožnici iztekel šele 27. 1. 2015. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka tako, da se tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Pritožba tožene stranke je bila vročena tožnici, ki nanjo pravočasno po pooblaščencu odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev stroškov pritožbenega postopka v plačilo toženi stranki. Priglaša strošek nagrade za odgovor na pritožbo.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je tožbo tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo obravnavalo po vsebini, saj je štelo, da je bila tožba vložena pravočasno. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga 29. 7. 2014, da jo je na pošto oddala 31. 7. 2014 ter da je bil prvi poskus vročitve opravljen (najverjetneje) naslednjega dne, tj. 1. 8. 2014. Zavzelo je stališče, da ta vročitev ni upoštevna, vendar ne zato, ker ne bi bila opravljena, temveč zato, ker tožnica v času poskusa vročitve ni bila zdravstveno zmožna za sprejem pisanja. V zvezi z zdravstveno zmožnostjo tožnice je na podlagi njene izpovedi in potrdila osebne zdravnice ugotovilo, da tožnica avgusta 2014 ni bila zmožna sprejeti priporočene pošiljke tožene stranke, ki je vsebovala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29. 7. 2014. Zaradi navedenega je štelo, da vročitev odpovedi v avgustu 2014 ni bila opravljena in da je tožnica za dejstvo, da ji bo delovno razmerje prenehalo, izvedela šele s prejemom obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 17. 10. 2014. Glede na datum prejema tega obvestila je zavzelo stališče, da je tožba vložena pravočasno.

7. V četrtem odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1) je določeno, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov. Šteje se, da je vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta, oziroma če pošiljka ni prevzeta v roku za sprejem, ko poteče 8 dni od dneva prvega poskusa vročitve. V šestem odstavku istega člena je določeno, da se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno s tem členom.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni popolno raziskalo dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2014 tožnici. Tožnica je navajala, da je bila v času vročanja te odpovedi v bolniškem staležu ter da priporočene pošte v mesecu avgustu ni mogla prevzemati zaradi bolezni in zaradi hospitalizacije. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da vročitev redne odpovedi tožnici ni bila upoštevna zaradi njene bolezni in hospitalizacije, pri čemer pa ni ugotavljalo, na katere dneve v avgustu 2014 je bila tožnica hospitalizirana, niti, na kakšen način ji je njeno zdravstveno stanje onemogočalo sprejem priporočenih poštnih pošiljk. Gre za odločilni dejstvi, ki bi ju sodišče prve stopnje moralo ugotavljati (tudi) z uporabo določbe 285. oziroma 286.a člena ZPP ter s postavljanjem ustreznih vprašanj tožnici, ko je bila zaslišana kot stranka, oziroma z izvedbo dokaza z zaslišanjem njene osebne zdravnice, ki ga je kot nepotrebnega zavrnilo. Ugotovitev, da je bila vročitev sporne odpovedi tožnici neupoštevna, je tako preuranjena.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vročanje po ZDR-1 sicer poteka na poseben način, ki je drugačen od vročanja po ZPP, vendar pa tudi ta način omogoča vročanje z nadomestno vročitvijo oziroma s t.i. fikcijo vročitve. V primeru vročanja odpovedi tožnici s fikcijo vročitve po ZDR-1 je enako kot pri vročanju po ZPP za izpodbitje domneve o vročitvi po izteku zakonsko določenega roka treba izkazati pravno upoštevne razloge, zaradi katerih ji je bila preprečena seznanitev s poskusom vročitve odpovedi v celotnem 8‑dnevnem obdobju (primerjaj s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 3345/2012 z dne 12. 6. 2013). Tožnica je sicer s potrdilom osebne zdravnice in s svojo izpovedjo dokazovala, da je bila v obdobju od 1. 8. do 20. 8. 2014 bolna in hospitalizirana, vendar pa iz njih ni mogoče brez dvoma zaključiti, da je bila v času od obvestila o vročitvi do 8. 9. 2014, ko je glede na ugotovitve sodišča nastopila fikcija vročitve, ves čas odsotna zaradi hospitalizacije oziroma se zaradi drugega razloga ni mogla seznaniti s poskusom vročitve odpovedi. Tožnica je namreč zaslišana kot stranka izpovedala, da je bila hospitalizirana le nekaj dni, o drugih razlogih za preprečitev seznanitve s pisanjem pa niti ni bila zaslišana.

10. Glede na to, da je v zvezi z ugotavljanjem pravočasnosti vložitve tožbe sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato sta pritožbi utemeljeni in je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali obstajajo razlogi, ki so tožnici preprečili seznanitev s poskusom vročitve redne odpovedi iz poslovnega razloga z dne 29. 7. 2014 v celotnem obdobju od 1. 8. do 9. 8. 2014 ter glede na ugotovitev o tem ponovno presoditi pravočasnost vložitve tožbe in sprejeti ustrezno odločitev.

11. Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama že v zvezi z vprašanjem pravočasnosti vložitve tožbe, se do drugih pritožbenih navedbe ni opredeljevalo, ker v tej fazi postopka niso bile pravno pomembne (360. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.