Jedro

Položaj upravičenca pri vračanju podržavljenega premoženja ima cerkev ali njen red, ki mu je bilo podržavljeno premoženje, ob nadaljnjem pogoju, da je ob uveljavitvi ZDen ta subjekt še vedno deloval na območju RS.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi 3. točka izpodbijane sodbe. 2. Stranka z interesom (C. red, C.o. S.) trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Upravno sodišče je postopka s tožbo prvotožeče stranke (U 620/01) in tožbo drugotožeče stranke (U 793/01) združilo v skupno obravnavanje in odločanje (1. točke izreka sodbe in sklepa), nato pa tožbo prvotožeče stranke zavrglo (2. točka izreka) in zavrnilo tožbo drugotožeče stranke (3. točka izreka sodbe in sklepa), s katero je izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 10.1.2001. Tožena stranka je z njo zavrnila pritožbo prvotožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote L. z dne 7.3.2000, s katero je odločeno, da je zavezanec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije dolžan v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe vrniti upravičencu C.o. S. v last nepremičnine parc. št. 134/1, 135, 137/1, 137/2, 132/2, 136 in 174/1, vl. št. 134 k.o. P., parc. št. 132/1 vl. št. 109 k.o. P. in parc. št. 100, 101, 102/2, 104/2, 103/1, 103/2, 81, 83/2 in 102/1, vl. št. 102 k.o. R.g. Dosedanji uporabnik zemljišč L., kmetijstvo in predelava d.d. L. je dolžan nepremičnine parc. št. 134/1, 135, 137/1, 137/2 vl. št. 134 k.o. P., in nepremičnine parc. št. 100, 101, 102/2, 102/4, 103/1, 103/2 vl. št. 102 k.o. R.g., izročiti upravičencu v posest po spravilu pridelka leta 2001, ostale parcele pa je dolžan izročiti v posest lastnici v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da se tožena stranka v odločbi sklicuje na 14. člen ZDen. Ta določa, da gre pravica do vrnitve premoženja cerkvam, drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi tega zakona delujejo na območju Republike Slovenije. S to določbo je bil za cerkvene pravne osebe uzakonjen status denacionalizacijske upravičenke, ki ga ZDen ob sprejetju leta 1991 drugim pravnim osebam ni priznal. Analogno kriteriju iz 9. člena ZDen pa so tudi te pravne osebe morale biti domače pravne osebe, torej je njihova pravna osebnost morala biti določena po pozitivnem državnem pravu. Po 7. členu Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. SRS, št. 42/76, 42/86 in 22/91) so verske skupnosti oziroma njihovi ustrezni organi pravne osebe po civilnem pravu. Denacionalizacijske upravičenke pa so cerkvene pravne osebe po 14. členu ZDen le pod pogojem, da so ob njegovi uveljavitvi delovale na območju Republike Slovenije. Z uzakonitvijo 9.a člena ZDen po mnenju sodišča prve stopnje določba 14. člena ZDen ni dobila drugačne vsebine, saj so se, kot je navedeno, cerkvene pravne osebe že prej obravnavale kot domače pravne osebe, ZDen-B pa pravico do vrnitve podržavljenega premoženja ni vezal še na sedež cerkvene pravne osebe na območju Republike Slovenije. Da sedež ni pomemben, ampak je zakonski pogoj za denacionalizacijo le delovanje cerkvene pravne osebe na območju Republike Slovenije po uveljavitvi ZDen, izhaja tudi iz prakse, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo že po sprejetju ZDen-B (sodba, opr. št. I Up 305/2001-2 z dne 6.6.2002).

V obravnavanem primeru je kot denacionalizacijskega upravičenca treba šteti red, saj ZDen poleg cerkva in verskih skupnosti kot upravičence izrecno določa verske ustanove oziroma rede. Red je v smislu 7. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji civilna pravna oseba, po kanonu 116 Codex iuris canonici (uveljavljenem 27.11.1983) pa je javna pravna oseba (javna pravna oseba so skupnost oseb ali stvari, ki jih ustanovi pristojna cerkvena oblast). Pravo katoliške cerkve v smislu njene internacionalnosti ne loči domačih in tujih pravnih oseb. Ker gre torej po 14. členu ZDen pravica do vrnitve premoženja redu, v obravnavanem primeru C. redu, kateremu je pripadala O. v R., na katero se je glasila odločba zaplembne komisije v L. z dne 10.9.1945, je treba upoštevati pravila o pravnem nasledstvu oziroma delovanju tega reda na območju Republike Slovenije. Zato na odločitev ne more vplivati, ali je O.R. imela po kanonskem pravu samostojno pravno osebnost, kar drugotožeča stranka navaja v tožbi, za kar konkretnih dokazov ni predložila, kot tudi ne dokazov, da O.R. ob uveljavitvi ZDen ni delovala na ozemlju Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje se strinja s toženo stranko, da se v notranjih razmerjih rimskokatoliških institucij upoštevajo kanoni Codex iuris canonici, če ne nasprotujejo državnemu pravu. Pravno nasledstvo za premoženje O.S. kot neposredne vlagateljice denacionalizacijskega zahtevka po O.R. je zato treba ugotavljati po notranjem cerkvenem pravu. Kanon 123, na katerega opira svoje stališče tožena stranka, ureja primere, ko javna pravna oseba preneha obstajati, ne pa izrecno tudi primere, ko ne more izvajati cerkvenega in lastninskega gospostva. Po vojni nastalo situacijo je po mnenju sodišča treba subsumirati predvsem pod kanon 122, ki ureja situacijo, ko se javna pravna oseba tako razdeli, da se njen del združi z drugo pravno osebo, ali se iz oddeljenega dela ustanovi posebna javna pravna oseba in se skupno premoženje in premoženjske pravice ter dolgovi in druga bremena razdelijo med pravni osebi. Vzpostavljena meja med FLRJ in Republiko Avstrijo je po mnenju sodišča pomenila delitev premoženja C. reda, ki je v Sloveniji deloval kot O.S. Delovanje O.S. ob uveljavitvi ZDen pa med strankami sploh ni sporno in je tudi splošno znano. Zato je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila aktivno legitimacijo O.S., ki je v imenu C. reda vložila zahtevo za denacionalizacijo in njeno upravičenost do vrnitve podržavljenega premoženja.

V pritožbi Državno pravobranilstvo RS, navaja, da se ne strinja s stališčem, da gre po 14. členu ZDen pravica do vrnitve premoženja C. redu, kateremu je pripadala O. v R., na katero se je glasila odločba zaplembne komisije v L. z dne 10.9.1945, saj je potrebno upoštevati pravila o pravnem nasledniku oziroma delovanju tega reda na območju Republike Slovenije. V izogib ponavljanju, se v celoti sklicuje na navedbe v tožbi z dne 10.5.2001. Glede na to, da C.o. R. ni prenehala obstajati, njene pravice in obveznosti niso mogle preiti na C.o. S. O pravnem nasledstvu je mogoče govoriti le takrat, kadar prvotni pravni subjekt preneha obstajati. 14. člen ZDen veže pravico do vrnitve premoženja cerkvenim pravnim osebam na delovanje na območju Republike Slovenije, in sicer ob uveljavitvi ZDen. Dokaz o tem, ali je neka pravna oseba delovala na območju Republike Slovenije v času uveljavitve ZDen, pa po mnenju pritožnice ne more biti "splošno znano dejstvo", ampak kvečjemu ustrezno potrdilo Urada za verske skupnosti o vpisu v register oseb cerkvenega prava. Ker je sodišče zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo, predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in o zadevi samo odloči oziroma podrejeno, zadevo vrne upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

C. red, C.o. S. kot stranka z interesom (denacionalizacijski upravičenec) v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena. Vsaka od strank mora v svojih vlogah, še zlasti v pritožbi, navesti pravno relevantna dejstva in za svoje trditve predlagati ustrezne dokaze. Manjkajočih trditev v pritožbi stranka ne more nadomestiti zgolj s pavšalnim sklicevanjem na dosedanje navedbe v postopku. V tem delu torej na pritožbene navedbe niti ni mogoče argumentirano odgovoriti. Nobenega dvoma ni, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je po vojni nastalo situacijo potrebno subsumirati predvsem pod kanon 122, ki ureja situacijo, ko se javna pravna oseba tako razdeli, da se njen del združi z drugo pravno osebo, ali se iz oddeljenega dela ustanovi posebna javna pravna oseba, in se skupno premoženje in premoženjske pravice ter dolgovi in druga bremena, razdelijo med pravni osebi. Prav takšna dejanska in pravna situacija je nastopila v spornem primeru. Če torej C.o. R. ni prenehala obstajati, to nikakor ne pomeni, da del njenih pravic in obveznosti ni mogel preiti na C.o. S. Pravilna je ugotovitev sodišče prve stopnje, da je vzpostavljena meja med FLRJ in Republiko Avstrijo pomenila delitev premoženja C. reda, ki je v Sloveniji deloval kot O.S. O tem obstajajo objavljeni zgodovinski podatki, enako pa izhaja tudi iz listin, ki jih je v spis že predložila stranka z interesom. Glede na pritožbene navedbe je očitno, da pritožnica le zavlačuje postopek, saj v pritožbi povsem ignorira tako splošno znana dejstva, kot je delovanje O.S., kot obstoj in poznavanje Zakonika cerkvenega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Po 14. členu ZDen gre pravica do vrnitve premoženja cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi tega zakona delujejo na območju Republike Slovenije.

Navedena ureditev je specialna ureditev, ki se nanaša le na subjekte, navedene v tej določbi in ne na druge pravne osebe. Po 14. členu ZDen ima položaj upravičenca pri vračanju podržavljenega premoženja cerkev in druga verska skupnost, njena ustanova ali njen red, ki ji je bilo podržavljeno premoženje, ob nadaljnjem pogoju, da je ob uveljavitvi ZDen ta subjekt še vedno deloval na območju Republike Slovenije. Zato se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v postopku vračanja podržavljenega premoženja navedenim subjektom pomembno le delovanje konkretne cerkvene pravne osebe in ne njen sedež.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo premoženje podržavljeno C. redu, kateremu je pripadala O. v R. in na katero se je glasila odločba zaplembne komisije v L. z dne 10.9.1945. Delovanje C. reda kot sestavnega dela R. cerkve v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi ZDen, je ugotovljeno kot splošno znano dejstvo. Splošno znanih dejstev ni treba dokazovati (2. odstavek 160. člena ZUP/86). Dopustno pa je dokazovanje nasprotnega. Zato bi pritožnica, ob navedbah, da delovanje tega reda ni dokazano, lahko to ugotovitev izpodbijala le z nasprotnim dokazom, ki pa ni bil predložen.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo s pravilno uporabo materialnega prava pravilno ugotovljeno dejansko stanje in je sprejeta odločitev pravilna ter zakonita.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o stroških temelji na določbi 23. člena ZUS. Ta določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, kar velja tudi za stroške s pritožbo. V tem primeru je pritožbeno sodišče odločalo le o zakonitosti upravnega akta.