Jedro

Tožnik (predsednik upravnega odbora) je bil v zvezi s svojimi plačili v razmerju do tožene stranke v dvojnem položaju, kot upravičenec in upnik, ter kot odgovorni odredbodajalec, saj je v funkciji predsednika upravnega odbora istočasno vodil toženo stranko. Upoštevaje tožnikov položaj pri toženi stranki se je tožnik očitno strinjal s plačo, kot mu je bila sproti obračunavana in izplačevana. Kot predsednik upravnega odbora je moral tožnik pri vodenju družbe ravnati s povečano skrbnostjo in to je veljalo tudi za medsebojne obveznosti med njim in družbo. Če bi štel, da ima do tožene stranke odprte terjatve, se je od njega utemeljeno pričakovalo najmanj, da bi te terjatve korektno navedel v letnih poročilih družbe oziroma bilancah stanja. Ker tega ni storil, se šteje, da se je tožnik terjatvam iz naslova višje plače v smislu odpusta dolga odpovedal (319. člen v zvezi z 18. členom OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi obstoj terjatve tožnika do tožene stranke v znesku 93.863,67 EUR, in sicer v znesku 89.003,67 EUR iz naslova neizplačanih nadur za obdobje od 1. 9. 2009 do 31. 12. 2011 ter v znesku 4.860,00 EUR iz naslova premalo izplačanih bruto plač za isto obdobje, in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.580,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (II. točka izreka).

Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz sodbe ni razvidno, kako je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sodba ni ustrezno materialnopravno obrazložena, zato je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka v sporu ni zatrjevala neveljavnosti pogodb o zaposlitvi med njo in tožnikom, zato ju je potrebno šteti za veljavni. Prav tako tožena stranka ni ugovarjala, da nadure niso bile opravljene in odrejene, ali da niso bile potrebne. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožnik ni uspel dokazati zatrjevanih dejstev. Pri tem je napačno štelo, da je dokazno breme na tožnikovi strani, čeprav bi morala tožena stranka substancirano prerekati tožnikove trditve, česar pa ni storila. Z izvedenimi dokazi je sodišče ugotovilo, da nadure niso bile pravilno odrejene, da tožnik računovodskemu podjetju ni sproti pošiljal evidenc nadur, torej dejstva, ki jih stranki nista zatrjevali. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

V zvezi s tožnikovim tožbenim zahtevkom za ugotovitev obstoja denarnih terjatev v času od 2009 do 2011 je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da je tožnik (predsednik upravnega odbora) vodil toženo stranko, da je podpisal letna poročila tožene stranke, ki so vključevala bilance za leta 2009 do 2011, ter da v bilancah tožene stranke za sporno obdobje ni evidentiranih terjatev iz naslova razlik v plači in nadur. Na podlagi izvedenih dokazov pa je še ugotovilo, da je za delovno mesto svetovalca direktorja imel tožnik sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi, in sicer z dne 27. 8. 2009 in z dne 23. 12. 2011. Obe sta enako določali tožnikovo osnovno plačo v bruto znesku 4.600,00 EUR, podpisal pa ju je tožnik v imenu delavca in v imenu delodajalca kot predsednik upravnega odbora. Tožnik je povedal, da je naročil sestavo pogodb kot predsednik upravnega odbora in da tožena stranka v času podpisa pogodb ni imela (izvršnega) direktorja.

Tožnik je bil tako v zvezi s svojimi plačili v razmerju do tožene stranke v dvojnem položaju, kot upravičenec in upnik, ter kot odgovorni odredbodajalec, saj je v funkciji predsednika upravnega odbora istočasno vodil toženo stranko. Na podlagi prvega odstavka 285. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami) upravni odbor vodi družbo in nadzoruje izvajanje njenih poslov. Po določbi tretjega odstavka 285. člena ZGD-1 upravni odbor sestavi, preveri in potrdi letno poročilo ob smiselni uporabi prvega in drugega odstavka 282. člena ZGD-1. Sodišče prve stopnje pa je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožnik v spornem obdobju vodil toženo stranko. Kot tak je bil odgovoren za sestavo letnih poročil (člen 60 ZGD-1), v katerih je moral navesti tudi stanje terjatev (člen 65 ZGD-1).

Glede na navedene ugotovitve v zvezi z obračunom in nižjimi izplačili iz naslova plače se je tožnik odpovedal višjim izplačilom, do katerih bi bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi lahko upravičen, oziroma je šlo za odpust dolga v smislu določb 319. člena v zvezi z 18. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Na podlagi 319. člena OZ obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve in se dolžnik s tem strinja. Pri tem je v smislu 18. člena OZ taka izjava mogoča tudi zgolj z očitnimi znaki ali drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji. Upoštevaje tožnikov položaj pri toženi stranki se je tožnik očitno strinjal s plačo, kot mu je bila sproti obračunavana in izplačevana. Kot predsednik upravnega odbora je moral tožnik pri vodenju družbe ravnati s povečano skrbnostjo in to je veljalo tudi za medsebojne obveznosti med njim in družbo. Če bi štel, da ima do tožene stranke odprte terjatve, se je od njega utemeljeno pričakovalo najmanj, da bi te terjatve korektno navedel v letnih poročilih družbe oziroma bilancah stanja (v letih 2009 do 2011). Ker tega ni storil, se utemeljeno šteje, da se je tožnik terjatvam iz naslova višje plače v smislu odpusta dolga odpovedal. Svojo izjavo je tožnik potrjeval tudi s konkludentnimi dejanji, saj je ves čas brez ugovora prejemal nižjo plačo, kot mu jo je določala pogodba o zaposlitvi. Takšni zaključki so tudi v skladu s stališči, ki jih je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo v podobnih sporih v zadevah VIII Ips 5/2005, VIII Ips 414/2009 in VIII Ips 16/2013, s katero je bila spremenjena odločitev v zadevi Pdp 9/2012 z dne 12. 6. 2012, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje.

Ker je z odpustom dolga obveznost prenehala, tožena stranka do tožnika iz naslova neizplačanih plač, enako pa velja za neizplačane nadure, v času od leta 2009 do 2011 nima nobenih obveznosti, kar pomeni, da tožnik ne more uspešno zahtevati izplačila razlike v plači in nadur. Z odpustom dolga preneha pravica in terjatev (v delu, kjer je bila odpuščena) ugasne.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja terjatve iz naslova razlik v plači je tako pravilna, vendar iz drugih razlogov kot je to navedlo sodišče prve stopnje, torej ne glede na veljavnost pogodb o zaposlitvi, ki ni predmet spora med strankama. Zahtevek za ugotovitev obstoja terjatev iz naslova neizplačanih nadur pa je neutemeljen tudi zato, ker je tožnik izpovedal, da si je sam organiziral delo in ga odrejal. Skladno s 143. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) je namreč za nadurno delo bistveno, da se opravlja po odredbi delodajalca, kar hkrati pomeni, da je delodajalec dolžan delavcu plačati le tisto nadurno delo, ki ga je izrecno odredil. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen, zato so pritožbene navedbe o opravljenih in evidentiranih nadurah nepomembne.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).