Jedro

Kljub temu, da delavec v disciplinskem postopku ni bil spoznan za odgovornega storitve kršitve delovnih obveznosti (delavcu je tekom postopka sporazumno prenehalo delovno razmerje, delodajalec pa ni izvedel disciplinskega postopka po vloženi zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka), je odločba o odstranitvi z dela iz organizacije lahko zakonita, če so izpolnjeni pogoji iz 95. člena ZDR. Po določbi 98. člena ZDR ima delavec pravico do razlike med nadomestilom plače, ki jo je prejemal v času suspenza, in plačo, ki bi jo prejemal, če ne bi bil odstranjen z dela, saj disciplinski postopek zoper njega ni bil končan. Odločitev o zakonitosti odločbe o suspenzu ne vpliva na upravičenost do razlike v plači, če disipliski postopek ni bil končan.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 30.6.1992 o odstranitvi tožeče stranke iz organizacije. Toženi stranki je naložilo izplačilo razlike v plači za obdobje od 1.7. do 31.7.1992 v znesku 40.827,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.8.1992 dalje do plačila ter stroškov postopka v višini 51.502,50 SIT. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v pretežni meri, nad zneskom 15.421,50 SIT, zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo na podlagi pisnega sporazuma dne 31.7.1992. Zoper toženo stranko je bil uveden disciplinski postopek in izdana odločba o suspenzu. Disciplinski postopek ni bil izveden prav zaradi tega, ker sta stranki sklenili sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Iz predložene dokumentacije izhaja, da je bila tožeča stranka s 1.5.1992 razporejena na delovno mesto planer analitik in je za to delovno mesto tudi prejemala osebni dohodek. Tožeča stranka sicer aneksa k pogodbi o zaposlitvi ni podpisala, bil pa ji je vročen, kar pa na samo razporeditev ne vpliva. Za razporeditev zadostuje zgolj dokončnost sklepa o razporeditvi. Tožena stranka je v spis vložila izračun razlike po sklepu z dne 1.5.1992 in samo do tega zneska je tožeča stranka upravičena. Za ugotovitev višine razlike, do katere bi bila tožeča stranka upravičena, predlaga zaslišanje priče, delavke tožene stranke, ki je izračun pripravila in bi lahko izpovedala po kakšnih kriterijih je bil tožeči stranki izplačan osebni dohodek za meseca maj in junij 1992. Pritožuje se tudi glede stroškov postopka, saj sodišče prve stopnje odločitve o stroških postopka sploh ni obrazložilo. Iz višine prisojenih stroškov pa izhaja, da je sodišče tožeči stranki priznalo vse stroške, čeprav je uspela le z manjšim delom zahtevka, glede na prvotno postavljeni zahtevek. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa, skladno z 2. odstavkom 365. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in 1. odstavkom 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99), ali so bile na prvi stopnji storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP-77 ter pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče preizkuša zakonitost izdane odločbe o odstranitvi z dela iz organizacije, v trenutku, ko je bila taka odločba izdana. Pogoji in postopek odstranitve iz organizacije so določeni v 95. členu zakona o delovnih razmerjih (ZDR Uradni list RS, št. 14/90 - 71/93) in 69. členu zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 - 4/90). Sodišče prve stopnje se v presojo zakonitosti odločbe o odstranitvi iz organizacije sploh ni spuščalo, ampak je svojo odločitev o razveljavitvi odločbe v.d. direktorja o odstranitvi iz organizacije z dne 30.6.1992 utemeljilo le z razlogom, da disciplinski postopek, ki je bil zoper tožečo stranko uveden istega dne, ni bil končan. Ob presoji zakonitosti odločbe o odstranitvi iz organizacije, sodišče ugotavlja le, ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe o začasni odstranitvi in ali je bila odločba izdana po predpisanem postopku. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno odločbo razveljaviti iz razloga, ker disciplinski postopek ni bil končan. Za preizkus zakonitosti izdane odločbe bi moralo sodišče pridobiti pravilnik o delovnih razmerjih, na katerega se sklicuje zahteva za uvedbo disciplinskega postopka. Pravilnik, ki je v spisu, je namreč začel veljati šele kasneje in za odločanje o zakonitosti izdane odločbe ne more biti relevanten. Že iz sedaj ugotovljenih dejstev pa izhaja, da je tožeča stranka do razlike med nadomestilom plače in polno plačo upravičena po 98. členu ZDR, saj uveden disciplinski postopek, ki je bil razlog za odstranitev tožeče stranke iz organizacije, ni bil končan. Sama odločitev o zakonitosti oz. nezakonitosti izdane odločbe o odstranitvi iz organizacije, na upravičenost do razlike plače ne bo vplivala. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno opravilo izračun razlike med prejetim nadomestilom plače, ki ga je tožeča stranka prejela za julij 1992 v višini 51.121,60 SIT in plačo, ki bi jo prejemala, če iz organizacije ne bi bila odstranjena. Po določbi 98. člena ZDR je pri tem izračunu potrebno upoštevati tisto plačo, ki bi jo delavec prejel, če bi v času, ko je bil iz organizacije odstranjen, delal. Višine te plače pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, saj je pri izračunu upoštevalo kar plačo, ki jo je tožeča stranka prejela v mesecu aprilu 1992. Ob ugotavljanju višine razlike do polne plače, mora sodišče prve stopnje upoštevati tudi navedbe tožene stranke o tem, kakšno plačo bi tožeča stranka prejela v mesecu juliju in se opredeliti tudi do odločbe o razporeditvi tožeče stranke z dne 28.5.1992. Šele po dopolnitvi postopka v zgornjem smislu bo sodišče prve stopnje lahko pravilno odločilo o zahtevku tožeče stranke. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo skladno z 370. členom ZPP-77 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Določbe ZPP-77 in ZTPDR je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94).