Jedro

Tožnikova revizija, s katero izpodbija odločitev o glavnem zahtevku le v vrednosti 980.000 SIT, ne izpolnjuje zahtevane predpostavke za dovoljenost revizije, ki zadeva vrednost spora.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov primarni zahtevek, s katerim je zahteval od tožencev 1,100.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.1997 dalje, podrejenemu zahtevku v višini 1,780.000 SIT, za isto škodo pa je delno ugodilo tako, da je naložilo drugemu tožencu, da mora plačati tožniku 179.840 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje, obema tožencema pa skupaj solidarno plačilo 820.160 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izreka sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Višji podrejeni zahtevek (glede plačila glavnice 780.000 SIT) je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je o pritožbah tožnika in tožencev odločilo tako, da je tožnikovo pritožbo v celoti zavrnilo, na pritožbo tožencev pa je odločitev o solidarni obveznosti tožencev delno spremenilo tako, da je njuno obveznost znižalo za 200.000 SIT, (to je na znesek 620.160 SIT z obrestmi).

Zoper pravnomočno sodbo je vložil revizijo tožnik, ki je izpodbijal zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje v delu, s katerim je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 980.000 SIT in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti (od glavnice 620.160 SIT). V reviziji je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da sta toženca dolžna solidarno plačati tožniku za nepremoženjsko škodo 1,600.160 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z razlogi revizije je utemeljeval svoje stališče, po katerem je upravičen do celotne zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo. V razlogih odklanja obstoječo sodno prakso, ki da se je izoblikovala v odškodninskih sporih in tudi odmerjanje zakonskih zamudnih obresti, ki da bi se morale priznavati od nastanka plačilne zamude tožencev.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožencema, ki nanjo nista odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni dovoljena.

V postopku je moralo revizijsko sodišče uporabiti določbe sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99), ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana že po uveljavitvi navedenega zakona (to je po 14.07.1999). Po določilu drugega odstavka 367. člena navedenega zakona je revizija zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje dovoljena v premoženjskih sporih samo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Kadar je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, se vzame kot vrednost samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP), medtem ko se obresti (in druge stranske terjatve) ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (drugi odstavek 39. člena ZPP). Kot je že navedeno, tožnik izpodbija z revizijo odločitev o glavnem zahtevku le v vrednosti 980.000 SIT (medtem ko obrestni zahtevek, ki do konca glavne obravnave ni bil uveljavljen kot glavni zahtevek, ne vpliva na revizijsko vrednost). Ob takem stanju ugotavlja revizijsko sodišče, da tožnikova revizija ne izpolnjuje zahtevane predpostavke za dovoljenost revizije, ki zadeva vrednost spora. Revizijsko sodišče jo je moralo zato zavreči kot nedovoljeno (377. člen ZPP).