Jedro

Zakonodajalec sme spremeniti pogoje za opravljanje določenega poklica oziroma dejavnosti tudi za osebe, ki ta poklic oziroma dejavnost v času spremembe pravne ureditve že opravljajo. Pri tem pa mora upoštevati tudi, da mora biti prizadetim osebam dana možnost, da se na novo ureditev pripravijo.

Izrek

I. Postopka v zadevah I U 491/2014 in I U 868/2014 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva v nadaljevanju vodi kot I U 491/2014. II. Tožbama se ugodi.

Dovoljenje za izvajanje poskusov na živalih Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin št. U 34401-26/2013 z dne 27. 11. 2013 se odpravi v 1. točki izreka, kolikor se ta nanaša na A.A. kot strokovnjaka za dobrobit živali, B.B. in C.C. kot vodji poskusov in izvajalca poskusov, D.D. in E.E. kot izvajalca poskusov ter F.F. kot oskrbovalca živali, in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Dopolnilno dovoljenje za izvajanje poskusov na živalih Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin št. U 34401-26/2013 z dne 19. 2. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 695,40 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z dovoljenjem za izvajanje poskusov na živalih v 1. točki izreka odločila, da se vlogi tožnika za izdajo skupnega dovoljenja za izvajanje poskusov na živalih na Oddelku Biologija in Oddelku Toksikologija znotraj projekta z naslovom „Testiranje varnosti učinkovin in formuliranih oblik zdravil“ po tam navedenih metodah, z namenom razvoj, registracija, proizvodnja in prodaja zdravil za humano in veterinarsko uporabo, pri predlaganih udeležencih v poskusih ne ugodi v celoti, in sicer ne glede udeležencev v poskusih: A.A. kot strokovnjaka za dobrobit živali, B.B. in C.C. kot vodij poskusov in izvajalcev poskusov, D.D. in E.E. kot izvajalcev poskusov in F.F. oskrbovalca živali. V preostalem pa je – v točkah 2. do 15. izreka organ določil pogoje za izvajanje poskusov na živalih ter v 16. točki izreka odločil, da dovoljenje velja pet let. 2. Z dopolnilnim dovoljenjem za izvajanje poskusov na živalih pa je prvostopenjski organ tožniku zavrnil izdajo dovoljenja za G.G. kot udeleženko v poskusih.

3. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je s svojima odločbama zavrnilo pritožbi tožnika zoper dovoljenje in dopolnilno dovoljenje za izvajanje poskusov na živalih. Iz obrazložitve odločb izhaja, da je prvostopenjski organ v vseh primerih pravilno ugotovil, da prijavljeni udeleženci v poskusih ne izpolnjujejo pogojev po Pravilniku o pogojih za izvajanje poskusov na živalih (Uradni list RS, št. 37/2013, v nadaljevanju Pravilnik/2013).

4. Tožnik v tožbi zoper zavrnilni del dovoljenja za izvajanje poskusov na živalih navaja, da je odločitev nepravilna in nezakonita. V postopku ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ter je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Organ je namreč odločbo oprl na določbe Pravilnika/2013, ki so očitno v neskladju z Ustavo RS. Meni, da bi sodišče moralo zavrniti uporabo tega predpisa ter se pri tem sklicuje na institut exceptio illegalis. Navaja, da uporabo tega instituta v praksi sodišč potrjujeta ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS in ustaljena ustavnosodna presoja Ustavnega sodišča RS ter se pri tem sklicuje na sodno odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 36/2005 z dne 16. 11. 2006 in sklep Ustavnega sodišča U-I-88/08 z dne 12. 2. 2009. Navaja, da je Pravilnik/2013, ki je pričel veljati 30. 4. 2013, v primerjavi s prej veljavnim Pravilnikom o pogojih za izvajanje poskusov na živalih (Uradni list RS, št. 88/2006 in 81/2009, v nadaljevanju Pravilnik/2006) poleg drugih sprememb za vzrejne organizacije in uporabniške organizacije, med kakršne spada tudi tožnik, zaostril tako imenovane kadrovske pogoje za osebje, ki morajo biti izpolnjeni za izvajanje poskusov na živalih, bistveno pa je tudi zožil obseg del in nalog, ki jih lahko opravljajo osebe, ki so imenovane za strokovnjaka za dobrobit živali, in njihovi namestniki. Po Pravilniku/2013 mora tako osebje kumulativno izpolnjevati: - pogoj ustrezne izobrazbe in delovnih izkušenj (13. člen Pravilnika/2013) in – pogoj strokovne usposobljenosti (14. člen tega pravilnika). Za oskrbovalca živali je Pravilnik/2006 določal, da mora imeti najmanj srednješolsko izobrazbo ali najmanj pet let delovnih izkušenj na področju oskrbe laboratorijskih oziroma poskusnih živali (prvi odstavek 5. člena, točka a). Pravilnik/2013 pa zahteva dokončano srednješolsko izobrazbo; glede na to dosedanji oskrbovalci živali, ki so izpolnjeni pogoj izobrazbe na podlagi zadostnih in ustreznih delovnih izkušenj skladno s Pravilnikom/2006, po novem ne izpolnjujejo več pogojev izobrazbe po 13. členu Pravilnika/2013. Za tožnika to pomeni, da F.F., ki ima osnovnošolsko izobrazbo a več kot pet let delovnih izkušenj na področju oskrbe laboratorijskih oziroma poskusnih živali, po novem Pravilniku/2013 ne izpolnjuje več pogoja izobrazbe, medtem ko je ta pogoj prej imela izpolnjen. Kot izvajalec poskusa je po določbah Pravilnika/2006 (prvi odstavek 5. člena, točka b) lahko sodelovala oseba z drugačno izobrazbo – torej tudi z nižjo izobrazbo od dokončanega študija medicine, veterinarske medicine, biologije ali zootehnike – če je imela zadostno strokovno znanje in zaključeno usposabljanje za izvajalce poskusa, vendar pod vodstvom osebe z dokončanim študijem medicine, veterinarske medicine, biologije ali zootehnike. Po Pravilniku/2013 mora imeti izvajalec poskusa na živalih dokončan študijski program najmanj prve stopnje ali temu ustrezno raven izobrazbe ali zaključene tri letnike enovitega magistrskega študija, v vseh primerih s področja veterinarstva, medicine, biologije, farmacije, biokemije ali zootehnike. Po Pravilniku/2013 v nobenem primeru tako ni dopustno, da bi bila izvajalec poskusov oseba, ki ima nižjo stopnjo izobrazbe kot študijski program prve stopnje, kar je bilo omogočeno po Pravilniku/2006. Za tožnika to pomeni, da D.D. in E.E., ki sta veterinarska tehnika, ne moreta več nastopati v vlogi izvajalca poskusov, medtem ko sta po Pravilniku/2006 to delo lahko opravljala. To dokazuje tudi zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 23. 11. 2009 in obvestilo z dne 18. 4. 2007, v povezavi z obvestilom z dne 25. 5. 2007. V zvezi s funkcijo strokovnjaka za dobrobit živali pa je Pravilnik/2013 v primerjavi s prej veljavnim Pravilnikom/2006 postavil novo, dodatno zahtevo, in sicer da strokovnjak za dobrobit živali ne sme izvajati poskusov na živalih. Poleg tega je Pravilnik/2013 uvedel tudi novo zahtevo, da mora imeti strokovnjak za dobrobit živali tudi svojega namestnika, ki po mnenju prvostopenjskega organa tudi ne sme izvajati poskusov na živalih. Ob tem pa Pravilnik/2013, ki je začel veljati že naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, niti ne ureja ustrezne prehodne ureditve, ki bi vzrejnim in uporabniškim organizacijam kot tudi posameznikom, ki opravljajo posamezne funkcije v teh organizacijah, omogočila ohranitev pridobljenih pravic oziroma položajev oziroma ki bi omogočila primerno časovno obdobje za prilagoditev novemu veliko strožjemu pravnemu režimu. Tožnik dalje opozarja na zanj škodljive posledice poostritve pogojev za izvajanje poskusov na živalih. Navaja, da je ostal brez šestih delavcev pri opravljanju z dovoljenjem odobrenih poskusov na živalih. Zaradi tega je ogrožen pravočasen prihod zadostnih količin določenega zdravila na trg, v celoti pa je oteženo tudi testiranje učinkovitosti in varnosti generičnih zdravil v razvoju, ki se uvajajo na nove trge oziroma v novih državah. Sedanja ureditev po Pravilniku/2013 lahko v skrajni fazi pripelje tudi do zaprtja oddelkov ter njihovo selitev v druge gospodarske družbe znotraj skupine H. Odsotnosti ustrezne prehodne ureditve obenem ni mogoče nadomestiti s kadrovanjem novih delavcev oziroma z zaposlitvijo novih delavcev. Za izpolnitev pogojev strokovne usposobljenosti izvajalca poskusov in za oskrbovalca živali je namreč potrebno opraviti ustrezno osnovno usposabljanje, ki se opravlja praviloma zgolj enkrat letno in nato uspešno opraviti še pisni izpit. Po pridobitvi osnovnega usposabljanja pa je skladno z določbo tretjega odstavka 14. člena Pravilnika/2013 potrebno še šestmesečno delo pod mentorstvom. Poleg tega bi se dalo iz Pravilnika/2013 sklepati, da izvajanja nalog osebja vzrejnih in uporabniških organizacij ni mogoče prenesti na zunanjega izvajalca, saj ta pravilnik v 12. členu govori o zagotavljanju tega osebja na kraju samem. V zvezi z zatrjevanjem protiustavnosti določb Pravilnika/2013 zaradi pomanjkanja ustrezne prehodne ureditve se tožnik sklicuje na 2. člen Ustave RS in odločbo Ustavnega sodišča U-I-202/05 z dne 15. 6. 2006. Navaja, da je Ustavno sodišče zavzelo enako stališče tudi v drugih podobnih primerih, ko se je s pravnimi akti posegalo v pridobljene pravne položaje na način, da ni bila predvidena ustrezna prehodna ureditev in dovolj dolgo prehodno obdobje za prilagoditev na spremenjene pogoje, na primer U-I-19/05 z dne 17. 3. 2005. Glede na navedeno so po oceni tožnika določbe prvega, drugega in šestega odstavka 13. člena Pravilnika/2013, ki uvajajo strožje pogoje za izobrazbo oskrbovalcev živali in za izvajalce poskusov, ter določba šeste alinee četrtega odstavka 15. člena tega pravilnika, ki na novo prepoveduje, da bi strokovnjak za dobrobit živali ali njegov namestnik izvajala poskuse na živalih, ob upoštevanju odsotnosti ustrezne prehodne ureditve očitno v neskladju z Ustavo RS. Zato naj sodišče zavrne uporabo teh določb in odloči, kot predlaga tožnik. Navedene določbe so v nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS) in v nasprotju s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov (155. člen Ustave RS), saj gre za tako imenovano nepravo retroaktivnost. Prav tako posegajo te določbe v ustavno zagotovljeno pravico tožnika do gospodarske pobude in opravljanja gospodarske dejavnosti (74. člen Ustave RS). Poleg tega navedene določbe posegajo v številne z Ustavo RS zagotovljene pravice posameznih delavcev, zaposlenih pri tožniku. Določbe so v neskladju s prvim in tretjim odstavkom 49. člena Ustave RS (svoboda dela) in prvim odstavkom 50. člena Ustave RS (pravica do socialne varnosti). Tožnik še dodaja, da prehodna določba Pravilnika/2013 (38. člen) ne določa nobenega obdobja za prilagoditev. Pri tem pa opozarja, da je pravilnik, ki je veljal od 28. 4. 2004 do 30. 9. 2006, ko ga je nadomestil Pravilnik/2006, za prilagoditev novim kadrovskim pogojem določil prehodno obdobje do 1. 1. 2005. Tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 14/07), ki je uvedel nekatere nove zahteve za vzrejne in uporabniške organizacije, je predvidel prehodno obdobje enega leta od njegove uveljavitve, v katerem se morajo obstoječe vzrejne in uporabniške organizacije uskladiti z določbami tega zakona. Tožnik obenem opozarja, da imajo po informacijah, ki jih je prejel, tudi ostale vzrejne in uporabniške organizacije velike težave pri izpolnjevanju novih strožjih kadrovskih pogojev in da različni upravni organi določbe Pravilnika/2013 glede izpolnjevanja kadrovskih pogojev razlagajo različno. Tožnik sodišču predlaga, naj zavrnilni del izpodbijanega dovoljenja spremeni tako, da B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F. dopusti kot udeležence pri poskusih. Podrejeno predlaga, naj sodišče izpodbijano dovoljenje v zavrnilnem delu odpravi in zadevo vrne organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. V tožbi zoper dopolnilno dovoljenje, s katerim je bila kot izvajalka poskusov zavrnjena G.G., veterinarski tehnik, iz razloga neizpolnjevanja izobrazbenega pogoja po Pravilniku/2013, tožnik navaja iste argumente za odpravo odločbe, kot v tožbi zoper (osnovno) dovoljenje. Sodišču predlaga, naj ob uporabi instituta exceptio illegalis izpodbijano odločbo spremeni tako, da G.G. dopusti kot izvajalko poskusov oziroma podrejeno, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Toženka v odgovorih na tožbi prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v izpodbijanih odločbah ter sodišču predlaga, naj tožbi kot neutemeljeni zavrne.

K I. točki izreka:

7. Sodišče je postopka v zadevah I U 491/2014 in I U 868/2014 združilo v skupno obravnavo in odločanje na podlagi prvega odstavka 42. člena ZUS-1, saj šteje, da gre zaradi istega tožnika in istega predmeta upravnega odločanja (izdaje dovoljenja za izvajanje poskusov na živalih) v postopku pred istim upravnim organom za isti predmet sodnega odločanja, ne glede na to, da sta izpodbijani dve odločbi; združitev postopkov pa je sicer predlagal tudi tožnik.

K II. točki izreka:

8. Tožbi sta utemeljeni.

9. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev kot udeležencev v poskusih na živalih, za katere je bilo tožniku izdano dovoljenje z veljavnostjo pet let, A.A. kot strokovnjaka za dobrobit živali, B.B. in C.C. kot vodij poskusov in izvajalcev poskusov, D.D., E.E. in G.G. kot izvajalcev poskusov ter F.F. kot oskrbovalca živali, iz razloga neizpolnjevanja predpisanih pogojev.

10. Iz izreka prve izpodbijane odločbe izhaja, da se vlogi tožnika (med drugim) ne ugodi, kolikor se nanaša na A.A. kot strokovnjaka za dobrobit živali. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je navedeni po odobritveni odločbi z dne 26. 8. 2013 oseba za zagotavljanje skladnosti s predpisi ter imenovani veterinar, v vlogi, o kateri je odločeno z izpodbijano odločbo, pa je naveden kot strokovnjak za dobrobit živali - kar naj bi bilo razlog za njegovo zavrnitev kot udeleženca v poskusih v navedenem svojstvu. Vendar pa pravni razlog za zavrnitev A.A. kot strokovnjaka za dobrobit živali v odločbi eksplicitno ni naveden ter odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. To pa je razlog za odpravo izpodbijane odločbe v tem delu (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, v zvezi z 2. točko prvega odstavka ter tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

11. Iz izreka prve izpodbijane določbe dalje izhaja, da se vlogi tožnika ne ugodi glede B.B. in C.C. kot vodij poskusov in izvajalcev poskusov. Kot razlog za zavrnitev pa organ navaja določbo četrtega odstavka 15. člena Pravilnika/2013, po kateri strokovnjak za dobrobit živali ne sme izvajati poskusov na živalih.

12. Iz prve izpodbijane odločbe dalje izhaja, da se vlogi tožnika ne ugodi tudi glede D.D. in E.E. kot izvajalcev poskusov, saj imata srednješolsko izobrazbo (veterinarski tehnik) in s tem ne izpolnjujeta pogoja izobrazbe po drugem odstavku 13. člena Pravilnika/2013 v povezavi z devetim odstavkom 38. člena tega pravilnika, saj nista izpolnjevala pogojev glede izobrazbe že po 5. členu in četrtem odstavku 16. člena Pravilnika/2006. Enako velja za G.G. s srednješolsko izobrazbo (veterinarski tehnik), da je organ njeno udeležbo v poskusih v svojstvu izvajalca poskusov z drugo izpodbijano odločbo zavrnil, ker je štel, da ne izpolnjuje pogoja izobrazbe iz drugega odstavka 13. člena Pravilnika/2013, ob čemer pogoja izobrazbe ni izpolnjevala že po Pravilniku/2006, zaradi česar zanjo določbe devetega odstavka 38. člena Pravilnika/2013 ni mogoče uporabiti.

13. S prvo izpodbijano odločbo je organ zavrnil vlogo tožnika tudi glede F.F. kot oskrbovalca živali, ker ima dokončano le osnovnošolsko izobraževanje, s tem pa ne izpolnjuje pogoja izobrazbe iz prvega odstavka 13. člena Pravilnika/2013, v povezavi z devetim odstavkom 38. člena tega pravilnika, kajti ni izpolnjevala pogojev za oskrbovalca živali že po točki a) prvega odstavka 5. člena ter tretjem odstavku 16. člena Pravilnika/2006. 14. V zvezi z zavrnitvami oseb iz 11., 12. in 13. točke obrazložitve te sodbe kot udeležencev v poskusih (B.B., C.C., D.D., E.E., G.G., F.F.) ter razlogi za zavrnitev, navedenimi v izpodbijani odločbi (neizpolnjevanje pogojev po Pravilniku/2013), tožnik navaja, da so po njegovi oceni določbe prvega, drugega in šestega odstavka 13. člena Pravilnika/2013, ki uvajajo strožje pogoje glede izobrazbe za oskrbovalce živali in za izvajalce poskusov (ki jih osebe, ki so do uveljavitve Pravilnika/2013 pogoj izobrazbe izpolnjevale, ne izpolnjujejo) ter določba šeste alinee četrtega odstavka 15. člena tega pravilnika, ki na novo prepoveduje, da bi strokovnjak za dobrobit živali ali njegov namestnik izvajala poskuse na živalih, ob odsotnosti ustrezne prehodne ureditve očitno v neskladju z Ustavo RS. Da gre za strožje pogoje v določbah prvega, drugega in šestega odstavka 13. člena Pravilnika/2013 v primerjavi z ureditvijo v Pravilniku/2006, se sodišče s tožnikom strinja. Za izvajalca poskusa je po določbi točke b) prvega odstavka 5. člena Pravilnika/2006 zadostovala ob izpolnjenih tam navedenih pogojih tudi drugačna izobrazba kot primarno predpisana (dokončan študij medicine, veterinarske medicine, biologije ali zootehnike). Za oskrbovalca živali pa po točki a) prvega odstavka 5. člena Pravilnika/2006 tudi ni bila neizključujoče zahtevana primarno predpisana najmanj srednješolska izobrazba, kajti predpisana je bila alternativno z najmanj petimi leti predpisanih ustreznih delovnih izkušenj in zaključenim predpisanim usposabljanjem za oskrbovalce živali. Prehodna določba devetega odstavka 38. člena Pravilnika/2013 pa tudi po mnenju sodišča ni predstavljala prehodne ureditve, namenjene prilagoditvi novim, strožjim izobrazbenim pogojem za udeležence v poskusih oziroma ohranitvi zatečenih pravnih položajev; organ jo je sicer razlagal v pomenu, da se (le) osebam, ki so izpolnjevale v Pravilniku/2006 primarno določeni izobrazbeni pogoj ter predpisan pogoj delovnih izkušenj, priznava izpolnjevanje določenih pogojev tudi po Pravilniku/2013 (vendar glede na to, da se sklicuje na prvo in drugo alineo prvega odstavka 14. člena Pravilnika/2013, njen pomen ni v celoti jasen ter ga sodišče nedvoumno ni moglo ugotoviti). Sodišče pa se s tožnikom tudi strinja, da določba šeste alinee četrtega odstavka 15. člena Pravilnika/2013 predstavlja nov (dodaten) pogoj za udeležence v poskusih ter tožnika kot uporabniško organizacijo (glede na ureditev v Pravilniku/2006), s tem ko prepoveduje, da bi strokovnjak za dobrobit živali izvajal poskuse na živalih (kar je po mnenju organa treba razlagati, in sodišče se s tako razlago strinja, da velja tudi za namestnika). Prehodne določbe, ki bi omogočala prilagoditev uporabniške organizacije novemu pogoju, pa Pravilnik/2013 ne vsebuje.

15. Ob navedenem sodišče tožniku pritrjuje, da so prej citirane določbe prvega, drugega in šestega odstavka 13. člena Pravilnika/2013 ter določba šeste alinee četrtega odstavka 15. člena tega pravilnika v nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS). To načelo posamezniku (to je fizični osebi ali pravni osebi zasebnega prava, saj ga je treba upoštevati pri urejanju pravnega položaja obeh) zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Na novo predpisani pogoji morajo biti v razumnem sorazmerju s cilji, ki jih zasleduje sprememba predpisa. Upoštevaje navedeno zakonodajalec sme spremeniti pogoje za opravljanje določenega poklica oziroma dejavnosti tudi za osebe, ki ta poklic oziroma dejavnost v času spremembe pravne ureditve že opravljajo. Pri tem pa mora upoštevati tudi, da mora biti prizadetim osebam dana možnost, da se na novo ureditev pripravijo. Izdajatelj predpisa mora pri tehtanju varovanih dobrin nameniti posebno pozornost tudi prehodni ureditvi, zlasti še, če je enak položaj enkrat že uredil s prehodnimi določbami. Vsebinsko taka razlaga načela zaupanja v pravo izhaja iz številnih odločb Ustavnega sodišča, med drugim: U – I – 294/04 z dne 16. 6. 2005, U – I- 19/05 z dne 13. 1. 2005, U – I – 202/05 z dne 15. 6. 2006 itd. 16. Ob tem sodišče dodaja, da iz obrazložitve predloga novele ZZZiv-C v Poročevalcu DZ z dne 1. 10. 2012 izhaja, da so določbe 20.a in 21. ter 21.a člena, ki se nanašajo na poskuse na živalih, posledica implementacije nove Direktive 2010/63/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. septembra 2010 o zaščiti živali, ki se uporabljajo v znanstvene namene. V tem okviru in tudi pri obrazložitvi ostalih določb predloga novele ni razlage o tem, kakšni izobrazbeni pogoji bi morali biti na podlagi 41. člena ZZZiv ter po uveljavitvi novele ZZZiv-C določeni za izvajanje poskusov na živalih v podzakonskem aktu. Na podlagi navedene novele ZZZiv-C pa je bil Pravilnik/2013 (s prej navedenimi strožjimi ter dodatnimi pogoji) izdan. Tudi toženka v odgovoru na tožbo ni navedla razlogov za spremenjene (strožje) izobrazbene pogoje ter dodatne pogoje glede nezdružljivosti delovnih obveznosti, pa tudi ne za odsotnost prehodne ureditve, namenjene prilagoditvi novim strožjim ter dodatnim pogojem. Tudi kolikor bi spremenjeni izobrazbeni pogoji imeli podlago v Direktivi 2010/63/EU (npr. v členu 23) oziroma bi bili novi strožji in dodatni pogoji stvarno utemeljeni, pa po mnenju sodišča vsaj prehodna ureditev v Pravilniku/2013, namenjena prilagoditvi spremenjenim pogojem ali ohranitvi zatečenih pravnih položajev prizadetih oseb, ne bi mogla izostati. Ker prehodne ureditve v Pravilniku/2013 ni, sodišče ocenjuje, da so prej navedene določbe Pravilnika/2013: prvega, drugega in šestega odstavka 13. člena ter šeste alinee četrtega odstavka 15. člena protiustavne.

17. Protiustavne določbe podzakonskega predpisa pa sodišče pri odločanju izloči (exceptio illegalis), saj je vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave, prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih), kot pravilno navaja tudi tožnik. Na tej podlagi sodišče presoja, da je organ ob zaključevanju, da osebe B.B., C.C., D.D., E.E., G.G. in F.F. za udeležence v poskusih na živalih v svojstvih, kot je bilo to navedeno v vlogi tožnika z dne 27. 6. 2013, ne izpolnjujejo pogojev, predpisanih v določbah prvega, drugega in šestega odstavka 13. člena Pravilnika/2013 ter določbi šeste alinee četrtega odstavka 15. člena tega pravilnika, nepravilno uporabil materialno pravo. To pa je razlog za ugoditev tožbama ter odpravo dovoljenja v izpodbijanem zavrnilnem delu 1. točke izreka in odpravo dopolnilnega dovoljenja na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (v delu odločitve, ki se nanaša na A.A., pa je razlog za odpravo dovoljenja 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1, kot je sodišče že navedlo v 10. točki obrazložitve te sodbe), in vrnitev zadeve v tem obsegu organu v ponovni postopek (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V tem postopku bo upravni organ moral ponovno odločiti o spornih udeležencih v poskusih na živalih, pri čemer bo na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 odločil brez upoštevanja določb prvega, drugega in šestega odstavka 13. člena Pravilnika/2013, ki oziroma kolikor določajo pogoj izobrazbe za izvajalca poskusa in oskrbovalca živali, ter določbe šeste alinee četrtega odstavka 15. člena tega pravilnika, ki določa omejitev delovnih obveznosti strokovnjaka za dobrobit živali. V tem postopku organ tudi ne bo upošteval v letu 2014 spremenjenega ter zdaj veljavnega 13. člena Pravilnika/2013 (Uradni list RS, št. 89/2014), ki pogoje glede izobrazbe (z vidika pomena za ta upravni spor) spreminja nebistveno oziroma ne določa manj strogih izobrazbenih pogojev. Organ bo moral v ponovnem postopku upoštevati izobrazbene pogoje, kot jih je za oskrbovalca živali in izvajalca poskusov določal Pravilnik/2006. Ker pa je bil Pravilnik/2013 v letu 2014 dopolnjen tudi v prehodnih določbah, in sicer v 38. členu z novim desetim odstavkom, ki določa: „Ne glede na prejšnji odstavek se za osebe, ki izpolnjujejo pogoje glede usposobljenosti po Pravilniku o pogojih za izvajanje poskusov na živalih (Uradni list RS, št. 88/06 in 81/09) in najmanj deset let pred uveljavitvijo tega pravilnika delajo s poskusnimi živalmi v poskusih, ki so predpisani ali namenjeni za proizvodnjo protiteles ali diagnostiko po uveljavljenih metodah, šteje, da izpolnjujejo pogoje glede izobrazbe in usposobljenosti po tem pravilniku.“, in če organ to prehodno določbo razlaga tako, da zagotavlja osebam, ki so ob uveljavitvi Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika/2013 izpolnjevale kadrovske pogoje iz 5. člena Pravilnika/2006 (v zvezi s prehodno določbo 16. člena Pravilnika/2006), ohranitev pravnega položaja kot udeležencev v poskusih na živalih (oskrbovalca živali, izvajalca poskusa), v katerem so se nahajale do uveljavitve Pravilnika/2013 v letu 2013, potem naj uporabi to določbo (ter ne določb Pravilnika/2006).

K III. točki izreka:

18. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku priznalo stroške na podlagi 2. točke 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, povečane za 22 %-ni DDV, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV, in sicer je zaradi vloženih dveh tožb upravičen do povračila stroškov v zvezi z obema.