Jedro

Očitne napake je treba grajati ob pregledu in prevzemu posla, skrite pa najkasneje v enem mesecu, odkar jih naročnik opazi, vendar najkasneje v dveh letih po prevzemu. Pri tem se podjemnik ne more sklicevati na roke, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 631,35 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 19960/2008 z dne 21. 04. 2008 v veljavi v še nerazveljavljenem delu, in sicer za glavnico v višini 38.133,24 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 6.070,02 EUR od 18. 07. 2007 dalje do plačila, od zneska 2.945,63 EUR od 03. 01. 2007 dalje do plačila, od zneska 4.200,61 EUR od 20. 06. 2007 dalje do plačila, od zneska 24.916,98 EUR od 21. 01. 2008 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 136,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 04. 2008 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 2.488,14 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku 15 – dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper izpodbijano sodbo je toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP vložila pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo stroškovno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica kot podizvajalec in toženka kot glavni izvajalec sta dne 23. 01. 2006 sklenili podizvajalsko pogodbo št. K1 015/06 glede dobave in izdelave športnega poda Sinel duble klasik v športni dvorani in Sinel duble pvc v malem vadbenem prostoru na objektu Osnovna šola X. (priloga A7, B1). Tožnica, ki je svoj del obveznosti izpolnila, s predmetno tožbo terja preostanek plačila v obliki s strani toženke zadržane varščine v višini 10% vrednosti posamezne izstavljene situacije, in sicer potrjene začasne situacije št. 169/2006 z dne 16. 08. 2006 (priloga A4 in 5, B2), potrjene začasne situacije št. 46/2007 z dne 19. 04. 2007 (priloga A6, B2), potrjene in začasno reklamirane (primopredaja še ni bila izvedena in investitor oporeka kvaliteti parketa in pvc poda) začasne situacije z dne 26. 09. 2006 (priloga A5, B2) in končne situacije št. 217/2007 z dne 21. 12. 2007 (priloga A3, B2), ki jo je toženka zavrnila, v okviru reklamacije pa navedla, da dela, omenjena v tej situaciji, še niso prevzeta s strani investitorja.

Pritožbeno sodišče se najprej pridružuje sodišču prve stopnje, ki je predmetno podizvajalsko pogodbo št. K1-015/06 z dne 23. 01. 2006 (priloga A7, B1) opredelilo kot gradbeno pogodbo. Kadar je predmet izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja izgradnja objekta (nadomestna gradnja), so s tem nedvomno obsežena vsa dela, ki so potrebna za uspešno dokončanje tega posla, in sicer ne glede na število (pod)izvajalcev, ki pri tem sodelujejo (Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, str. 938). V konkretnem primeru je glavni izvajalec – toženka del izgradnje zaupala podizvajalcu – tožnici, pri čemer tlakarska dela – položitev športnega poda nedvomno spada med gradbena dela v širšem pomenu, ki bi jih sicer v sklopu nadomestne gradnje objekta Osnovna šola X. morala opraviti toženka. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ima podizvajalska pogodba št. K1-015/06 lastnosti gradbene in ne splošne podjemne poogodbe, je posledično tudi pravilno uporabilo Posebne gradbene uzance (Ur. l. SFRJ, št. 18/1977, v nadaljevanju PGU).

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da neravnost parketa ni napaka, ki bi spadala v sfero tožnice, pač pa posledica neravnosti betonske plošče, za katero je odgovorna toženka. Tako izhaja že iz splošnih tehničnih pogojev (priloga B15), kjer je zapisano, da mora biti podloga za polaganje parketa kvalitetno pripravljena, kot tudi iz ponudbe tožnice z dne 07. 09. 2005 (priloga B14), kjer je tožnica zahtevala, da mora biti betonska podlaga plus/minus 4 mm na 4m. Da betonska plošča ni bila v skladu z dogovorjenim, je tožnica toženko po začetku del tudi opozorila z dopisom z dne 09. 08. 2006 (priloga A8), v katerem je povedala, da zaradi odstopanja betonske plošče prihaja do zamudnega izravnavanja podkonstrukcije športnega poda, zaradi česar so se pojavila dodatna dela. Z namenom ravnanja podkonstrukcije je nato tožnica dne 21. 09. 2006 izdelala ponudbo št. 206-IX/2006 (priloga A22), ki jo je toženka v celoti sprejela. S sprejetjem ponudbe je toženka med drugim posredno priznala, da je sama odgovorna za neravnost športnega parketa. Če bi namreč menila, da gre za napako na strani tožnice, potem ponudbe za dodatna dela, ki so zanjo predstavljala dodaten strošek, zagotovo ne bi sprejela, pač pa bi štela izravnavanje podkonstrukcije bodisi za nujno nepredvideno delo tožnice, ki bi ga ta morala predvideti, bodisi za napako tožnice, ki bi jo ta morala na svoje stroške odpraviti.

Po ponudbi št. 206-IX/2006 (priloga A22) je bila tožnica dolžna odstraniti športni pod, dvigniti podkonstrukcijo na želeno raven pri vratih in jo ravnati, dobaviti in vgraditi iverno ploščo debeline 16 mm in položiti hrastov klasični parket z grobim in finim brušenjem ter ga trikratno lakirati. V ponudbi je bila še vedno navedena tudi posebna zahteva, da mora biti betonska podlaga plus/minus 4 mm na 4m. Iz ponudbe torej izrecno izhaja, da je bila tožnica dolžna dvigniti podkonstrukcijo na želeno raven zgolj pri vratih in ne npr. na celotni površini (2. točka ponudbe št. 206-IX/2006). Pravdni stranki se očitno torej nista dogovorili za ravnanje celotne betonske plošče (v tem primeru bi namreč napake neravnin in klančine prešle v sfero tožnice), pač pa zgolj za ravnanje podkonstrukcije pri vratih. Toženka kot dober strokovnjak se je zagotovo zavedala oziroma bi se morala zavedati, da je eden izmed načinov ravnanja podkonstrukcije pri vratih tudi napraviti klančino. S tem, ko je ponudbo sprejela brez posebnih zahtev in navodil, kako naj tožnica opravi ravnanje podkonstrukcije, je izbiro ustreznega načina prepustila tožnici. Pri tem pritožbeno sodišče še poudarja, da toženka niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni povedala, kako bi morala tožnica izravnati podkonstrukcijo pri vratih oziroma kateri način bi bil bolj ustrezen in pravilen. Pritožbeno sodišče zato meni, da je tožnica v okviru tožnikinih zahtev izpolnila svojo obveznost po dodatni pogodbi, aneksu, torej ponudbi št. 206-IX/2006 za dodatna dela – ravnanje podkonstrukcije pri vratih. Pri tem še dodaja, da je bilo za predmetni objekt že izdano uporabno dovoljenje št. 351-415/2006 z dne 31. 08. 2006 (priloga A26) in da se tako predmetni objekt kot tudi športni pod brez problemov in v celoti uporabljata (priloge A29-38), prav tako pa iz predpravdnega izvedenskega mnenja izvedenca B.B. z dne 18. 09. 2006 (ki ga je naročila tožnica - priloga A13) in z dne 26. 02. 2007 (ki sta ga naročili obe pravdni stranki - priloga A13) izhaja, da pri pregledu med posameznimi točkami na parketu ni opaziti odstopanja neravnin in je v smislu standardov EU in DIN smatrati, da je položeni parket v redu in v mejah dovoljenih odstopanj.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje dokaz postavitve izvedenca gradbene stroke pravilno zavrnilo in obrazložilo, da je dejansko stanje glede očitanih neravnin položenega poda v zvezi z ugotavljanjem vzrokov neravnosti v celoti razjasnjeno že na podlagi listinske dokumentacije. Tožnica se je s ponudbo št. 206-IX/2006 zavezala opraviti dodatna dela – ravnanje podkonstrukcije pri vratih (klančina) in jih v skladu s ponudbo tudi opravila. Ker le ta niso zajemala ravnanja celotne betonske plošče, s tem ni prevzela odgovornosti za napake v zvezi z njo in za vzrok neravnosti betonske plošče in s tem parketa še vedno odgovarja toženka.

Iz spisovnega gradiva izhaja, da je toženka tožnico z dopisom z dne 21. 11. 2006 (priloga B4) pozvala, naj predloži dokument o podrobnih karakteristikah pvc talne obloge – prevod v slovenščino in laka parketa. Tožnica je toženki predložila dokument z naslovom atest za vgrajeni material z dne 27. 11. 2006, ki je vseboval izjavo o ustreznosti s pečati, podatek o požarni odpornosti po standardu DIN 1402 1. razred, homologacijo in potrdilo o reagiranju na plamen (priloga A28). Tožnica zatrjuje, da je s predloženim dokumentom (priloga A28) izpolnila vse svoje obveznosti po pogodbi, čemur je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbo, da tožnica ni predložila atesta o nestrupenosti plinov, ki se razvijejo pri gorenju, čemur izrecno ne oporeka niti tožnica, vendar hkrati pritrjuje sodišču prve stopnje, da nepredložitve tega točno določenega atesta ni mogoče šteti kot napako pri izpolnitvi, temveč kot neizpolnitev obveznosti v minimalnem, nebistvenem delu. Sporni atest namreč predstavlja dokazilo o zanesljivosti in varnosti pvc talne obloge, ki je potrebno predvsem pri presoji nevarnosti materiala ob tehničnem pregledu objekta in v postopku pridobitve uporabnega dovoljenja (Obligacijski zakonik (posebni del) s komentarjem, 3. knjiga, str. 966, 968). Glede na to, da je bil za sporni objekt že opravljen tehnični pregled in že izdano uporabno dovoljenje št. 351-415/2006 z dne 31. 08. 2006 (priloga A26), predmetni objekt in športni pod pa se tudi brez problemov in v celoti uporabljata (priloga A29-38), očitno kljub neobstoju tega atesta, ob pregledu ni bilo ugotovljeno, da bi lastnosti pvc talne obloge ne bile ustrezne, torej, da bi pomenile nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Predložitev tega atesta torej ni (več) relevantna, saj je bil njegov namen z uspešno opravljenim tehničnim pregledom in pridobitvijo uporabnega dovoljenja izčrpan. Posledično je tako neutemeljeno zadrževanje varščine iz začasnih situacij, saj je takšno zadrževanje namenjeno odpravi napak, kar pa nepredložitev atesta o nestrupenosti plinov, ki se razvijejo pri gorenju, ni (15. člen podizvajalske pogodbe št. K1 015/06), kot tudi zneska končne situacije, ki je bila zavrnjena iz pavšalnega razloga, da v njej vsebovana dela še niso prevzeta s strani investitorja, kar je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo z ugotovitvijo, da je bil objekt s strani investitorja v skladu z domnevo, da je v primeru investitorjeve uporabe objekta pred njegovim sprejemom in izročitvijo opravljen z dnem začetka uporabe (112. člen Posebnih gradbenih uzanc, Ur. l. SFRJ, št. 18/1977, v nadaljevanju PGU), že prevzet. Pritožbena navedba, da bi se le izvedenec gradbene stroke lahko izrekel o pomenu spornega atesta v povezavi z ustreznostjo materiala pvc podlage, pa je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).

Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, pa je toženka v vsakem primeru za grajanje nepredložitve zahtevanega atesta zamudila rok, s čimer je izgubila t.i. jamčevalne zahtevke, med katerimi je tudi ugovor za znižanje plačila, ki ga toženka smiselno uveljavlja v tem postopku (2. odstavek 635. člena v zvezi s 660. členom OZ oziroma 639. člen v zvezi s 660. členom OZ).

Očitne napake je treba grajati ob pregledu in prevzemu posla, skrite pa najkasneje v enem mesecu, odkar jih naročnik opazi, vendar najkasneje v dveh letih po prevzemu (634. člen v zvezi s 660. členom OZ). Pri tem se podjemnik ne more sklicevati na roke, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku (636. členom v zvezi s 660. členom OZ). Tožnica po pavšalnem in nespecificiranem pozivu za predložitev zahtevane dokumentacije o podrobnih karakteristikah pvc talne obloge – prevod v slovenščino in laka parketa z dne 21. 11. 2006 toženke ni več pisno opozorila na pomanjkljivo predložitev dokumentacije. Zatrjevala je sicer, da je februarja 2007 ustno grajala napake, a je sodišče dokaz, ki bi dokazoval to grajanje – zaslišanje g. C. in B. T. upravičeno zavrnilo, saj je bilo pod predpostavko, da je toženka odkrila domnevno napako nepredložitve atesta z dopisom z dne 27. 11. 2006, kateremu je bila predložena potrebna dokumentacija (priloga A28), le to prepozno. Zatrjevanje toženke v pritožbi, da je tožnica za napako vedela oziroma bi zanjo morala vedeti, zaradi česar naj bi bil rok za grajanje napake oziroma za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov nepomemben, pa je nedopustna pritožbena novota (1. odstavek 337. člena ZPP).

Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP in 1. odstavku 154. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške, dolžna pa je tožnici povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki ob upoštevanju 20% DDV in materialnih stroškov znašajo 631,35 EUR (nagrada po tarifni št. 21 in 3. odstavek 13. člena Odvetniške tarife, Ur. list RS št. 67-3245/2003).