Jedro

Pri uveljavljanju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava z izrednimi pravnimi sredstvi, ni mogoče izhajati iz temeljnega načela, kadar je to načelo podrobno izpeljano v natančnejši pravni ureditvi določenega pravnega instituta. To je še posebej nesprejemljivo takrat, ko služi posrednemu uveljavljanju zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Cenik pogodbene stranke ni splošno znano dejstvo, ceno posamezne ptt storitve pa mora sodišče poznati le, če je pod družbeno kontrolo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Tožnik je po skladnih navedbah pravdnih strank 16.3.1991 s pravno prednico tožene stranke sklenil sporazum o izgradnji javnega mobilnega telefonskega priključka in nato 18.3.1991 zanj plačal dogovorjeni znesek 127.800,00 din. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je Izvršilni odbor Delavskega sveta pravnega prednika tožene stranke na svoji seji v septembru 1991 sprejel ceno 8000 DEM za sklenitev naročniškega razmerja in vzpostavitev mobitela, kar po tedaj veljavnem srednjem tečaju Banke Slovenije znese 256.000,00 SIT. V septembru sprejeta cena je, če je izražena v slovenski valuti, višja od cene, ki jo je plačal tožnik. Vendar je tožnik ceno, ki jo je plačal, preračunal v nemško valuto po takrat veljavnem tečaju, in ugotovil, da znese 14.200 DEM. Tožnik ne zahteva od tožene stranke, kot bi bilo pričakovati, razlike med v nemški valuti izraženima cenama, nato preračunanima v slovensko valuto. Tožnik preprosto od v septembru 1991 sprejete cene 8000 DEM, preračunane v tolarsko protivrednost (256.000,00 SIT), odšteje ceno, ki jo je plačal v skladu s sporazumom. Tako je od sodišča zahteval naj razsodi, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 128.200,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.6.1991 do 31.10.1991 po obrestni meri Ljubljanske banke d.d., po kateri se obrestujejo sredstva na vpogled na žiro računu pravnih oseb (in ne z zakonitimi zamudnimi obrestmi in le za ta čas, kot je napačno povzeto v zahtevi za varstvo zakonitosti), od 31.10.1991 dalje do plačila pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka in sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju državni tožilec) je proti sodbi sodišča druge stopnje, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti.

Državni tožilec obe sodbi izpodbija v celoti in navaja, da sodišči nista uporabili 1. in 3. odstavka 7. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Državni tožilec tudi meni, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, to je 1. odstavek 623. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v zvezi s Samoupravnim sporazumom o splošnih pogojih za opravljanje poštnih, telegrafskih in telefonskih storitev (Ur.l. SFRJ 35/88, 38/89 in 11/91, v nadaljevanju Samoupravni sporazum).

Državni tožilec navaja, da je obravnavano obligacijsko razmerje pravdnih strank pogodba o delu. Pri takšnih pogodbah se plačilo določi s pogodbo, če ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim aktom (1. odstavek 623. člena ZOR). V času, ko je tožnik sklenil s pravnim prednikom tožene stranke naročniško razmerje, je veljal navedeni Samoupravni sporazum, ki vsebuje enotne pogoje, pod katerimi organizacije za poštni, telegrafski in telefonski promet opravljajo posamezne vrste poštnih, telegrafskih in telefonskih storitev (1. člen). Samoupravni sporazum poudarja, da PTT organizacija pri opravljanju posameznih PTT storitev spoštuje načelo vestnosti in poštenja (1. odstavek 2. člena). Iz 11. točke 213. člena Samoupravnega sporazuma je razvidno, da se cene PTT storitev praviloma določene s cenikom. Na podlagi tega Samoupravnega sporazuma izdana nomenklatura poštnih, telegrafskih in telefonskih storitev (Ur.l. SFRJ št. 35/88) v splošnih določbah navaja, da morajo PTT organizacije pri določanju cen za PTT storitve v notranjem in mednarodnem prometu spoštovati nomenklaturo PTT storitev. Po 3. odstavku 215. člena citiranega sporazuma se več vplačani zneski za telefonske storitve vrnejo naročniku po sklepu pristojne PTT organizacije, ne glede na to, ali naročnik vloži zahtevo ali ne.

Državni tožilec v zahtevi tudi opozarja, da je v času, ko je tožeča stranka naročila mobitel, veljal tudi Zakon o družbeni kontroli cen (Ur.l. SRS, št. 9/85), ki je prenehal veljati šele 30.6.1991 (glej 16. člen Zakona o cenah, Ur.l. RS, št. 1/91-I). Državni tožilec meni, da bi moralo sodišče upoštevajoč navedene predpise ugotoviti, kolikšno ceno je bila tožena stranka upravičena zaračunati za mobilni telefon po svojem ceniku, izdelanem na podlagi Nomenklature poštnih, telegrafskih in telefonskih storitev; ter ali niso bile cene za tovrstne storitve pod družbeno kontrolo.

Državni tožilec tudi meni, da sta sodišči v izpodbijanih sodbah zakrivili relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka, in ni izvedlo predlaganih dokazov ter dokazov, pomembnih za odločitev. Državni tožilec navaja, da ni mogoče preizkusiti odločitve sodišča, ker Sporazuma o izgradnji telefonske mreže mobitel, sodišče ni pribavilo iz spisa Pg 511/92. Državni tožilec meni, da je nespoštovanje načela materialne resnice vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (1. odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 1. in 3. odstavkom 7. člena ZPP). Državni tožilec tudi opozarja, da je Višje sodišče V Ljubljani v sklepu z dne 2.4.1997, II Cp 14/97 v zadevi s podobno dejansko in pravno podlago razveljavilo zavrnilno sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 29.10.1996, P 724/94. Državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje.

Tožena stranka je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila.

Meni, da zahteva ni utemeljena. V odgovoru navaja, da konkretno razmerje med pravdnima strankama ni le pogodba o delu, temveč gre za kombinirano prodajno in podjemniško pogodbo. Po Samoupravnem sporazumu nabavi naročniško telefonsko napravo sam vložnik prošnje (9. odstavek 200. člena). Nakup naročniške telefonske centrale ne v navedenem aktu, ne v nomenklaturi ni naveden kot telefonska storitev. Njena nabava, s tem pa tudi sklenitev ustrezne kupne pogodbe, je prepuščena naročniku samemu. Zato se, po mnenju tožene stranke, glede cene dobave mobilnega telefonskega priključka ne da sklicevati na 11. odstavek 213. člena Samoupravnega sporazuma v smislu cenika ptt storitev. Povsem neutemeljeno je tudi opozarjanje na 3. odstavek 215. člena omenjenega Samoupravnega sporazuma, saj se to določilo nanaša le na plačane zneske za telefonske storitve v primerih, opisanih v 1. in 2. odstavku istega člena Samoupravnega sporazuma. Zato sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Tožena stranka poudarja, da sta se pogodbeni stranki o zagotavljanju telefonskih storitev dogovorili v členih 4/2, 5 in 6 sporazuma z dne 26.2.1991. Pri tem sta izrecno določili bodisi plačilo storitev po veljavnem ceniku PTT storitev (5. člen sporazuma) bodisi, da določene storitve niso predmet tega sporazuma, ampak posebne pogodbe med strankama (4/2 in 6. člen sporazuma). Izvajanje in plačevanje teh storitev pa med strankama ni sporno, zato uporaba v zahtevi za varstvo zakonitosti navedenih določb materialnih predpisov ni potrebna. Tožena stranka predlaga vrhovnemu sodišču, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. O razlogu bistvene kršitve določb pravdnega postopka Temeljna načela pravdnega postopka opredeljujejo osnovni značaj postopka in so vodilo pri razlagi posameznih procesnih pravil. Nobeno temeljno načelo ni izpeljano v vsej svoji doslednosti skozi ves postopek. Temeljna načela se med seboj prepletajo in pogosto se temeljno načelo umakne drugi, bolj smotrni ureditvi (glej J.Juhart, Civilno procesno pravo, Ljubljana 1961, str. 33). Zato pri uveljavljanju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava z izrednimi pravnimi sredstvi, ni mogoče izhajati iz temeljnega načela, kadar je to načelo podrobno izpeljano v natančnejši pravni ureditvi določenega pravnega instituta. To je še posebej nesprejemljivo takrat, ko služi posrednemu uveljavljanju zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

ZPP v 7. členu določa, da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva ter tako postavlja načelo materialne resnice kot eno temeljnih načel procesnega prava. Sodnik mora biti prepričan o dejstvu, ki ga vzame za podlago svoje sodne odločbe. Prepričanje pa se oblikuje na podlagi dokazovanja.

V 8. členu ZPP je uveljavljen sistem iskanja materialne resnice po prosti presoji dokazov. Sodnik sam, na podlagi ocenjevanja vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za resnična. Sodnik pa mora tudi povedati, zakaj je ta dejstva vzel za resnična. Sistem proste presoje dokazov je uveljavljen tudi v procesnih pravilih, ki urejajo dokazovanje. Tako po 2. odstavku 220. člena ZPP sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, 221.a člen pa določa, da v primeru, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Preizkušanje sodnikove dokazne ocene pomeni uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Državni tožilec tako z navedbami, da sodišče ni izvedlo po strankah predlaganih dokazov, izpodbija na prvi in drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. ZPP pa v 2. odstavku 404. člena določa, da tožilec ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi kršitev 3. odstavka 7. člena ZPP, ki preko materialnega pravdnega vodstva delno uveljavlja preiskovalno načelo pri zbiranju dokaznega gradiva. Vendar sme sodišče na podlagi te določbe izvesti le dokaze o tistih dejstvih, ki so jih stranke navajale. Sodišče tudi lahko odredi izvedbo dokazov le, če ve zanje (J.Juhart, str. 65). Določilo 3. odstavka 7. člena ZPP se nanaša na vse vrste dokazov in je podrobneje opredeljeno v določbah ZPP, ki urejajo izvajanje posameznih dokazov. Sodišče je med postopkom izvedelo za dokaze: fotokopijo sporazuma, ki sta ga sklenili pravdni stranki, fotokopijo nakazila tožeče stranke, fotokopijo obvestila tožene stranke (glej tožbo) in spis Pg 511/92. Vse navedene dokaze je predlagal tožnik in sodišče jih je izvedlo (glej spis, list. št. 23). Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče izvedelo, da utegne obstajati listina, iz katere je razvidno, ali so trditve, da je tožena stranka sprejela odločitev o spremembi cen, resnične. Zato je v skladu s 1. odstavkom 233. člena ZPP zahtevalo od tožene stranke, da listino predloži (spis, list. št. 21). Potem, ko tožena stranka ni ugodila sklepu sodišča, je sodišče v skladu s 5. odstavkom 233. člena ZPP presodilo po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, kakšnega pomena je to. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo v skladu z določbami ZPP in ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Ugotavljanje, ali je sodišče pravilno ocenilo dejstvo, da tožena stranka ni ugodila sklepu sodišča, naj listino predloži, pa spet pomeni preizkušanje na prvi in drugi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, ki po določbi 2. odstavka 404. člena ZPP ni dovoljeno.

Na koncu zahteve za varstvo zakonitosti državni tožilec opozarja tudi na sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 14/97. Višje sodišče je v navedenem primeru odločalo o tožbenem zahtevku z drugačno dejansko in pravno podlago. Zato navedenega sklepa višjega sodišča ni mogoče upoštevati pri odločanju o utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je kljub temu prebralo sklep, na katerega opozarja državni tožilec. Višje sodišče je s tem sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V navedeni zadevi se je sodišče prve stopnje sklicevalo na spis Pg 511/92 in na navedbe tožene stranke v spisu, med dokaznim postopkom pa spisa ni prebralo. Tudi v odločbi sodišča prve stopnje, ki jo državni tožilec izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti, se sodišče sklicuje na spis Pg 511/92. Vendar je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 8.10.1996 sprejelo dokazni sklep, da se vpogleda spis Pg 511/92 (spis, list. št. 23) in je spis tudi pribavilo, kar je razvidno iz navedbe na ovitku spisa. V izpodbijani sodbi je jasno navedlo, da je podatke o vsebini spisa Pg 511/92 dobilo iz tega spisa samega. Zato je neupravičen očitek državnega tožilca, da sodišče ni vpogledalo celotnega spisa Pg 511/92. II. O (dejanski) podlagi materialnopravne presoje Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili: - da sta tožnik in pravni prednik tožene stranke 16.3.1991 sklenila sporazum o izgradnji javnega mobilnega telefonskega priključka, s katerim se je pravni prednik tožene stranke zavezal, da bo zgradil in vključil v promet javno mobilno telefonsko omrežje-Mobitel in dobavil naročniku en mobilni telefonski priključek, tožnik pa se je zavezal, da bo financiral izgradnjo in vključitev enega mobilnega telefonskega priključka in bo do 20.3.1991 nakazal na žiro račun sopogodbenika 127.800,00 din kot nepovratna sredstva; - da je tožnik 18.3.1991 na žiro račun pravnega prednika tožene stranke nakazal 127.800,00 din; - da iz sporazuma, sklenjenega med tožnikom in pravnim prednikom tožene stranke, ne izhaja, da bi bila cena vezana na vrednost v tuji valuti in bi se spreminjala skladno s spremembo tuje valute; - da tožniku ni uspelo dokazati, da je sklep izvršilnega odbora delavskega sveta pravnega prednika tožene stranke, s katerim naj bi določili ceno sklenitve naročniškega razmerja in vzpostavitve mobilnega radiotelefona, sploh stopil v veljavo oziroma sploh bil izdan; - da tožniku ni uspelo dokazati, da bi se sklep izvršilnega odbora delavskega sveta pravnega prednika tožene stranke, tudi če bi stopil v veljavo in se izvajal, nanašal na tožnika kot naročnika mobilnega priključka oziroma na tiste naročnike, ki so plačali v letu 1991 ceno 127.800,00 din.

V skladu z razpravnim načelom, ki je uveljavljeno v 2. odstavku 7. člena ZPP, morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke. Dejstva, ki jih je navedel tožnik, ne po splošnih obligacijskopravnih predpisih ne po določilih sporazuma, ki sta ga sklenila tožnik in pravni prednik tožene stranke, ne morejo biti dejanska podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku. Nenavaden izračun zneska, ki ga tožnik zahteva (glej povzetek v uvodu obrazložitve), pa vzbuja utemeljen dvom v sklepčnost tožbenega zahtevka. Sodišče je, ko odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti, vezano na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državni tožilec v svoji zahtevi (1. odstavek 408. člena ZPP). Zato vrhovno sodišče odločitev sodišč prve in druge stopnje v tej smeri ni preizkušalo.

III. O razlogu zmotne uporabe materialnega prava Državni tožilec uveljavlja kršitev 1. odstavka 623. člena ZOR, ki določa, da se plačilo določi s pogodbo, če ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim aktom. Res je, da Samoupravni sporazum v 8. členu določa, da ptt storitev plača uporabnik po ceniku ptt storitev ptt organizacije. Po tej določbi lahko ptt organizacija posameznim velikim uporabnikom odobri nižjo ceno za posamezne poštne storitve, in sicer na način in pod pogoji, ki se določijo s posebno pogodbo. Izvleček iz cenika mora biti objavljen na vidnem mestu v prostorih ptt enote za uporabnike storitev. Enajsta točka 213. člena tega sporazuma pa določa, da se cene za posamezne storitve, če s cenikom ptt storitev niso določene, plačajo po pogodbi.

Tarife so vnaprej določene cene za posamezna opravljena dela, za katera je značilno, da se cene štejejo za obvezne. Iz določb Samoupravnega sporazuma res izhaja, da so cene, ki so določene s cenikom ptt na podlagi Nomenklature PTT storitev (Ur.l. SFRJ, št. 35/88), obvezne. Tožnik ni navajal, da cena, določena s sporazumom o izgradnji javnega mobilnega telefonskega priključka, ki ga je sklenil s pravnim prednikom tožene stranke, ni bila v skladu s tedaj veljavnim cenikom ptt storitev.

Sodišče ne sme samo od sebe ugotoviti in upoštevati dejstev, ki jih stranke niso navedle. Cenik pogodbene stranke ni splošno znano dejstvo, ceno posamezne ptt storitve pa mora sodišče poznati le, če je pod družbeno kontrolo. Državni tožilec ne trdi, da je sodišče kršilo Zakon o družbeni kontroli cen. Opozarja le, da bi moralo sodišče ugotoviti, ali niso bile cene za tovrstne storitve pod družbeno kontrolo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje glede na predpise, ki so veljali ob sklepanju spornega sporazuma, pravilno šteli, da cene izgradnje in vključitve mobilnega telefonskega priključka niso bile pod družbeno kontrolo. Zato sta sodišči tudi pravilno uporabili 623. člen ZOR in ugotovili, da je za pravno razmerje med pravdnima strankama odločilna plačilna obveznost, določena v sporazumu o izgradnji javnega mobilnega telefonskega priključka, ki ni bila vezana na vrednost v tuji valuti.

Državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja tudi določbo 3. odstavka 215. člena Samoupravnega sporazuma. Določba 215. člena Samoupravnega sporazuma ureja obračunavanje in vračanje plačanih zneskov telefonske naročnine. Tožena stranka ima prav, ko v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti opozarja, da določbe 215. člena ni mogoče uporabiti za obračunavanje in vračanje plačil za izgradnjo, vključitev in nakup mobilnega telefonskega priključka.

Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena, niso podani in je na podlagi 393. člena v povezavi s 408. členom ZPP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je ocenilo, da stroški odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti niso bili potrebni za pravdo, zato je na podlagi 1. odstavka 155. člena v povezavi s 1. odstavkom 166. člena ZPP odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.