Jedro

Čeprav je pri tožniku do invalidnosti prišlo že dne 7. 3. 2002, ga zaradi zavrnjenih pravic iz invalidskega zavarovanja z odločbo, ki je postala pravnomočna dne 7. 4. 2008, ni mogoče razvrstiti v III. kategorijo invalidnosti in mu priznati pravic iz invalidskega zavarovanja za čas pred 8. 4. 2008, saj bi to pomenilo poseg v pravnomočno odločitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se datum „7. 3. 2002“ nadomesti z datumom „8. 4. 2008“.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke z dne 15. 5. 2009 in z dne 17. 3. 2009 (I. točka izreka sodbe); tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do drugega dela v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, ki je fizično lažje, enostavno delo, psihično nezahtevno, kjer ni potrebe po avtonomni motivaciji ter intenzivnem stiku z nadrejeni s polnim delovnim časom od 7. 3. 2002 dalje ter pravico do nadomestila za invalidnost (II. točka izreka sodbe); naložilo tožniku, da se v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe prijavi pri pristojnem Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (III. točka izreka sodbe) in toženki naložilo, da o odmeri in izplačevanju pravice do nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo (IV. točka izreka sodbe).

Zoper odločitev v II. točki izreka sodbe glede datuma razvrstitve tožnika v III. kategorijo invalidnosti in s tem glede datuma priznanja pravic se iz razloga kršitve pravil postopka in zmotne uporabe prava pritožuje toženka in predlaga, da se pritožbi ugodi ter tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, prizna pravica do drugega dela oziroma do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s polnim delovnim časom od 8. 4. 2008 dalje, podrejeno, da se pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Pritožba navaja, da je dan nastanka invalidnosti 7. 3. 2002 že zajet v pravnomočni odločbi toženke z dne 13. 3. 2008, ki jo sodišče izrecno navaja v 15. točki obrazložitve sodbe in glede katere ugotavlja, da je postala dokončna 7. 4. 2009 – pravilno 7. 4. 2008. Zaradi načela pravnomočnosti bi sodišče tožniku vtoževane pravice lahko priznalo šele od 8. 4. 2008 dalje, to je po pravnomočnosti odločbe toženke z dne 13. 3. 2008 (tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 90/2008 z dne 8. 3. 2010). Toženka se ne strinja s stališčem sodišča, da sodišče z določitvijo datuma nastanka invalidnosti III. kategorije ni posegla v pravnomočnost predhodnih odločb toženke, ker v nobeni od predhodnih odločb toženke v izreku ni bilo odločeno o kategoriji invalidnosti. Toženka meni, da sodišče ni zgolj ugotovilo oziroma odločilo o kategoriji invalidnosti, temveč je tožniku s spornim dnem izrecno priznalo tudi pravice. Sodišče je tožniku z dnem 7. 3. 2002 priznalo tako pravico do drugega dela v svojem poklicu oziroma dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s polnim delovnim časom, kakor tudi pravico do nadomestila za invalidnost. S tem je sodišče nedvomno poseglo v pravnomočne odločbe tožene stranke, s katerim je le-ta odločala o pravicah tožnika, pri čemer je njihovo priznanje zavrnila. Ker sodišče pojasnjuje le, zakaj razvrstitev v kategorijo invalidnosti ni poseg v pravnomočne odločbe toženke, hkrati pa ne pojasni, zakaj je tudi pravice tožniku priznalo že s tem datumom, je ta del odločitve sodišča neobrazložen in nejasen ter predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Ker je bilo o pravicah tožnika z odločbo toženke iz leta 2008 že pravnomočno odločeno je na to odločitev vezano tudi sodišče v skladu z določbo 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki za sodišče predstavlja materialno pravo in v skladu z 158. členom Ustave Republike Slovenije. Poleg tega je toženka že v prejšnjem sojenju, vključno s pritožbo, opozarjala na pravnomočno sodbo sodišča opr. št. Ps 1099/2003 z dne 26. 5. 2005, s katero je sodišče presojalo dokončno odločbo toženke z dne 30. 5. 2003, v zvezi z odločbo z dne 23. 10. 2002, s katero je toženka zavrnila zahtevo tožnika za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Iz izreka sodbe izhaja, da je bil zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje II. ali III. kategorije invalidnosti ter pravic iz tega naslova. Obe odločbi sta bili izdani po datumu 7. 3. 2002 in tudi navedena sodba sodišča zajema pravno in dejansko stanje na ta dan. Do te sodbe se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj je mimo te sodbe tožnika že z dnem 7. 3. 2002 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravice iz tega naslova. V tem primeru gre za poseg sodišča v že pravnomočno razsojeno stvar, v „res iudicata“, kar predstavlja kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa glede določitve datuma priznanja pravic in razvrstitve tožnika v III. kategorijo invalidnosti nepravilno uporabilo materialno pravo, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Predmet preizkusa sodbe sodišča prve stopnje je le v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. Iz pritožbe je jasno razvidno, da se tožena stranka ne strinja le zoper odločitev sodišča v II. točki izreka in to v tistem delu, kjer je sodišče prve stopnje kot datum razvrstitve tožnika v III. kategorijo invalidnosti in s tem glede datuma priznanja pravic, določilo datum 7. 3. 2002. Pritožbeno sodišče je v predmetni zadevi tako presojalo le, ali je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je datum razvrstitve tožnika v III. kategorijo invalidnosti in s tem datum priznanja pravic 7. 3. 2002. V preostalem pritožbeno sodišče šteje, da sodba sodišča prve stopnje ni predmet pritožbenega preizkusa.

Pritožbeno sodišče je že v svojem sklepu opr. št. Psp 107/2012 z dne 5. 4. 2012, s katerim je ugodilo pritožbi toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. VI Ps 1587/2009 z dne 25. 1. 2012, sodišče prve stopnje opozorilo, da je upravičen očitek toženke glede datuma nastanka invalidnosti in da je bilo materialno pravo v zvezi z datumom nastanka invalidnosti zmotno uporabljeno. Nastanek invalidnosti 7. 3. 2002, ki po mnenju izvedenca pomeni, da je pri tožniku prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju je čas, ki je obsežen v pravnomočni odločbi toženke z dne 30. 5. 2003 ter tako tega datuma ni mogoče upoštevati, je pa mogoče tožniku priznati vtoževane pravice ob izpolnjevanju vseh predpisanih pogojev po pravnomočnosti odločbe toženke. Pritožbeno sodišče je v citiranem sklepu tudi opozorilo sodišče prve stopnje, da iz upravnega spisa toženke izhaja, da je na podlagi nove zahteve za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja bil s strani osebnega zdravnika tožnika vložen predlog za oceno delovne zmožnosti tudi dne 24. 12. 2007, da je toženka izdala odločbo z dne 13. 3. 2008, s katero je bila prav tako zavrnjena zahteva za priznanje pravic, ni pa iz upravnega spisa razvidno, ali se je tožnik zoper navedeno odločbo pritožil. Tožena stranka pravilno opozarja, da je datum 7. 3. 2002 zajet že v pravnomočno končanih prejšnjih postopkih pri toženi stranki in tako pri tožniku ni mogoče ugotoviti nastanka III. kategorije invalidnosti in priznanja pravic od dneva 7. 3. 2002. Sodišče je s tem poseglo že v pravnomočno odločitev, kar je v nasprotju s četrtim odstavkom 225. člena ZUP. Toženka je že v prejšnjih postopkih odločala o pravicah iz invalidskega zavarovanja tožnika ter izdala odločbi z dne 23. 10. 2002 in z dne 30. 5. 2003, s katerimi je bilo odločeno, da pri tožniku invalidnosti ni. Odločitev tožene stranke je bila preizkušena v sodnem postopku in potrjena s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1099/2003 z dne 26. 5. 2005. Sodišče prve stopnje je v citirani sodbi zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavijo odločbe toženke z dne 30. 5. 2003 in da se mu prizna II. ali III. kategorija invalidnosti ter vse pravice iz tega naslova. Toženka je na zadnji glavni obravnavi v ponovnem sojenju, dne 24. 10. 2012, pravilno navedla, da je odločba z dne 13. 3. 2008 pravnomočna, ker tožnik zoper njo ni vložil pritožbe. S to odločbo je bila zavrnjena zahteva tožnika za priznanje pravic iz naslova invalidnosti. Sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve navaja, da je bila v kasneje vodenem postopku pri toženi stranki zopet izdana prvostopna odločba dne 13. 3. 2008, s katero je bilo ugotovljeno, da zdravljenje pri tožniku ni končano, zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja pa zavrnjena. Odločba je bila tožniku vročena dne 21. 3. 2008, tožnik zoper navedeno odločbo ni vlagal pritožbo in je odločba postala dokončna po poteku 15 dnevnega roka, to je dne 7. 4. 2009 (pravilno 7. 4. 2008). Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je tako sodišče glede datuma nastanka invalidnosti in glede datuma priznanja pravic, ko je odločilo, da je to 7. 3. 2002, napačno uporabilo materialno pravo. Navedeni datum 7. 3. 2002 je že zajet v pravnomočnih odločitvah tožene stranke, da pri tožniku ni invalidnosti in da nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Zadnja takšna ugotovitev je postala pravnomočna dne 7. 4. 2008 in je tako prvi možen datum, ko se tožnika lahko razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in priznajo pravice iz naslova invalidskega zavarovanja na podlagi te razvrstitve, datum 8. 4. 2008. Pritožbeno sodišče ne more slediti stališču sodišča prve stopnje, da s tem, ko je bilo pravnomočno odločeno, da zavarovanec nima pravic iz invalidskega zavarovanja (ker pri zavarovancu ni ugotovljena invalidnost) ni bilo odločeno tudi o tem, da pri zavarovancu ni bilo odločeno o kategoriji invalidnosti. Invalidnost, kakor je opredeljena v 60. členu ZPIZ-1 je pogoj za razvrstitev zavarovanca v kategorijo invalidnosti. V kolikor je ugotovljeno, da pri zavarovancu ni invalidnosti pri njemu tudi ne obstaja nobena kategorija. Drži pa stališče sodišča prve stopnje, da sama ugotovitev invalidnosti še ne pomeni tudi priznavanja pravice.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s peto alinejo prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani del II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje glede datuma nastanka invalidnosti in priznanja pravic spremenilo, kakor izhaja iz izreka te sodbe.