Jedro

Če je z dokazi izkazana ugotovitev, da so podane okoliščine, kot so nezmožnost vrnitve v Slovenijo zaradi vojne v drugi državi, ki niso ves čas prekinitve v celoti na strani prosilcev za slovensko državljanstvo, tega ni mogoče šteti, da gre za dolgotrajno prekinitev življenja v Sloveniji, tudi če ta prekinitev traja eno leto, in zato za neizpolnjevanje zakonskega pogoja po 1. odstavku 40. člena ZDRS.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 19.4.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vloge tožnikov za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki so jih tožniki vložili pri takratnem Občinskem sekretariatu za notranje zadeve Občine dne 24.12.1991. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 1. odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da so tožniki imeli na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Nadalje je bilo ugotovljeno, da so tožniki aprila 1992. leta odšli v Republiko Bosno in Hercegovino, da bi pokojnemu očetu oziroma možu postavili nagrobni spomenik ter da jih je zajela vojna in da se niso mogli vrniti v Slovenijo. Na zaslišanju, ki je bilo opravljeno s tožniki, so le-ti potrdili ugotovitve tožene stranke. V Slovenijo so se vrnili šele ob koncu marca oziroma na začetku aprila 1993. leta. Po mnenju tožene stranke iz ugotovljenega izhaja, da so tožniki s svojo 12-mesečno odsotnostjo prekinili dejansko bivanje v Republiki Sloveniji in je zato zavrnila njihove vloge za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Tožniki v tožbi navajajo, da so se v aprilu 1992. leta odpravili na pot v Bosno in sicer v rojstno vas z namenom, da bi pokojnemu očetu oziroma zakoncu postavili skromen nagrobni spomenik. To opravilo naj bi po njihovem predvidevanju trajalo nekaj dni, nakar so se ponovno nameravali vrniti v Slovenijo. Tako so se iz Slovenije z avtobusom redne linije normalno odpeljali v Bosno. Po štiridnevnem bivanju pri stricu N.Ž. pa so razmere v Bosni in Hercegovini tako zaostrile zaradi vojaških operacij, da se niso mogli več vrniti v Slovenijo. Napotili so se sicer na avtobusno postajo z namenom, da odpotujejo nazaj v Slovenijo, vendar so jih pripadniki policije in vojske takoimenovane Republike Srbske v Bosni in Hercegovini zavrnili in jih napotili nazaj. Kolikor vedo, so bile takrat tudi vse ceste in železniške proge blokirane in potovanje tudi zaradi tega ni bilo mogoče. Imeli so stalno namen odpovati nazaj v Slovenijo, saj so bili tam življensko ogroženi s strani policije in vojske. So namreč hrvaške narodnosti, tisto območje pa je v oblasti Republike Srbske. Poleg tega pa tudi niso imeli nobenih sredstev za preživljanje.

Prebivali so pri stricu N.Ž., ki jim je za silo pomagal. Ves čas so se obračali na oblasti Republike Srbske, da jim dovolijo odpotovati. Vendar pa so bile njihove prošnje zavrnjene, češ da bodo že prišli na vrsto, ker je možno odpotovati le v konvoju, ki pa so bili organizirani le vsaka 2 do 3 mesece. Tako so šele ob koncu meseca marca leta 1993 prišli na vrsto in tudi dejansko odpotovali s pomočjo Rdečega križa v Slovenijo. Seveda so morali potovanje in ostalo plačati v višini 500 DEM. Ker tega denarja niso imeli, jim ga je morala v Bosno poslati njihova sestra oziroma hči N.R. prek nekih znancev srbske narodnosti. Tako so dejansko v Slovenijo pripotovali ob koncu meseca marca ali v začetku aprila 1993. leta. O tem potovanju obstaja določena listinska dokumentacija v Rdečem križu, ki pa je bila že predložena toženi stranki. Kolikor ne pridobijo državljanstva Republike Slovenije, ostanejo brez možnosti prebivanja v Sloveniji ali v kaki drugi državi, še najmanj pa na območju, ki je v oblasti Republike Srbske. Tožena stranka se pri obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na njihovo odsotnost, zaradi česar naj bi prekinili dejansko prebivanje v Republiki Sloveniji. Vendar pa tožena stranka pri tem spregleda, da ta odsotnost ni bila hotena in prostovoljna, ampak so imeli ves čas odsotnosti dejansko voljo in namen, da bi v Republiki Sloveniji prebivali, vendar tega niso mogli uresničiti zaradi višje sile. Višjo silo predstavlja vojna v Bosni, zaradi te pa tudi odsotnost vsakršne možnosti, da bi lahko sploh odpotovali nazaj v Slovenijo. Kakšne so bile razmere takrat v Bosni in kakšne so sedaj, je najbrž vsakemu dobro znano in tega ni potrebno posebej dokazovati. V času odsotnosti iz Slovenije niso imeli nobene možnosti, da bi se lahko vrnili, ampak so bili zaradi vojne v Bosni življensko ogroženi zaradi svoje nacionalne pripadnosti in ker niso imeli nobenih življenjskih pogojev za prebivanje. Zato so imeli še poseben interes, da bi navedeno območje zapustili, tako kot so ga zapustili številni begunci. Na razmere, ki so jim preprečevale, da bi se lahko vrnili v Slovenijo, pa niso imeli in mogli imeti nobenega vpliva. Zaradi tega je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje in tudi napačno uporabila zakon, ko ni ugodila njihovim prošnjam za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Namen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije glede dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji se mora, po njihovem mnenju, razlagati ob predpostavki, da je stranka - prosilec glede dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji ali v drugi državi pri svojem odločanju povsem svobodna in da ima tudi možnosti uresničiti svojo svobodno odločitev. Tega pa pri njih v opisanih razmerah ni bilo. V izpodbijani odločbi tudi ni navedena zakonska podlaga za takšno odločitev. V tej smeri je izpodbijana odločba po njihovem mnenju, povsem neobrazložena in se jo zato ne da preizkusiti. V tem je tudi bistvena kršitev postopka.

Smiselno predlagajo, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo. Predlagajo tudi, da naj sodišče naloži toženi stranki, da jim je dolžna vrniti stroške tega upravnega spora, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Po 1. odstavku 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94), na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Okoliščine, ki izhajajo iz upravnih spisov in ki jih je ugotovila in tudi navedla tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe (da so tožniki aprila leta 1992 odšli v Republiko Bosno in Hercegovino, da bi pokojnemu očetu oziroma možu postavili nagrobni spomenik, da jih je zajela vojna in da se niso mogli vrniti v Slovenijo in da so se v Slovenijo vrnili šele ob koncu marca oziroma na začetku aprila 1993), so po presoji sodišča bistvene za oceno v tem upravnem sporu, ali gre pri tožnikih v zvezi s temi okoliščinami za tako odsotnost iz Republike Slovenije, ki bi pomenila prekinitev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, zaradi česar bi bila utemeljena odločitev tožene stranke, da ni ugodila njihovim vlogam za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ali ne.

Po presoji sodišča te okoliščine, kolikor so kot take dejansko izkazane, ne kažejo na to, da gre pri tožnikih za okoliščine, ki so na njihovi strani, da bi lahko tožena stranka le-te štela za neizpolnitev citiranega zakonskega pogoja dejanskega življenja tožnikov v Republiki Sloveniji zaradi njihove dolgotrajne enoletne prekinitve tega življenja.

Zato naj tožena stranka v ponovnem postopku ugotovi (159. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP), ali so navedene okoliščine, ki naj ne bi bile na strani tožnikov, dejansko izkazane. Pri tem pa naj tudi ugotovi okoliščine v zvezi z vrnitvijo tožnikov iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo ob koncu marca oziroma na začetku aprila 1993. leta, ki se nanašajo na po tožnikih zatrjevana dejstva o tem, da so prišli v Slovenijo s pomočjo Rdečega križa in na podlagi potrdila oblasti Republike Srbske in njenega ministrstva za obrambo, za katerega so morali plačati določen znesek v tamkajšnji valuti. Razume pa se, da dokazovanje navedenih okoliščin bremeni tožnike.

Če bo tožena stranka ugotovila, da so navedene okoliščine, ki naj ne bi bile na strani tožnikov, dejansko izkazane, ne bo mogla tega šteti za njihovo prekinitev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. To bi lahko štela le v primeru, če bi te okoliščine bile ves čas te prekinitve v celoti na strani tožnikov.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).

Ne glede na to, da je bilo tožbi tožnikov ugodeno, ni upošteven njihov predlog za povrnitev stroškov upravnega spora, saj po 61. členu ZUS v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške.