Jedro

2. odstavek 250. člena zakona o upravnem postopku velja le za stranko v upravnem postopku, ki predlaga obnovo postopka, ne veže pa upravnega organa, kadar odloča o uvedbi obnove postopka po uradni dolžnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka po uradni dolžnosti odločila, da se obnovi postopek o sprejemu tožnika v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi sklepa je navedla, da je bil tožnik z odločbo dne 16.3.1992 sprejet v državljanstvo Republike Slovenije. Po dokončnosti in pravnomočnosti te odločbe je izvedela za to, da je zoper tožnika uveden kazenski postopek za kaznivo dejanje, ki ga je tožnik storil pred vročitvijo odločbe, ter da je bil tožnik že večkrat obsojen za istovrstna kazniva dejanja. To so nova dejstva in novi dokazi, ki bi, če bi bili znani ob izdaji odločbe, vplivali na drugačno odločitev, in zato je iz razlogov 1. točke 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku po uradni dolžnosti uvedla obnovo postopka. V obnovljenem postopku bo po dopolnjenem ugotovitvenem postopku presodila, ali tožnikov sprejem v državljanstvo predstavlja nevarnost za javni red.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil pred nekaj leti sicer res dvakrat obsojen zaradi dveh kaznivih dejanj spolnega nasilja po čl. 101/1 KZ RS na zaporni kazni, ki jih je tudi prestal. Obakrat je bil obsojen pred sodišči v Republiki Sloveniji in ti dejstvi ne morata veljati za toženo stranko kot novi dejstvi v smislu 1. točke 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku, saj bi ji morali biti znani glede na to, da prav ona vodi o njih uradne evidence. Sedanji kazenski postopek pa teče proti tožniku zaradi kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno 12.4.1992, to je po izdaji odločbe tožene stranke, zato ne more biti novo dejstvo v smislu 1. točke 249. člena navedenega zakona. Tožnik še meni, da tožena stranka pojem "javnega reda" iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije razlaga nepravilno, saj je s tem pojmom v zakonu mišljen javni red v smislu ustavne ureditve in ne v smislu javnega reda in miru, kot ga razlaga izpodbijani sklep. Tožnik pa zaradi obsodbe za navedeni kaznivi dejanji ne more predstavljati nevarnosti za ustavno ureditev Republike Slovenije. Razlogi za obnovo postopka torej niso podani, zato tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi kot nezakonit. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vsebino nedoločenih pojmov, kot je nevarnost za javni red, določa organ, ki odloča v upravni zadevi, in ne stranka. Tožnik tudi nima prav, ko tožeči stranki pripisuje, da bi morala vedeti za tožnikovi kaznivi dejanji, saj se po kazenskem zakonu SFRJ kazenska evidenca vodi po kraju rojstva, pa tudi sicer 1. točka 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku upravnemu organu omogoča obnovo postopka v vsakem primeru, ko zve za dejstvo, ki bi vplivalo na odločitev, če bi bilo znano ob prejšnjem odločanju, ne glede na razlog, zaradi katerega ob prvotnem odločanju ni bilo ugotovljeno.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnega spisa tožene stranke je razvidno, da toženi stranki ob izdaji odločbe o sprejemu tožnika v državljanstvo Republike Slovenije ni bilo znano, da je bil tožnik dvakrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja spolnega nasilja po čl. 101/1 kazenskega zakona Republike Slovenije. Za ti dejstvi je tožena stranka izvedela po vročitvi odločbe tožniku, prav tako tudi za to, da je bil tožnik večkrat pravnomočno obsojen za drugovrstna kazniva dejanja. Po presoji sodišča je tožena stranka ravnala pravilno, ko je ugotovila, da so s tem izpolnjeni pogoji za obnovo postopka, določeni v 1. točki 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Tožene stranke namreč pri odločanju o dovolitvi obnove postopka po uradni dolžnosti ne veže določba 2. odstavka 250. člena tega zakona, saj ta omejuje le stranko v upravnem postopku ne pa tudi organa, ki po uradni dolžnosti odloča o uvedbi obnove. Prav tako je tožena stranka pravilno ocenila, da je ob večkratnih obsodbah tožnika za kazniva dejanja verjetno izkazana okoliščina, da bi ta dejstva utegnila pripeljati do drugačne odločbe, kot je bila izdana tožniku (1. odstavek 256. člena zakona o splošnem upravnem postopku). Izpodbijani sklep je torej pravilen in zakonit, zato je moralo sodišče tožbo zavrniti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon in zakon o splošnem upravnem postopku je sodišče v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.