Jedro

Tožnica je za pritožbo zoper sodbo upravičena do nagrade v višini 200 točk (druga alineja 2. točke tar. št. 37 OT, ob upoštevanju vrednosti storitve glede na vrednost spora, v skladu s tar. št. 18 OT), zvišano za 50 % (tretja alineja 2. točke tar. št. 37 OT) ter zvišano za 25 % (4. točka tar. št. 37 OT), kar skupaj znaša 375 točk.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Krškem, št. Bpp 13/2021 z dne 3. 2. 2021, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila o nagradi in priznanju stroškov tožnici za nudenje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) upravičencu A. A., in sicer je te odmerila v višini 100,80 EUR (1. točka izreka). V presežku je tožničino zahtevo zavrnila (2. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka tožnici med drugim priznala nagrado za sestavo in vložitev pritožbe. Slednjo je odmerila po tar. št. 37/4 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), in sicer v višini 250 točk, pri čemer je upoštevala, da je bila upravičencu izrečena globa v višini 1.200,00 EUR.

2. Tožnica vlaga tožbo zoper zavrnilni del izpodbijanega sklepa, in sicer zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Pojasnjuje, da so bile upravičencu poleg globe izrečene tudi kazenske točke v cestnem prometu, kar je toženka povsem spregledala. V konkretni zadevi bi morala toženka upoštevati 3. alinejo 2. točke tar. št. 37 OT, ki predvideva 50 % povišek. Tožnici bi tako morala za pritožbo priznati nagrado v priglašeni višini 375 točk, temu ustrezno bi morala odmeriti tudi materialne stroške, tako da bi priznana nagrada in stroški skupaj znašali 147,46 EUR. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se znesek 100,80 EUR v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa nadomesti z zneskom 147,46 EUR, v ostalem izpodbijani sklep ostane nespremenjen. Tožnica zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške upravnega spora.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

4. Senat tega sodišča je s sklepom, I U 424/2021 z dne 7. 3. 2023, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik. Ker je dejansko in pravno stanje zadeve enostavno, je senat presodil, da so izpolnjeni pogoji iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) za odločanje po sodniku posamezniku.

**K I. točki izreka:**

5. Tožba je utemeljena.

6. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti (zavrnilnega dela) izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka tožnici odmerila nagrado in ji priznala stroške za zastopanje upravičenca do BPP. Tožnica kot sporno konkretno izpostavlja toženkino odmero nagrade za pritožbo in na to navezujočo se odmero izdatkov (materialnih stroškov). Iz izpodbijanega sklepa, da je toženka tožnici nagrado za pritožbo odmerila v višini 125 točk, od tako odmerjene nagrade je odmerila tudi materialne stroške.

7. Skladno s šestim odstavkom 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) je za pravno pomoč po tem zakonu odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene brezplačne pravne pomoči. 8. Iz 2. točke tar. št. 37 OT izhaja, da se odmeri nagrada za predlog, s katerim se uvede postopek, plačilni nalog, odgovor na predlog, druge obrazložene vloge, ter zagovor obdolženca in oškodovanca na narokih v zadevah, kjer je zagrožena globa, po 1. točki tarifne številke 18, vendar ne more znašati manj kot 150 točk (druga alineja); v zadevah, kjer je podan poleg glavne kazni še izrek stranske kazni, kazenske točke v cestnem prometu, izgon tujca iz države ali odvzem predmetov, se nagrada odmeri po prvi in drugi alinei te točke, zvišano za 50 % (tretja alineja). Iz 4. točke tar. št. 37 OT pa izhaja, da znaša nagrada za redno pravno sredstvo po 1. in 2. točki te tarifne številke, zvišano za 25 %.

9. Skladno s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93, 24/96 – odl. US, 24/01, 54/08, 35/09, 97/14, 8/16 – odl. US, 46/16, 36/19; v nadaljevanju ZOdv), kot je bil veljaven v času izvedbe obravnavane storitve (vložitve pritožbe), je bil odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT.

10. V konkretni zadevi je nesporno, da je tožnica upravičena do nagrade za pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah, PR 142/2020 z dne 29. 12. 2020. Iz navedene sodbe, ki je del toženkinega upravnega spisa, obenem izhaja, da je bila s to upravičencu do BPP izrečena globa v višini 1.200,00 EUR, obenem pa tudi stranska sankcija 18 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije.

11. Iz navedenega izhaja, da je tožnica za pritožbo zoper navedeno sodbo upravičena do nagrade v višini 200 točk (druga alineja 2. točke tar. št. 37 OT, ob upoštevanju vrednosti storitve glede na vrednost spora, v skladu s tar. št. 18 OT), zvišano za 50 % (tretja alineja 2. točke tar. št. 37 OT) ter zvišano za 25 % (4. točka tar. št. 37 OT), kar skupaj znaša 375 točk, ob upoštevanju petega odstavka 17. člena ZOdv pa tako 187,50 točke. Tožnica je upravičena tudi do izdatkov (materialnih stroškov) v pavšalni višini 2% od skupne vrednosti storitve (tretji odstavek 11. člena OT), ki bi morali biti odmerjeni (tudi) ob upoštevanju predstavljene višine nagrade za pritožbo.

12. Po povedanem sodišče sodi, da je toženka s tem, ko je tožnici nagrado za pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah, PR 142/2020 z dne 29. 12. 2020, odmerila (zgolj) v višini 125 točk po OT, od tako odmerjene nagrade pa je odmerila tudi izdatke (materialne stroške), nepravilno uporabila materialno pravo (tar. št. 37 OT v zvezi s šestim odstavkom 30. člena ZBPP).

13. Tožnica je sodišču predlagala, da izpodbijano odločbo samo spremeni - predlagala je torej odločanje v sporu polne jurisdikcije. Za odločitev v sporu polne jurisdikcije po presoji sodišča niso izpolnjeni zakonski pogoji. Upravni spor je namreč primarno spor o zakonitosti upravnega akta, v njem pa je treba upoštevati načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave, ki terja omejitve posegov sodne veje oblasti v odločanje izvršilne veje oblasti. Sodni nadzor izdanih upravnih odločb ne sme pomeniti prevzemanja vloge in funkcije izvršilne veje oblasti.1 Sodišče o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi samo odloča le, kadar tako določa zakon ali če je to zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice potrebno (7. in 65. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V obravnavanem primeru zakon ne zapoveduje odločanja v sporu polne jurisdikcije niti pravica, ki jo uveljavlja tožnica, tega ne terja.

14. Iz predstavljenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo (zaradi enovitosti izreka je sodišče sklep odpravilo v celoti) ter zadevo vrnilo toženki, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

15. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bila predmet presoje zgolj pravilna uporaba materialnega prava (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Podlago odločanja brez glavne obravnave v predmetni zadevi predstavlja tudi prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1 – že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov je namreč očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v zadevi pa tudi ni izkazan tožničinemu nasprotni interes stranskega udeleženca (ki se na vročeno mu tožbo sicer niti ni odzval).

**K II. točki izreka:**

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22% DDV (odvetnik je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnice je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage v veljavnih predpisih ni najti.

1 Glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 527-531, Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 61.