Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva obs. R.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru z dne 26.6.19977 je bil obs. R.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 54. člena KZ/77. Izrečena mu je bila pogojna obsodba in v njej določena kazen 3 mesecev zapora s preizkusno dobo 1 leta. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 10.9.1997 pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obs. R.B. je dne 8.12.1997 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča, ker je bilo o njegovi krivdi napačno odločeno. Navaja, da sta si zasebna tožilca izmislila, da ju je dne 12.12.1993 ob približno 3.30 uri skupaj z neznanima sostorilcema telesno poškodoval ter pri tem trdila, da je imel tedaj kratko pristrižene lase. V zvezi s tem trdi, da je bil tedaj dolgolas in je zahtevi za varstvo zakonitosti priložil fotokopijo fotografije, za katero navaja, da je bila le-ta posneta dne 27.12.1993 v hotelu L., v katerem je prenočeval, kar dokazuje fotokopija hotelskega računa z dne 30.12.1993. Navaja tudi, da se mu je zgodila velika krivica, ker sodišče ni hotelo upoštevati njegovih dokazov ter zaslišati zanj koristnih prič.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodbe odločbe. V 2. odstavku 420. člena ZKP pa je predpisano, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz navedb obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti pa izhaja, da uveljavlja prav ta razlog, saj izpodbija dokazno oceno sodišča. Tudi njegovo zatrjevanje, da mu je bila s tem, ker niso bile zaslišane zanj koristne priče, kršena pravica do obrambe, ni utemeljeno. Priča K.R., katere zaslišanje je obsojenec predlagal na glavni obravnavi dne 27.12.1995, je bila na glavni obravnavi zaslišana. Izvedbe drugih dokazov pa obsojenec ni predlagal, pač pa je šele v pritožbi predlagal zaslišanje staršev, vendar je pa je pritožbeno sodišče, ki je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, v razlogih sodbe utemeljilo, zakaj izvedba tega dokaza ni potrebna.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti in v kateri uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega z navedenim izrednim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Zato je zahtevo obs. R.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).