Jedro

Z odločitvijo, da ni podan obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP pritožbeno sodišče soglaša. Terjatev po kateri je tekla pravda je bila med postopkom odstopljena. Kljub odstopu terjatve s pogodbo je tožeča stranka imela pravico voditi pravdo, saj ji to omogoča določilo prvega odstavka 190. člena ZPP, čeprav drži, da ni več bila nosilec zahtevka v materialnopravnem razmerju.

V čem je opustitev obvestila in neprilagoditev tožbenega zahtevka v zvezi z odstopom terjatve tožeče stranke poslabšala položaj tožene stranke, oziroma, ali ji je ravnanje tožeče stranke onemogočilo ugovore, ki bi jih lahko uveljavljala proti prevzemniku, tožeča stranka ni navedla, še manj pa dokazala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka in ji naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 435.600,00 SIT, stranskemu intervenientu pa 440.275,00 SIT pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07. 02. 2006 do plačila. Obrazložilo je, da v predlogu za obnovo postopka uveljavljena obnovitvena razloga nista podana, saj se postopka ni udeleževal nekdo, ki ne more biti stranka v postopku. Tožeča stranka je gospodarska družba z omejeno odgovornostjo, torej pravna oseba in kot taka je lahko bila pravdna stranka ves čas postopka, skladno s prvim odstavkom 76. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Glede novih dejstev in uporabe novih dokazov na podlagi katerih bi bila lahko izdana za toženo stranko ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi upoštevni v prejšnjem postopku pa je utemeljilo, da cesijska pogodba v času, ko je o odstopljeni terjatvi že tekla pravda, ni bila perfektna in za toženo stranko še ni povzročila nobenih pravnih posledic. Sklicevalo se je na prvi odstavek 190. člena ZPP, ki tožeči stranki omogoča, da se spor konča z odstopnikom terjatve in zaključilo, da ne obstaja niti majhna verjetnost, da bi bila za toženo stranko izdana ugodnejša sodba, če bi bilo novo dejstvo oziroma novi dokaz, na katerega se sklicuje, uporabljen.

Proti temu sklepu se pritožuje tožena stranka iz vseh treh predvidenih pritožbenih razlogov v prvem odstavku 338. člena ZPP. Odločitev graja s trditvijo, da zanika splošno teorijo relevance, na podlagi katere bi tožeča stranka morala prilagoditi tožbeni zahtevek tako, da bi zaradi odstopa terjatve sodišče toženo stranko obsodilo na plačilo prevzemniku terjatve. Ne soglaša z razlagovanjem sodišča prve stopnje glede "tihe cesije" in trdi, da je cesija razpolagalni posel s takojšnjim učinkom, saj v trenutku njene sklenitve preide terjatev iz premoženjske sfere cedenta v premoženjsko sfero cesionarja, kar velja tudi za sporno pogodbo o odstopu terjatve, v kateri je izrecno zapisano, da se odstopljena terjatev tožeče stranke izloči iz njenega premoženja v znesku 275.520,20 SIT, pravilno DEM, in da se terjatve do družbe I. d.o.o. ne bo posluževala za lastne potrebe. Če bi vedela za to pogodbo, bi dosegla zanjo ugodnejšo odločitev - zavrnitev zahtevka. Sodišču prve stopnje očita napačno in nerazumljivo razlago posameznih določil v cesijski pogodbi, neobrazloženost uveljavljene naknadne litispendence in nezakonito stroškovno odločitev. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako,da se predlogu za obnovo ugodi, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi zaradi novega odločanja na prvi stopnji. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podan obnovitveni razlog iz 4. točke 394. člena ZPP in pritožbeno sodišče mu v celoti pritrjuje, saj ne najde nobene opore za stališče tožene stranke, ki tožeči stranki v zvezi s tem obnovitvenim razlogom odreka sposobnost biti stranka in procesno sposobnost, kar smiselno utemeljuje z izgubo njene aktivne legitimacije. Aktivna legitimacija je materialnopravno vprašanje, ki ne predstavlja razloga za obnovo postopka, zato odtujitev pravice po nastanku litispendence, ki povzroči spremembo v materialnopravnem pomenu, ni mogoče uspešno uveljaviti, kot obnovitveni razlog procesne kršitve po 4. točki 394. člena ZPP.

Tudi z odločitvijo, da ni podan obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP pritožbeno sodišče soglaša. Terjatev po kateri je tekla pravda je bila med postopkom odstopljena. Kljub odstopu terjatve s pogodbo je tožeča stranka imela pravico voditi pravdo, saj ji to omogoča določilo prvega odstavka 190. člena ZPP, čeprav drži, da ni več bila nosilec zahtevka v materialnopravnem razmerju.

Res je, da relevančna teorija, na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka in o kateri se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zahteva, da mora tožeča stranka, ki odtuji stvar ali pravico o kateri teče pravda, to okoliščino upoštevati pri oblikovanju zahtevka in zahtevati izpolnitev v korist pridobitelja. Prav nasprotno zagovarja irelevančna teorija, po kateri odtujitev med pravdo ne vpliva na oblikovanje tožbenega zahtevka, vendar sodišče prve stopnje o nobeni od teorij ni bilo dolžno zavzeti stališča, saj je v utemeljitvi svojega sklepa navedlo razloge, s katerimi je upravičilo, zakaj novi dokaz v zvezi z dejanskim stanjem, kot podlagi pravnomočne sodbe nima takšnega značaja, da bi lahko privedel do ugodnejše odločbe za toženo stranko.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbeno navedbo, da posledice cesije nastanejo s sklenitvijo pogodbe (terjatev tožeče stranke je prešla iz njenega premoženja na novega upnika, prevzemnika terjatve), in pri tem ugotavlja, da je obvestilo o odstopu pomembno, povezano je z vprašanjem upravičenca, kdo lahko zahteva izpolnitev od dolžnika oziroma komu mora dolžnik pravno veljavno izpolniti zahtevek. Tožena stranka kot dolžnik o odstopu terjatve ni bila obveščena, zato bi lahko v vsakem trenutku po pravnomočnosti sodbe pravno veljavno izpolnila prvotnemu upniku in bila tako prosta obveznosti proti cesionarju. Takšen odstop brez obvestila po mnenju teoretikov pomeni povečano tveganje le za cesionarja. V čem je opustitev obvestila in neprilagoditev tožbenega zahtevka v zvezi z odstopom terjatve tožeče stranke poslabšala položaj tožene stranke, oziroma, ali ji je ravnanje tožeče stranke onemogočilo ugovore, ki bi jih lahko uveljavljala proti prevzemniku, tožeča stranka ni navedla, še manj pa dokazala. Pravilna in zakonita odločitev je zato potrjena tudi v stroškovnem delu, ki jo pritožba izrecno graja. Iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da niso bili priznani vsi priglašeni stroški, zato sklepu ni mogoče očitati, da ne upošteva načela potrebnosti oziroma člena 155 ZPP.

Pritožbeni razlogi niso podani, prav tako sodišče prve stopnje pri svojem delu ni storilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je sklep potrjen po 2. točki 365. člena ZPP. Izrek o pritožbenih stroških ima podlago v prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.