Jedro

Če je upravičenec do denacionalizacije mrtev in je po njem že bil opravljen zapuščinski postopek ter s pravnomočnim sklepom o dedovanju končan, vendar pa v tem postopku sodišče ni odločilo tudi o dedovanju premoženja, ki gre upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, izpelje sodišče glede tega premoženja nov zapuščinski postopek (člen 74/1 v zvezi s členom 67/3 Zden).

Posebno pravilo iz prvega odstavka 74. člena ZDen ne pride v poštev (in se uporabi splošno pravilo ZD iz 221/1 člena) le takrat, če ni bilo niti oporočnih razpolaganj niti dednih izjav niti dednopravnih pogodb.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi, dodatni sklep o dedovanju (po pokojnem I.N.) se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi sklep o dedovanju (po pokojni M.N.)sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju odločilo, da v zapuščino po zapustnici M.N. spada ½ odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v znesku 24.418,20 DEM (sedaj 284 obveznic z oznako SOS2E), do katere je bila upravičena na podlagi odločbe UE V. z dne 11.6.2002, s pripadajočimi obrestmi, pri čemer se vrednost zapustničinega premoženja po napovedi dedičev zaradi odmere sodnih taks oceni na 6.457,60 EUR, stroški zapuščine znašajo 2.086,46 EUR, vrednost čiste zapuščine pa 4.371,14 EUR (točka 1.a. izreka). Nadalje je z dodatnim sklepom o dedovanju ugotovilo, da v zapuščino po F.N. spada še ½ odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v znesku 24.418,20 DEM (sedaj 284 obveznic z oznako SOS2E), do katere je bila upravičen na podlagi odločbe UE V. z dne 11.6.2002, s pripadajočimi obrestmi (točka 2.a. izreka) in ½ odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v znesku 195,23 DEM (sedaj 2 obveznici z oznako SOS2N), do katere je bil upravičen na podlagi delne odločbe UE S.G. z dne 15.12.2004, s pripadajočimi obrestmi in se vrednost njegovega premoženja po napovedi dedičev zaradi odmere sodnih taks oceni na 7.365,21 EUR, kar predstavlja čisto zapuščino (točka 2.b. izreka). V točki 3. izreka je odločilo, da zgoraj navedeno zapuščino obeh pokojnih dedujejo na podlagi Zakona o dedovanju – ZD in Zakona o denacionalizaciji – ZDen: vnuk zapustnikov D. F. do 15/32, vdovec M.V. – F. V. do 1/64, pravnukinja zapustnikov K. V. do 1/64, pravnuk F. V. do 1/64, pravnukinja zapustnikov M. V. do 1/64, vnukinja zapustnikov M. P. do 1/24, vnuk zapustnikov I. N. do 1/24, vnuk zapustnikov F. N. do 1/24, vnuk zapustnikov R. N. do 1/24, vnuk zapustnikov S. C. do 1/24, vnukinja zapustnikov M. M. do 1/12, vnukinja zapustnikov S. Š. do 1/24, vdova po pokojnem F. N. - V. N. do 1/16, vdova po pokojnem I. N. – I. N. do 1/24 in vdova po pokojnem J. N. – A. N. do 1/32. Pri tem je upoštevalo, da so vnuki zapustnikov F.R., C.R., P.B., S.B., E.S., F.B., J.B., Š.P., M.M.L., M.P., M.B., D.P. ter hči zapustnikov Š.P. odstopili dedne deleže v korist D.R., medtem ko je vnuk zapustnikov M.Š. svoj dedni delež odstopil v korist vnukinje zapustnikov M.M.. Nazadnje je še odredilo, da Slovenska odškodninska družba po pravnomočnosti sklepa opravi prenos odškodnine obeh zapustnikov skupaj s pripadki dedičem v skladu z njihovimi dednimi deleži. Zoper sprejeto odločitev se z laičnima pritožbama pravočasno pritožujejo dediči I.N. ter I.K. in M.P..

Dedič I.N. v svoji pritožbi vztraja pri tem, da bi moralo sodišče v postopku dedovanja po pokojnem F.N. upoštevati njegovo oporoko z dne 10.7.1953 in pritožnikovega pokojnega očeta I.N. st. razglasiti za njegovega oporočnega dediča, po katerem deduje med drugimi zakonitimi dediči tudi sam. Obveznice, ki so predmet zapuščine, so bile izdane v postopku denacionalizacije nepremičnin, ki so bile podržavljene pokojnemu F.N. in katere je slednji v oporoki zapustil sinu I.N. (v le-tej so te nepremičnine opisane kot „vinograd v S.Š. z vsemi gospodarskimi in stanovanjskimi poslopji ter pritiklinami“). Zaradi navedenega ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da iz same oporoke ne izhaja, kaj naj bi zapustnik zapustil sinu I.N.. Takšno oporočno razpolaganje pa je veljavno tudi glede na določbo 81. člena ZDen. Vinograd v S.Š. (Viničarska hiša in zemljišče) je v času sestave oporoke namreč predstavljala zapustnikovo premoženje (podržavljeno je bilo šele po njegovi smrti) in je slednji lahko z njim takrat prosto razpolagal. Ker so po mnenju pritožnika izpolnjeni vsi pogoji za oporočno dedovanje, bi temu moralo slediti tudi prvostopenjsko sodišče, dedoval pa bi I.N. st., oz. njegovi potomci. S tem bi se krog dedičev najbolj približal temu, kakršen bi bil, če do podržavljenja ne bi prišlo. Pritožnik je v zvezi z zapuščino, ki je predmet izpodbijanega sklepa, tudi mnenja, da sploh ne spada v premoženje zapustnika F.N., temveč v premoženje I.N. na podlagi že navedene oporoke in določila Zakona o dedovanju, da zapuščina preide na dediče z dnem smrti zapustnika. Slednje je razvidno tudi že iz same odločbe o podržavljenju, kjer pa takšnega stanja niso upoštevali, ker še ni bilo zemljiškoknjižno izvedeno. Ker je bilo torej med dediči sporno ali navedeno premoženje sploh spada v zapuščino po pokojnem F.N., bi moralo pritožnika napotiti na pravdo. Ker tega ni storilo je zmotno uporabilo materialno pravo ter bistveno kršilo določbe postopka. Zaradi navedenega pritožbenemu sodišču predlaga, naj ob ugoditvi pritožbi izpodbijani sklep spremeni oz. razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Dedinji I.K. in M.P. se zoper navedeno odločbo (točki 3. in 4. izreka) pritožujeta zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da sodišče prve stopnje svojega zaključka o neizvršljivosti predmetne oporoke ni ustrezno in konkretizirano utemeljilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Ravno nasprotno sta pritožnici mnenja, da je iz oporoke jasno razvidno, kdo so dediči po zapustniku ter kaj naj kdo deduje. Skladno s pritožbenimi navedbami dediča I.N. ter z enako utemeljitvijo zastopata stališče, da bi moral obravnavano premoženje na podlagi oporoke podedovati pok. I.N. st., oz. po njem njegovi zakoniti dediči. Dedinjama nadalje ni jasno, zakaj se v obravnavani zadevi deduje po pok. M.N., saj je bila zapuščinska razprava po njej izvedena že v letu 1947, vse njeno imetje pa so ostali otroci z darilno pogodbo št. 1139/57 podarili I.N. st., ki je bil določen za gospodarja kmetije. Sodišče prve stopnje se po mnenju pritožnic v obrazložitvi izpodbijane odločitve neutemeljeno sklicuje na sklep o dedovanju z dne 28.6.1956, saj na tega ni vezano. V zvezi s spornim stališčem o neizvršljivosti oporoke pa sodišču prve stopnje očitata tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj je po njunem mnenju v nasprotju s 84. členom ZD, po katerem je treba določila oporoke razlagati po pravem oporočiteljevem namenu ter v primeru spora med dediči raziskati, katero premoženje (opisano v „domačem jeziku“) pripade kateremu izmed njih. Po navedenem pritožbenemu sodišču predlagata, naj ob ugoditvi pritožbi izpodbijani sklep o dedovanju in dodatni sklep o dedovanju v točkah 3. in 4. razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Na vročeni pritožbi ni bilo podanega odgovora.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

V ponovnem odločanju o dedovanju obravnavanega denacionaliziranega premoženja po obeh zapustnikih (prvi sklep o dedovanju in dodatni sklep o dedovanju opr. št. D 424/2005 in D 280/96 z dne 18.4.2007, je bil razveljavljen s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. I Cp 1554/2007 z dne 17.6.2008) je sodišče prve stopnje odločilo, da se po obeh deduje na podlagi zakona. Krog zakonitih dedičev je tokrat sicer ugotovljen v skladu z napotili pritožbenega sodišča ter ob pravilni uporabi določbe 78. člena ZDen, vendar se ob ponovni presoji okoliščin dedovanja po zapustniku F.N. pritožbenemu sodišču poraja dvom glede pravilnosti odločitve o temelju dedovanja po njem. V citiranem razveljavitvenem sklepu se je pritožbeno sodišče načeloma strinjalo, da se tudi po njem izvede zakonito dedovanje in da se ne upošteva sporna oporoka z dne 10.7.1953, vendar je zaradi pomanjkanja razlogov o tem, zakaj ni moč uporabiti oporoke, prvostopenjskemu sodišču naložilo, naj ob sprejemu nove odločitve v zadevi, v tej zvezi navede konkretne razloge, ki jih bo moč preizkusiti. V sedaj obravnavani odločbi je sodišče prve stopnje zaključilo, da oporoka ni izvršljiva po vsebini, saj iz nje ne izhaja, kaj naj bi zapustnik zapustil pokojnemu sinu I.N. (st.) ter drugim dedičem, prav tako pa se je sklicevalo na prvotni sklep o dedovanju z dne 28.6.1956, kjer je sodišče prav tako upoštevalo zakon in ne oporoke. Ob preizkusu teh razlogov pa pritožbeno sodišče ob vpogledu v samo oporoko ugotavlja da so zmotni oz. vsaj preuranjeni, drugače kot ob izdaji citiranega razveljavitvenega sklepa (na razloge katerega sodišče druge stopnje ni vezano) pa je tudi mnenja, da ni že a priori moč sklepati, da oporočno dedovanje po zapustniku, glede na prvotni sklep o dedovanju ter kasnejše dodatne sklepe o dedovanju, ki so imeli za podlago zakonito dedovanje, ni mogoče, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Za lažje razumevanje zadeve ter posebnosti dedovanja denacionaliziranega premoženja pritožbeno sodišče na tem mestu na kratko podaja materialnopravna izhodišča, pomembna za odločitev (tudi) v tej zadevi.

Če je upravičenec do denacionalizacije mrtev in je po njem že bil opravljen zapuščinski postopek ter s pravnomočnim sklepom o dedovanju končan, vendar pa v tem postopku sodišče ni odločilo tudi o dedovanju premoženja, ki gre upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, izpelje sodišče glede tega premoženja nov zapuščinski postopek (člen 74/1 v zvezi s členom 67/3 ZDen). ZDen torej odstopa od pravila ZD, da se tedaj, kadar se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da spada v zapuščino, ne opravi nove zapuščinske obravnave, ampak razporedi sodišče to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (člen 221/1 ZD). 82. člen ZDen določa, da če v prejšnjem zapuščinskem postopku ni bilo okoliščin iz 80. ali 81. člena tega zakona, sodišče razdeli premoženje, ki je pripadlo zapustniku po odločbi o denacionalizaciji, s sklepom iz prvega odstavka 221. člena ZD (torej z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju). Posebno pravilo iz prvega odstavka 74. člena ZDen torej ne pride v poštev (in se uporabi splošno pravilo ZD iz 221/1 člena) le takrat, če ni bilo niti oporočnih razpolaganj niti dednih izjav niti dednopravnih pogodb.

Glede dedovanja po pokojni M.N.: Glede na vsebino obeh pritožb je razvidno, da se graja nanaša predvsem na odločitev o dedovanju po pokojnem F.N., ker pa dedič I.N. izpodbija prvostopenjsko odločitev kot celoto, dedinjama I.K. in M.P. pa ni povsem jasno, zakaj se deduje tudi po pokojnici, je predmet pritožbenega preizkusa tudi ta odločitev sodišča prve stopnje.

Glede na to, da je tudi pokojna M.N. upravičenka po Odločbi o denacionalizaciji kmetijskih zemljišč v k.o. L. in viničarske hiše v k.o. L. UE V. z dne 11.6.2002, ji je bilo vrnjeno premoženje v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe. Ker o dedovanju tega premoženja še ni bilo odločeno, v času, ko so bile navedene nepremičnine podržavljene (z odločbo ... z dne 20.11.1953), pa tudi dediči niso mogli z njimi razpolagati z darilno pogodbo (po navedbah pritožnic sklenjeno v letu 1957), je bilo torej potrebno o dedovanju odločati v skladu z zgoraj navedenimi materialnopravnimi določili. Ker pokojna ni napravila oporoke, po njej nastopi zakonito dedovanje, v okviru katerega je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno določilo krog zakonitih dedičev ter njihove dedne deleže, česar sicer pritožbi ne grajata.

Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu zavrnilo ter potrdilo sklep o dedovanju (po M.N.) sodišča prve stopnje, kot izhaja iz drugega odstavka izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

Glede dedovanja po pokojnem F.N.: V tej zvezi pritožbeno sodišče prve stopnje glede na pritožbene navedbe dediča I.N. uvodoma pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pritožnika napotiti na pravdo zaradi ugotovitve, ali premoženje, ki je predmet dedovanja, spada v zapuščino po pokojnem F.N.. To vprašanje se namreč neposredno nanaša na status upravičenca po predmetnih denacionalizacijskih odločbah. Iz le-teh pa je razvidno, da je bilo premoženje (v obliki obveznic SOD) vrnjeno F.N. kot upravičencu (in zatorej predstavlja njegovo premoženje – zapuščino). Na takšno pravnomočno odločitev na matičnem področju pa je pravdno sodišče vezano in se zato ne more ponovno spustiti v presojo vprašanja, komu je bilo premoženje dejansko podržavljeno ter kdo je upravičenec do denacionalizacije, kot je zmotnega stališča pritožnik.

Kot že rečeno je bil tekom prvotnega zapuščinskega postopka po pokojnem dne 28.6.1956 izdan sklep o dedovanju opr. št. O 400/53, s katerim so bili dediči razglašeni na podlagi zakona. Iz njegove vsebine (list. priloga A5 spisa) izhaja, da so se dediči kljub obstoječi oporoki z dne 10.7.1953 (za katero je sodišče menilo, da predstavlja zgolj legat) med seboj sporazumeli, da se takratna zapuščina porazdeli po zakonu, s sklenjenim dednim dogovorom pa so v večji meri sledili poslednji volji zapustnika, izraženi v oporoki. Tudi glede kasneje najdenega premoženja so bili z dodatnimi sklepi o dedovanju dediči določeni na podlagi zakona (in prvotnega sklepa o dedovanju) in ne na podlagi sporne oporoke.

Glede na zgoraj opredeljena materialnopravna izhodišča se glede dedovanja denacionaliziranega premoženja praviloma opravi nov zapuščinski postopek (74/1 ZDen), razen v primeru, če ni v prejšnjih postopkih dednih izjav, dednopravnih pogodb oz. oporočnih razpolaganj – v takem primeru se izda dodatni sklep o dedovanju na podlagi 221/1. člena ZD (82. člen ZDen). Ker je bila oporoka znana že v prvem zapuščinskem postopku (oporočna razpolaganja so torej obstajala ne glede na to, da se je opravilo zakonito dedovanje), dediči pa so se z dednim dogovorom dogovorili glede načina delitve zapuščine, je potrebno glede dedovanja denacionaliziranega premoženja opraviti nov zapuščinski postopek, v katerem sodišče ni vezano na prvotni sklep o dedovanju (oz. prejšnje dodatne sklepe o dedovanju). Ponovno ima zato sodišče možnost oz. dolžnost presoditi ali je zapustnik s premoženjem, ki je bilo predmet denacionalizacijskega postopka veljavno oporočno razpolagal, saj ni vezano na predhodne zaključke sodišč o (ne)veljavnosti oz. (ne)izvršljivosti oporoke (sporna oporoka tudi nikoli ni bila pravnomočno razglašeno za neveljavno). Pri tem je potrebno izhajati iz določbe 81. člena ZDen, ki v bistvenem določa, da imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki upravičencu pripade po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno.

Kot je bilo deloma obrazloženo že zgoraj, je sodišče prve stopnje presodilo, da sporna oporoka ni izvršljiva, sklicevalo pa se je tudi na zakonito dedovanje po prejšnjih sklepih o dedovanju po pokojnem ter dodatni sklep izdalo na podlagi 221. člena ZD. V tej zvezi pa je pritrditi pritožbenima grajama po obeh pritožbah. Prvostopenjsko sodišče namreč ni prepričljivo vsebinsko obrazložilo, v čem bi naj bila neizvršljivost oporoke, sklicevalo pa se je na prav tako pomanjkljive argumentacije prejšnjih sklepov o dedovanju, na katere kot rečeno ni vezano. Pritožbi tako utemeljeno izpostavljata, da v nasprotju z zaključkom sodišča prve stopnje v oporoki izrecno piše, kaj naj bi po volji zapustnika prejel sin I.N. (st.). Drugi odstavek oporoke namreč določa: „Sinu I.: Celotno „H.“ posestvo z žago, kočo št. 49, kovačnico, „postopinjakovo kočo“, T. njivo in travnik, „G. gozd“, vinograd, ki je v S.Š. z vsemi gospodarskimi in stanovanjskimi poslopji ter pritiklinami.“ Očitno je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno ocenilo takšno oporočno določilo kot premalo določno. Ne ZD ne ZDen (kot lex specialis) ne določata, da morajo biti nepremičnine, ki se v oporoki zapuščajo, opredeljene z zemljiškoknjižnimi podatki (parc. št., katastrska občina), temveč zgolj dovolj določno, tako da je moč razbrati pravo oporočiteljevo voljo oz. namen (84/1. člen ZD). Na tem mestu velja še dodati, da tudi ni nujno, da oporočitelj izrecno zapiše, katera oseba je njegov dedič (kdo pa le volilojemnik). Praviloma sicer oseba, ki ji je oporočitelj naklonil eno ali več določenih stvari ali pravic ni dedič, ampak legatar. Vendar pa je tudi tako osebo potrebno šteti za dediča, če se ugotovi, da je oporočiteljeva volja, naj mu bo dedič (člen 78/3 ZD). Tako velja razlagati oporočiteljevo voljo zlasti v primeru, če je naklonil predmet, ki predstavlja praktično njegovo celotno premoženje, npr. kmetijo (1).

Že tekom postopka na prvi stopnji so pritožniki zatrjevali, da je premoženje, ki je bilo predmet denacionalizacije (nepremičnine v k.o. L.), zajeto v oporoki v zapisu: „vinograd v S.Š. z gospodarskimi in stanovanjskimi poslopji ter pritiklinami“, kar naj bi bilo nesporno med prvotnimi dediči po pokojnem. Zaradi zgoraj opisanega zmotnega materialnopravnega pristopa pa sodišče prve stopnje takšnim trditvam ni sledilo oz. jih niti ni vsebinsko preizkušalo. Posledično je ostalo v tej smeri dejansko stanje nepopolno raziskano, zaključki sodišča prve stopnje o neizvršljivosti oporoke zmotni, odločitev o zakonitem dedovanju zapuščine po pokojnem pa preuranjena.

Navedeno je narekovalo ugoditev pritožbama, razveljavitev dodatnega sklepa o dedovanju (po pokojnem F.N.) ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek, kot izhaja iz prvega odstavka izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje v skladu z zgoraj opredeljenimi materialnopravnimi izhodišči presodilo, ali je (lahko) temelj dedovanja obravnavane zapuščine po pokojnem oporoka z dne 10.7.1953. V tem okviru bo ugotovilo, ali so bile nepremičnine, ki so bile zapustniku podržavljene šele po njegovi smrti, v postopku denacionalizacije pa jih je nadomestila odškodnina v obliki obveznic SOD-a, predmet njegovega oporočnega razpolaganja. Svoje zaključke, ki jih bo sprejelo ob uporabi ustreznih zakonskih določil ZDen in ZD ter v skladu z napotki, ki izhajajo iz gornje obrazložitve, bo primerno argumentiralo, tako da jih bo moč preizkusiti. V kolikor pa bi se kljub temu ponovno izkazalo, da je potrebno uvesti zakonito dedovanje, sodišče druge stopnje zgolj pripominja, da je krog dedičev in njihov dedni delež tokrat ugotovljen pravilno.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker niso bili priglašeni.

Določbe ZPP so bile uporabljene na podlagi 163. člena ZD, določbe ZD pa na podlagi 74. člena ZDen.