Jedro

Stališče v razlogih izpodbijanega sklepa, da je z izdajo sklepa o denarnem kaznovanju dolžnice postopek s seznamom dolžnikovega premoženja smiselno končan, je nepravilno. Po denarnem kaznovanju dolžnika ima sodišče še vedno možnost, da ponovno odredi dolžniku predložitev seznama premoženja in razpiše narok, če dolžnik seznama premoženja ne poda. Sodišče prve stopnje mora v primeru, ko sklep o izreku denarne kazni postane pravnomočen, omenjeno denarno kazen izterjati po uradni dolžnosti. V tem postopku (ki teče zaradi izterjave denarne kazni po uradni dolžnosti) pa ima dolžnik možnost posredovati sodišču seznam svojega premoženja, lahko pa denarno kazen plača ali ostane v celoti pasiven. V primeru, ko dolžnik poda podatke o svojem premoženju, ki omogočajo opravo izvršbe, lahko sodišče sklene, da se ga ne kaznuje, ti podatki pa so nato podlaga za nadaljevanje izvršilnega postopka, v katerem je sodišče dolžniku naložilo predložitev seznama premoženja. Že zato zgolj izdaja sklepa o denarnem kaznovanju dolžnice ne pomeni, da je postopek s seznamom dolžnikovega premoženja smiselno končan.

Utemeljena je pritožbena navedba upnika glede odločitve, ko je sodišče izvršilni postopek ustavilo iz razloga, ker upnik po pozivu sodišča v roku ni predlagal nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom. Pozivni sklep lahko sodišče upniku izda šele takrat, ko se postopek v zvezi s seznamom dolžnikovega premoženja pravnomočno konča.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki I in II razveljavi ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijani točki III izreka potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških upnika se pridrži za nadaljnjo odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I predloge upnika z dne 6. 9. 2019, 16. 9. 2019 in 29. 6. 2020, naj sodišče ponovno razpiše narok za ugotavljanje dolžnikovega premoženja, zavrnilo. V točki II je izvršilni postopek ustavilo in v točki III odločilo, da upnik sam krije svoje stroške v vlogi z dne 16. 9. 2019. 2. Zoper sklep vlaga pritožbo upnik in poudarja, da je upnik zaradi neuspešnosti izvršbe z dovoljenima sredstvoma izvršbe predlagal sodišču predložitev informativnega seznama premoženja dolžnice po določbi dvanajstega odstavka 31. člena ZIZ. Sodišče je temu sledilo, vendar brez uspeha za upnico. Zato je upnik predlagal izvedbo postopka ugotavljanja premoženja dolžnice po 31. členu ZIZ, sodišče pa je na predlog upnika dolžnici naložilo predložitev seznama svojega premoženja, dolžnica pa tega seznama ni podala. Zato je sodišče tudi razpisalo narok, na katerega dolžnica ni pristopila in jo je sodišče denarno kaznovalo. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je v primeru nepristopa dolžnika na narok za ugotavljanje njegovega premoženja sodišču dana diskrecijska pravica o tem, da odloči, ali bo postopek zaključilo z denarnim kaznovanjem dolžnika ali pa ga bo nadaljevalo s ponovnim pozivom – odredbo dolžniku, da predloži seznam svojega premoženja. Osmi odstavek 31. člena ZIZ izrecno določa, da če dolžnik na narok, na katerega je bil pravilno vabljen, ne pride, ga sodišče kaznuje z denarno kaznijo po 33. členu ZIZ. Gre za obveznost sodišča oziroma dolžnost, da dolžnika v takšnem primeru denarno kaznuje. To pa tudi pomeni, da ta sankcija ni predpisana kot zadnje procesno dejanje sodišča v tem postopku. Kaznovanje dolžnika je predpisano kot izvršilno sredstvo v širšem pomenu oziroma kot sredstvo, s katerim se pasivnega dolžnika prisiljuje in vpliva na njegovo voljo tako, da vendarle opravi tista dejanja, ki so nujno potrebna za uresničitev cilja, to pa je razkritje premoženja in poplačilo upnika. Zato zaključek sodišča, da ima pravico postopek zaključiti z izrekom denarne kazni dolžnici, nima pravne podlage in je napačen ter je sam s seboj v nasprotju oziroma v nasprotju s sprejetimi odločitvami sodišča. Odločitev je zato nerazumljiva in za upnika predstavlja sklep presenečenja. Sodišče je dne 5. 9. 2019 izreklo denarno kazen dolžnici zaradi neopravičenega izostanka iz naroka dne 2. 9. 2019 in dolžnici tudi dalo možnost, da posreduje podatke, ki omogočajo opravo izvršbe. Zato ni jasno niti razumljivo, zakaj se je sodišče sedaj enostavno odločilo drugače. Sodišče svojih sklepov in dejanj procesnega vodstva po tem, ko je že nastopila njihova posledica, na katero se stranka zanese, ne more več spreminjati. To pa je bilo podano tudi v tem primeru. Ko je upnik prejel sklep o izreku denarne kazni dolžnici, je vztrajal pri izvedbi novega naroka za zaslišanje dolžnice, saj je bil prepričan, da bo sodišče to tudi storilo. V tem delu je odločitev nerazumljiva oziroma pomanjkljiva in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Neprepričljiva je odločitev sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da bi dolžnica na narok dejansko prišla. Sodišče niti ne pove, kakšen je bil odziv dolžnice na izrečeno denarno kazen oziroma ali je dolžnica izrečeno denarno kazen poravnala oziroma ali je naknadno opravičila svoj izostanek in zahtevala razveljavitev izrečene denarne kazni ali pa je celo predložila seznam svojega premoženja. Zato tudi ni mogoče preizkusiti, ali izrečena denarna kazen dejansko ni imela učinka. Zaključek sodišča, da tudi v bodoče ni pričakovati drugačnega odnosa dolžnice do tega postopka, ni pravilen. Sodišče je v konkretnem postopku izvedlo zgolj en narok in je zato navedba v razlogu izpodbijanega sklepa, da sodišče sodnih narokov ne more verižiti v nedogled, protispisna. Pravično bi bilo, da bi sodišče dolžnico vsaj z odredbo ponovno pozvalo na predložitev seznama njenega premoženja po devetem odstavku 31. člena ZIZ. Obrazložitev sodišča, da se z narokom povzročajo stroški upniku, ne vzdrži kritične presoje. Upnik je s tem, ko je podal predlog za razpis ponovnega naroka, prevzel riziko dodatnih stroškov. Če pa bi sodišče hotelo upnika obvarovati prevelike škode, potem bi moralo slediti njegovemu predlogu in postopek nadaljevati z razpisom sodnega naroka. Sicer pa narok po sedmem odstavku 31. člena sploh dejansko ni bil izveden, ker dolžnica na narok ni pristopila in je ni bilo možno zaslišati. To pomeni, da sodišče tudi iz tega razloga ni imelo pravne podlage za zavrnitev upnikovega predloga za razpis novega naroka. Sicer pa tudi ZPP, ki se v tem postopku uporablja smiselno, dopušča izvedbo več narokov. Posledično je tudi nepravilna odločitev glede ustavitve postopka, ker ni v teku nobeno sredstvo izvršbe, upnica pa na poziv sodišča v postavljenem roku ni predlagala nadaljevanja izvršbe. Gre za preuranjeno odločitev, ker upnik pravice do pritožbe zoper pozivni sklep ni imel. Ravno zato, ker je bila izvršba z dovoljenima sredstvoma neuspešna, je upnik predlagal postopek pridobitve podatkov o dolžničinem premoženju. Tako je bil v teku omenjeni postopek in sodišče še ni imelo podlage za pozivanje upnika k razširitvi izvršbe. Sicer pa je takšno stališče sodišča tudi s samim seboj v nasprotju in nerazumno. Na eni strani sodišče v izogib ustavitvi postopka od upnika terja neekonomično razširitev izvršbe, po drugi strani pa iz razloga ekonomičnosti in neobremenjevanja upnika z dodatnimi stroški postopek ustavlja. Posledično je nepravilna tudi odločitev glede zavrnitve stroškov upnika v vlogi z dne 6. 9. 2019. V tej vlogi je upnik ponovno predlagal procesno dejanje, ki je bilo usmerjeno v uresničitev namena in cilja tega postopka, to pa je razpis novega naroka za ugotavljanje premoženja dolžnice. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sklep razveljavi ter se zadeva vrne v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami).

5. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi z dne 9. 4. 2018 po predlogu upnika dovolilo izvršbo z rubežem denarnih sredstev dolžnice pri organizaciji za plačilni promet ter z rubežem denarnih prejemkov oziroma dolžničine plače. Sklep o izvršbi je postal pravnomočen 21. 4. 2018 in je bil posredovan v izvršitev Banki d.d. Upnik je 31. 1. 2019 vložil zahtevo za predložitev informativnega seznama premoženja dolžnice, po opravljenih poizvedbah pa je sodišče prve stopnje dne 4. 2. 2019 upnika obvestilo, da iz evidenc izhaja, da dolžnica ni zaposlena, nima vrednostnih papirjev ter ima odprt račun pri Banki d.d. Dne 7. 2. 2019 je upnik vložil predlog za izdajo odredbe o predložitvi seznama dolžničinega premoženja, to odredbo pa je sodišče izdalo dne 11. 2. 2019, dne 21. 5. 2019 pa je ustavilo izvršbo na denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet in nato, ker dolžnica v naloženem roku ni predložila seznama svojega premoženja, dne 2. 9. 2019 razpisalo narok. Na omenjeni narok dolžnica kljub pravilno izkazanemu vabilu ni pristopila in jo je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 5. 9. 2019 kaznovalo z denarno kaznijo v znesku 100,00 EUR. Dne 6. 9. 2019 je sodišče pozvalo upnika, da v roku osmih dni sporoči sodišču novo izvršilno sredstvo z opozorilom, da bo v nasprotnem primeru izvršilni postopek ustavilo, upnik pa je nato s štirimi vlogami z dne 6. 9. 2019, 17. 9. 2019, 27. 5. 2020 in 30. 6. 2020 predlagal sodišču ponoven razpis naroka, sodišče prve stopnje pa je z izpodbijano točko I predloge upnika zavrnilo kot neutemeljene.

6. ZIZ v prvem odstavku 31. člena določa, da kadar upnik verjetno izkaže, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan in je že zahteval predložitev informativnega seznama iz dvanajstega odstavka tega člena1, je dolžnik na predlog upnika ali po oceni sodišča dolžan _kadarkoli_ med izvršilnim postopkom predložiti seznam o stanju vsega svojega premoženja z dokazili o lastninski in drugih stvarnih pravicah na tem premoženju in za svoje terjatve navesti dokazna sredstva. Po sedmem odstavku 31. člena ZIZ sodišče razpiše narok, če dolžnik ne predloži seznama premoženja v roku, ki ga določi sodišče, na naroku pa se dolžnika zasliši o njegovem premoženju. Zakon izrecno določa, da lahko sodišče na naroku na predlog upnika zasliši tudi druge osebe kot priče ali od drugih oseb in organov zahteva posredovanje podatkov. Po osmem odstavku 31. člena ZIZ sodišče v primeru, če dolžnik ne pride na narok, na katerega je bil v redu vabljen, ali če na naroku oziroma v seznamu iz prvega odstavka tega člena ne navede popolnih in resničnih podatkov o svojem premoženju, dolžnika kaznuje z denarno kaznijo po 33. členu ZIZ, kar je sodišče prve stopnje v konkretnem postopku storilo s sklepom z dne 5. 9. 2019. Po devetem odstavku 31. člena ZIZ pa ne glede na določbo šestega odstavka tega člena, _lahko_ sodišče ponovno odredi, da je dolžnik dolžan predložiti seznam svojega premoženja in če dolžnik tega ne stori, ravna sodišče po šestem, sedmem in osmem odstavku tega člena.

7. Navedene določbe omogočajo, da sodišče razpiše narok v primeru, ko dolžnik na poziv sodišča v določenem roku ne predloži seznama svojega premoženja, kakor tudi v primeru, če je dolžnik ta seznam že podal, pa upnik izkaže za verjetno, da je dolžnik pridobil novo premoženje. Izrek denarne kazni dolžniku zaradi nepristopa na narok je prisilni ukrep, s katerim se prisiljuje dolžnika k razkritju podatkov o premoženju. Sodišče tako lahko ponovno odredi, da je dolžnik dolžan predložiti seznam svojega premoženja kljub temu, da ga je že predhodno denarno kaznovalo. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče nima diskrecijske pravice ali bo zaključilo postopek z denarnim kaznovanjem dolžnika ali pa bo ponovno dolžniku naložilo predložitev seznama. Ta odločitev je prepuščena sodišču, saj deveti odstavek 31. člena ZIZ izrecno določa, da sodišče _lahko_ ponovno odredi dolžniku predložitev seznama premoženja. Ob upoštevanju prvega odstavka 31. člena ZIZ pa za to niti ni potreben predlog upnika, temveč to lahko stori sodišče po svoji lastni oceni.

8. V situaciji, ko sodišče samo oceni, ali pa upnikov predlog na ponovno predložitev seznama premoženja zavrne, pa mora za svojo odločitev navesti ustrezne razloge. Sodišče prve stopnje je predloge upnikov zavrnilo z obrazložitvijo, da ni verjetno, da bi dolžnica na narok pristopila, v kolikor bi sodišče narok ponovno razpisalo. Upnik pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje sploh ni navedlo razlogov, zakaj šteje, da ni verjetno, da dolžnica na narok ne bi pristopila. V konkretni zadevi je bil namreč razpisan zgolj en narok in dolžnica nanj res ni pristopila, vendar to samo po sebi še ne daje zaključka, da tudi v prihodnje ni verjetno, da dolžnica na narok ne bi pristopila. Stališče sodišča prve stopnje, da narokov ne more verižiti v nedogled, ker s tem obremenjuje sodišče in upnika, če ni nobenih izgledov za njegov uspeh, je sicer pravilno, vendar v konkretnem primeru ta ocena ne vzdrži, saj je bil opravljen zgolj en narok. Na podlagi enega neuspešnega naroka ni mogoče sprejeti zaključka, da ni izgleda za uspeh morebitnih drugih narokov. Navedene odločbe VSL II Ip 4098/2016, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa, pa pritožbeno sodišče v bazi odločb ni našlo in se zato do razlogov, ki so v njej navedeni, ne more izjasniti.

9. Stališče v razlogih izpodbijanega sklepa, da je z izdajo sklepa o denarnem kaznovanju dolžnice postopek s seznamom dolžnikovega premoženja smiselno končan, je zato nepravilna. Po denarnem kaznovanju dolžnika ima sodišče še vedno možnost, da ponovno odredi dolžniku predložitev seznama premoženja in razpiše narok, če dolžnik seznama premoženja ne poda. Sodišče prve stopnje mora v primeru, ko sklep o izreku denarne kazni postane pravnomočen, omenjeno denarno kazen izterjati po uradni dolžnosti (5. odstavek 33. člena ZIZ). V tem postopku (ki teče zaradi izterjave denarne kazni po uradni dolžnosti) pa ima dolžnik po 11. odstavku 33. člena ZIZ možnost posredovati sodišču seznam svojega premoženja, lahko pa denarno kazen plača ali ostane v celoti pasiven. V primeru, ko dolžnik poda podatke o svojem premoženju, ki omogočajo opravo izvršbe, lahko sodišče sklene, da se ga ne kaznuje, ti podatki pa so nato podlaga za nadaljevanje izvršilnega postopka, v katerem je sodišče dolžniku naložilo predložitev seznama premoženja. Že zato zgolj izdaja sklepa o denarnem kaznovanju dolžnice ne pomeni, da je postopek s seznamom dolžnikovega premoženja smiselno končan. Pravno pomembni so torej tudi razlogi (ki jih sodišče prve stopnje v sklepu ni ugotovilo), ali je dolžnica v postopku izterjave denarne kazni podala podatke o svojem premoženju, ali je plačala denarno kazen, ali je morda poravnala upnikovo terjatev. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu teh razlogov ne navede. Te ugotovitve lahko predstavljajo razloge za zavrnitev/ugoditev upnikovih predlogov. Če bi namreč dolžnica seznam svojega premoženja podala, bi moralo sodišče ta seznam vročiti upniku v vednost, upnik pa bi lahko na podlagi teh podatkov predlagal nadaljevanje izvršilnega postopka. Če bi ugotovilo, da je denarna kazen plačana, bi se postopek za izterjavo denarne kazni ustavil, sodišče prve stopnje pa bi lahko v tem postopku ponovno odredilo dolžnici predložitev seznama svojega premoženja. Postopek izterjave denarne kazni, ki se uvede po uradni dolžnosti je namreč akcesorne narave glede na sam postopek izvršbe, v katerem se prisilno izterjuje upnikova terjatev in tudi ni sam sebi namen. Kaznovalni namen je v ozadju, saj je smisel in namen kaznovanja dolžnice v tem, da se vpliva na njeno voljo v primerih, ko je uspeh izvršilnega postopka odvisen od ravnanj, ki so v njeni oblasti in jih lahko dolžnica brez posebnega napora hitro opravi. Zato upnik v pritožbi pravilno opozarja, da je namen instituta v 31. členu ZIZ v tem, da dolžnik z razkritjem svojih podatkov o svojem premoženju pripomore k hitrejšemu poplačilu upnika.

10. Upnik je v vlogah z dne 6. 9. 2019, 17. 9. 2019, 27. 5. 2020 in 30. 6. 2020 res predlagal, da sodišče ponovno razpiše narok za ugotovitev premoženja dolžnice, čeprav mu ZIZ tega izrecno ne omogoča, vendar je iz omenjenih vlog smiselno razbrati, da je upnik predlagal sodišču, da sodišče ponovno z odredbo naloži dolžnici predložitev seznama svojega premoženja in posledično izpelje narok, če dolžnica tega seznama premoženja v roku ne bi dala. Iz navedenih razlogov je zato odločitev sodišča prve stopnje v točki I nepravilna in je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje o upnikovih predlogih.

11. Utemeljena je tudi pritožbena navedba upnika glede odločitve v točki II izreka, ko je sodišče izvršilni postopek ustavilo iz razloga, ker upnik po pozivu sodišča z dne 6. 9. 2019 v roku ni predlagal nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom. Glede na kronološki potek v predmetni zadevi je sodišče upnika s sklepom z dne 6. 9. 2019 pozvalo, da v osmih dneh sodišču sporoči novo izvršilno sredstvo kljub temu, da je dne 5. 9. 2019 izreklo denarno kazen dolžnici zaradi nepristopa na narok za ugotovitev dolžničinega premoženja2. Ker lahko dolžnik podatke o svojem premoženju, ki so potrebni za opravo izvršbe poda tudi že po izrečeni denarni kazni, in ker lahko sodišče kljub izrečeni denarni kazni še vedno naloži dolžniku ponovno predložitev seznama premoženja, če tako oceni po devetem odstavku 31. člena ZIZ, je bil pozivni sklep z dne 6. 9. 2019 preuranjen. Pozivni sklep lahko sodišče upniku izda šele takrat, ko se postopek v zvezi s seznamom dolžnikovega premoženja pravnomočno konča3. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje v točki II razveljavilo (365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Neutemeljena pa je upnikova pritožba glede točke III izreka, ko je sodišče odločilo, da upnik sam krije stroške vloge z dne 16. 9. 2019. Sodišče prve stopnje lahko po petem odstavku 38. člena ZIZ naloži dolžnici v plačilo le tiste upnikove stroške, ki so potrebni za izvršbo. Stroški, ki so nastali v upnikovi vlogi z dne 16. 9. 2019 pa niso potrebni za izvršbo, saj je upnik v tej vlogi navajal razloge, zaradi katerih predlaga ponovni razpis naroka za ugotavljanje dolžnikovega premoženja. Ti razlogi se nanašajo na sam potek postopka, kar pa je sodišču znano. Zato te vloge ni mogoče šteti niti kot obrazložene vloge. V tem delu je upnikova pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ponovno odločiti o upnikovih predlogih v skladu z zgoraj navedenimi stališči oziroma napotki.

14. Upnik je priglasil stroške pritožbenega postopka, o teh stroških pa bo v nadaljnjem postopku odločilo sodišče prve stopnje (165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Ta pogoj je upnik že izpolnil, ker je zahtevo za predložitev informativnega seznama iz dvanajstega odstavka 31. člena ZIZ pri sodišču vložil dne 31. 1. 2019. 2 Sklep o denarnem kaznovanju dolžnice na dan izdaje pozivnega sklepa še niti ni bil pravnomočen. 3 VSL III Ip 2275/2015 z dne 9. 7. 2015; če postopek s seznamom dolžnikovega premoženja še ni zaključen, predpostavke za ustavitev postopka niso podane.