Jedro

ZZUSUDJZ je urejal zadržanje teka le za materialne prekluzivne, ne pa tudi za zastaralne roke, kar je mogoče razbrati že iz besedila prvega odstavka 3. člena ("Roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom ..."), jasno pa je to zapisano tudi v obrazložitvi predloga zakona (EVA 2020-2030-0015 z dne 16. 3. 20204), kjer se izrecno omenja razlikovanje med prekluzivnimi in zastaralnimi roki ter predlagatelj zakona pojasnjuje, da se pravila o zadržanju zastaranja ne morejo uporabljati v primeru materialnih prekluzivnih rokov, zato je treba zadržanje prekluzivnih rokov urediti s predlaganim zakonom.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so obstajali pogoji za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ, ki so trajali dlje (115 dni), kot pa je tožnica prekoračila petletni rok od začetka tega zastaralnega roka (74 dni). Tožnica se je izrecno sklicevala (tudi) na zadržanje zastaranja zaradi nepremagljivih ovir, katerih obstoj je splošno znano dejstvo. Zato njena terjatev ni zastarana, zavrnitev zahtevka iz tega razloga pa je materialnopravno zmotna.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. in III. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 78.391,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 2. 2022 dalje.

Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače (glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 78.391,07 EUR od dne 26. 12. 2010 do 16. 2. 2022), se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 3.901,19 EUR stroškov postopka na prvi stopnji v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje."

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1.026,63 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1.Toženka je denacionalizacijska upravičenka, ki ji je sedanja tožnica dolgovala odškodnino po 72. členu Zakona o denacionalizaciji. V pravdi Okrožnega sodišča v Ljubljani, II P 1627/2006 (potrjeno s sodbo naslovnega sodišča I Cp 2297/2010 z dne 20. 10. 2010) je bila sedanji toženki prisojena odškodnina, ki jo je sedanja tožnica po pravnomočnosti dne 16. 12. 2010 plačala (skupaj s pripadki 197.573,07 EUR).

2.Vendar je sedanja tožnica v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (sklep VSRS II Ips 21/2011 z dne 5. 12. 2013) dosegla razveljavitev sodb ter vrnitev v novo sojenje. V ponovljenem sojenju (ob ponovnih razveljavitvah in končno potrjeno tudi na revizijski stopnji) je bilo sedanji tožnici naloženo nižje plačilo - skupaj s pripadki 118.790,09 EUR. Preveč plačani znesek tožnica terja v tej pravdi.

3.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zaradi umika ustavilo postopek za znesek 391,91 EUR s pripadki (I. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano); zavrnilo zahtevek za plačilo 78.391,07 EUR s pripadki (II. točka izreka) in naložilo tožnici, da toženki povrne pravdne stroške (III. točka izreka). Tožničin zahtevek je zavrnilo, ker je ugotovilo, da je zastaran.

Pritožbeni postopek:

4.Zoper sodbo (II. in III. točko izreka) se pritožuje tožnica in med drugim navaja, da je nepravilno stališče, da prvi odstavek 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) ne velja za zastaralne roke. Zmotno je tudi stališče sodišča glede uporabe 359. in 360. člena Obligacijskega zakonika. Če je bilo s 3. členom ZZUSUDJZ določeno, da prenehajo teči le materialni prekluzivni roki, je bilo to določeno zato, ker za materialne zastaralne roke velja institut zadržanja zastaranja. S prenehanjem teka rokov po 3. členu ZZUSUDJZ so skušali doseči, da je bilo posameznikom v tem obdobju omogočeno, da najprej poskrbijo za svoje zdravje in da morebiten potek rokov ne bi bil razlog, da bi s svojim ravnanjem v želji, da ne zamudijo materialnih prekluzivnih rokov, širili okužbo. V času epidemije korona virusa je veljalo zaprtje države, takrat ni delovalo praktično nič, vsaj ne v smislu uveljavljanja pravnega varstva, zato ni mogoče razlikovati med tekom prekluzivnih in zastaralnih rokov. Pri obeh vrstah rokov gre za zadržanje njihovega teka zaradi istih objektivnih okoliščin, to pa je zaprtje države oziroma omejitev njenega delovanja (na tak ali drugačen način) zaradi epidemije korona virusa.

5.Toženka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

6.Pritožba je v pretežnem delu utemeljena.

Glede temelja zahtevka in zastaranja:

7.Tožnica svoj zahtevek temelji na obogatitveni oziroma kondikcijski podlagi (condictio sine causa), ti zahtevki pa zastarajo v roku petih let (346. člen OZ). Sodišče prve stopnje je štelo, da je zastaralni rok začel teči 6. 12. 2016. To je dan po tem, ko je bila tožnica seznanjena z odločitvijo sodišča druge stopnje v ponovljenem sojenju v zadevi II P 2443/2015 oziroma I Cp 1823/2016; s slednjo sodbo je bilo pravnomočno ugotovljeno, da sedanja tožnica sedanji toženki dolguje manjši znesek, kot pa ga je dolgovala in tudi plačala na podlagi sodbe z dne 4. 3. 2010 (v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča z dne 20. 10. 2010) v prvem sojenju.

8.Stališče sodišča prve stopnje, kdaj je začel teči zastaralni rok (25. do 27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), je materialnopravno pravilno. Toženka v odgovoru na pritožbo zmotno navaja, da naj bi zastaranje začelo teči že leta 2014, ko je Vrhovno sodišče RS razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje v prvem sojenju med pravdnima strankama. Z navedeno odločitvijo revizijskega sodišča še ni bilo niti približno jasno, ali in v kolikšnem znesku je sedanja toženka neupravičeno obogatena na račun sedanje tožnice, saj je bila odločitev razveljavljena in vrnjena v novo sojenje, ki se je končalo šele s pravnomočnostjo sodbe I Cp 1823/2016 z dne 16. 11. 2016, ki jo je tožnica nesporno prejela 5. 12. 2016. Šele tedaj je sedanja tožnica lahko z zadostno stopnjo zanesljivosti ugotovila, da je leta 2010 (na podlagi tedaj pravnomočne sodbe) plačala več, kot je bila dolžna. Ob prejemu revizijske odločitve leta 2014 se tožničina obogatitvena tožba še ni rodila.

9.Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je stališče sodišča prve stopnje, da je zastaranje začelo teči 6. 12. 2016, pravilno. Petletni zastaralni rok se izteče 6. 12. 2021, tožba v tej zadevi pa je bila vložena 17. 2. 2022, torej več kot pet let od začetka teka zastaralnega roka.

Glede teka rokov med epidemijo korona virusa (COVID-19):

10.Vendar pa je v vmesnem času nastopila splošno znana epidemija korona virusa, med katero je državna oblast s sklepi Vlade RS in z zakonom (ZZUSUDJZ) sprejela različne ukrepe, usmerjene v omejitev širjenja epidemije, ki se poljudno imenujejo "zaprtje države." Ti ukrepi, ki jih je obširno in točno povzelo sodišče prve stopnje v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, so imeli med drugim za posledico, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, niso tekli v skupnem trajanju 115 dni, pri čemer se je zadnje obdobje zadržanja teka rokov na podlagi interventnih ukrepov izteklo 10. 1. 2021, torej še pred potekom petletnega zastaralnega roka v tej zadevi. Od izteka petletnega roka (6. 12. 2021) do vložitve tožbe (17. 2. 2022) je poteklo 74 dni, torej manj, kot pa je bilo dni, ko je bil na podlagi interventnih ukrepov zadržan tek materialnih prekluzivnih rokov.

11.Če drži teza tožnice, da v tem obdobju roki (tako prekluzivni kot zastaralni) niso tekli, zahtevek ni zastaran. Ključno vprašanje v tej zadevi je, ali so med trajanjem interventnih ukrepov za zajezitev epidemije ("zaprtjem države") tekli zastaralni roki ali ne. Tožnica v pritožbi obrazlaga, da naj bi ZZUSUDJZ veljal tudi za zastaralne roke, vendar je to naziranje pravno zmotno. ZZUSUDJZ je urejal zadržanje teka le za materialne prekluzivne, ne pa tudi za zastaralne roke, kar je mogoče razbrati že iz besedila prvega odstavka 3. člena ("Roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom ..."), jasno pa je to zapisano tudi v obrazložitvi predloga zakona (EVA 2020-2030-0015 z dne 16. 3. 2020), kjer se izrecno omenja razlikovanje med prekluzivnimi in zastaralnimi roki ter predlagatelj zakona pojasnjuje, da se pravila o zadržanju zastaranja ne morejo uporabljati v primeru materialnih prekluzivnih rokov, zato je treba zadržanje prekluzivnih rokov urediti s predlaganim zakonom.

12.Vendar pa se je tožnica že tekom postopka na prvi stopnji sklicevala tudi na institut zadržanja zastaranja. V obravnavanem primeru bi lahko prišli v poštev določbi 359. člena OZ (zastaranje ne teče med izrednim stanjem) in 360. člena OZ, ki določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Kljub različnim izrednim ukrepom v času epidemije korona virusa v Republiki Sloveniji ni bilo formalno razglašeno izredno stanje, zato je vprašljivo, ali je mogoče uporabiti 359. člen OZ; vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je do enakega rezultata mogoče enostavneje priti z uporabo 360. člena OZ (nepremagljive ovire).

13.Instituta zastaranja in prekluzije sta si v marsičem podobna, saj je posledica obeh, da upnik izgubi možnost učinkovito uveljavljati svojo terjatev. Dejstvo, da zastarana obveznost ne ugasne in še naprej obstoji kot naturalna, je le teoretična razlika, saj je praktična možnost, da bo upnik dobil poplačano zastarano terjatev, izredno majhna. Zato se je treba vprašati, kakšen je bil namen državnih oblasti, ki so z izrednimi ukrepi začasno zadržale tek nekaterih rokov. Ta namen pravilno povzame tožnica v pritožbi, razviden pa je tudi iz predloga ZZUSUDJZ (EVA 2020-2030-0015 z dne 16. 3. 2020). Namen zakonodajalca je obrazložen v ciljih predloga zakona (točka 2.1, četrta stran predloga): "Cilj predloga zakona je, da se […] omogoči takšne ukrepe, ki so usmerjeni v preprečitev širjenja virusne okužbe [...]" Med drugim je treba "omogočiti zadržanje teka procesnih rokov v postopkih, ki se zaradi bolezni COVID-19 v tem času ne vodijo, kot tudi zadržanje teka vseh materialnih prekluzivnih rokov za uveljavljanje pravic strank, saj je zaradi teh in predvsem drugih ukrepov, ki jih je sprejela država [...], posameznikom onemogočeno učinkovito uveljavljanje in izvrševanje pravic." Nadalje je v komentarju predlaganega 3. člena (14. stran predloga) pojasnjeno, da je kot eden izmed začasnih ukrepov za omejevanje epidemije nujno določiti posebna pravila, s katerimi bo posameznikom omogočeno, da "prvenstveno poskrbijo za svoje zdravje in da potek rokov ni razlog, da bi s svojim ravnanjem v želji, da ujamejo prekluzivni rok za uveljavljanje pravic, širili okužbo."

14.Zgoraj povzeti namen izrednih ukrepov ne bi bil dosežen, če bi posamezniki zaradi lovljenja zastaralnih rokov širili okužbo, zato je s stališča cilja interventnih ukrepov, to je omejevanja epidemije, enako pomembno zadržanje prekluzivnih in zastaralnih rokov. Četudi zakonodajalec v zakonu tega izrecno ni zapisal, pa se v predlogu ZZUSUDJZ večkrat sklicuje na zadržanje zastaranja in pojasnjuje, da ta institut za prekluzivne roke ne velja, zato jih je treba zadržati s posebnim zakonom. Iz tega je mogoče sklepati, da je zakonodajalec računal, da bodo v času veljave izrednih ukrepov zastaralni roki zadržani na podlagi 359. ali 360. člena OZ. Jasno se nakazuje, da je zakonodajalec z določbami ZZUSUDJZ zadržal tek (le) materialnih prekluzivnih rokov, ne pa tudi zastaralnih rokov iz razloga, ker za materialne zastaralne roke velja institut zadržanja zastaranja, medtem ko se pravila o zadržanju zastaranja za materialne prekluzivne roke glede na določbo 345. člena OZ ne uporabljajo.

15.V obravnavanih okoliščinah je enako obravnavanje materialnih prekluzivnih in materialnih zastaralnih rokov nujno tudi zaradi varovanja pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena, enakega varstva pravic iz 22. člena in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Enake oziroma podobne položaje je treba obravnavati enako oziroma podobno. Materialni in prekluzivni rok sta si po učinku na upnikovo terjatev v bistvenem enaka. Enake so tudi okoliščine, ki govorijo v prid uporabi teh dveh institutov v danih razmerah: preprečevanje širjenja epidemije. Obstoj in čas veljavnosti izrednih ukrepov je splošno znano dejstvo, zato tožnici tega dejstva (nepremagljivih ovir) ni treba podrobneje utemeljevati in dokazovati, temveč zadošča, da se na to dejstvo kot razlog za zadržanje zastaranja sklicuje.

Odločitev o zahtevku:

16.Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da so obstajali pogoji za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ, ki so trajali dlje (115 dni), kot pa je tožnica prekoračila petletni rok od začetka tega zastaralnega roka (74 dni). Tožnica se je izrecno sklicevala (tudi) na zadržanje zastaranja zaradi nepremagljivih ovir, katerih obstoj je splošno znano dejstvo. Zato njena terjatev ni zastarana, zavrnitev zahtevka iz tega razloga pa je materialnopravno zmotna.

17.Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek, ugotovilo in ustrezno obrazložilo vsa pravno odločilna dejstva v zvezi s temeljem in višino zahtevka (14. do 22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), katerim tudi toženka v odgovoru na pritožbo ne nasprotuje.

Dejstvo, da je odpadla pravna podlaga za izplačilo spornega zneska s strani sedanje tožnice sedanji toženki, ni sporno, prav tako ni sporna višina zneska (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je ugotovilo in pravilno obrazložilo, da toženka ni bila dobroverna, ko je prejela denar od tožnice, ker je bila obveščena o tožničini vložitvi izrednega pravnega sredstva, torej je bila seznanjena z možnostjo, da bo morda morala kaj od prejetega vrniti (18. do 20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). S tem je v celoti izkazan dejanski stan neupravičene obogatitve za znesek, ki ga tožnica vtožuje v tej pravdi. Okoliščina, da del terjanega zneska, ki ga je tožnica dolgovala in izplačala sedanji toženki po sodbi iz leta 2010, sestavljajo obresti od glavnice, ni pravno relevantna, ker je podlaga zahtevka tožnice obogatitvena; tožnica terja tisti znesek, glede katerega je pravna podlaga pozneje odpadla, zato ni pomembno, kaj je prvotno sestavljalo ta znesek.

Tudi v zvezi z zapadlostjo in zamudo so bila vsa relevantna dejstva ugotovljena že na prvi stopnji in so nesporna. Tožnica vtožuje zamudne obresti od dne izplačila (26. 12. 2010), za kar pa ne ponudi nobenega prepričljivega argumenta; tudi v (nepotrebno obširnih in ponavljajočih se) vlogah navaja, da je "morebiti" toženka v zamudi od prejema sklepa VSRS II Ips 21/2011. Pritožbeno sodišče pa pojasnjuje, da zapadlosti (od katere se računa zastaralni rok) in zamude ni mogoče vselej enačiti. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ). V obravnavani zadevi rok za izpolnitev toženkine obveznosti že pojmovno ni mogel biti določen, saj gre za nepogodbeno obveznost. Tožnica ne izkaže, da bi toženko že pred pravdo pozvala na vrnitev preveč plačanega zneska, zato je skladno z drugim odstavkom 299. člena OZ toženka v zamudi šele od vložitve te tožbe, to pa je bilo dne 17. 2. 2022.

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ob sicer pravilno in popolno ugotovljenih dejstvih, pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu (razen glede dela obresti) ugodilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

Sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo odločitve o stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mora toženka tožnici (ki je uspela glede glavnice v celoti, ni uspela le glede dela obresti - drugi odstavek 154. člena ZPP) povrniti stroške postopka na prvi stopnji, ki znašajo 6501,99 odvetniške točke ali 3.901,19 EUR in so razvidni iz korigiranega stroškovnika na list. št. 69.

Ker je tožnica s pritožbo v največjem delu uspela, ji mora toženka povrniti stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo nagrado za pritožbo (1375 odvetniških točk ali 825 EUR, 2 % materialnih stroškov ali 16,50 EUR in 22 % DDV ali 185,13 EUR, skupaj torej 1.026,63 EUR). Vse stroške mora toženka tožnici povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 36/2020 in 61/2020, v nadaljevanju ZZUSUDJZ.

2Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.

3Nesporno so ukrepi trajali v naslednjih obdobjih: od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 (64 dni), od 19. 11. 2020 do 19. 12. 2020 (30 dni) in od 20. 12. 2020 do 10. 1. 2021 (21 dni), skupaj torej 115 dni.

4< https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/zakonodaja/izbran/!ut/p/z1/04_Sj9CPykssy0xPLMnMz0vMAfIjo8zivSy9Hb283Q0N3E3dLQwCQ7z9g7w8nAwsnMz1w9EUGAWZGgS6GDn5BhsYGwQHG-pHEaPfAAdwNCBOPx4FUfiNL8gNDQ11VFQEAAXcoa4!/dz/d5/L2dBISEvZ0FBIS9nQSEh/?uid=C1257A70003EE6A1C125852D0042B626&amp;db=kon_zak&amp;mandat=VIII&amp;tip=doc# >

5Takšno stališče je, z obširno utemeljitvijo in citati sodne prakse in pravne teorije, sprejelo tudi VSRS v sklepu III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023.

6Razen glede začetka teka zastaranja, kar pa je neutemeljeno, kot je bilo že pojasnjeno.

7Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

Zveza:

Zakon o denacionalizaciji (1991) - ZDen - člen 72 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 299, 299/1, 299/2, 345, 346, 359, 360 Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (2020) - ZZUSUDJZ - člen 3, 3/1 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 22, 23

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.