Jedro

Ker tudi iz podatkov v spisu in tožbenega predloga očitno izhaja, da ni podan poseg v katero od ustavnih pravic iz 34. ali 35. člena Ustave RS, niso podani pogoji, da bi sodišče samo odločilo o stvari na podlagi določila 1. odstavka 2. člena ZUS v povezavi z določilom 1. odstavka 65. člena ZUS. Ker v konkretnem primeru sploh še ni ugotovljena protipravnost ravnanja organa na prvi stopnji upravnega postopka v zvezi s katerim tožnik uveljavlja škodo, bi odločanje o škodi pomenilo bistveno podaljševanje postopka v upravnem sporu, spor v zvezi s škodo pa bo lahko ustrezno rešen v ponovnem upravnem postopku ali pa v pravdnem postopku.

Izrek

Tožbi se delno ugodi tako, da mora tožena stranka Ministrstvo za kulturo RS v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe odločiti o pritožbi tožnika z dne 5. 2. 2001 zoper odločbo Radio-televizije Slovenija z dne 20. 1. 2001, v preostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu v smislu določila 157. člena Ustave RS potem, ko je vložil pritožbo z dne 5. 2. 2001 zoper odločbo Radio-televizije Slovenija z dne 20. 1. 2001, ki mu je naložila obveznost plačila prispevka za programe RTV Slovenija v višini 17.760,00 SIT. Tožena stranka ni odločila o pritožbi v roku dveh mesecev. V tožbi navaja, da je pritožbo vložil, ker je po določilu 15. člena Zakona o radio-televiziji Slovenije oproščen plačevanja omenjenega prispevka, kar utemeljuje z listinsko dokumentacijo. V tožbi navaja, da je v zahtevi z dne 6. 4. 2001 pozval toženo stranko, da odloči v nadaljnjih 7 dneh. Pravi, da je podana kršitev 34., 35. in 153. člena Ustave RS. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi, odpravi nezakonito odločbo z dne 20. 1. 2001 in skladno z določilom 26. člena Ustave RS naloži toženi stranki povrnitev povzročene škode tožniku, poleg 22.000 SIT še znesek za sodno takso v višini 12.000 SIT in stroške mestnega potniškega prometa, kar v skupni vrednosti znese 35.460,00 SIT. Tožnik zahteva, da naj tožena stranka znesek nakaže tožniku na hranilno knjižico v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe v izogib izvršbi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka opisuje postopanje prvostopenjskega in drugostopenjskega organa po prejemu pritožbe in pravi, da bo skladno z ZUP odločila o pritožbi. Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba je utemeljena.

Po določilu 26. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi ji bila njena pritožba zavrnjena, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, z zakonom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Iz tožbe in podatkov v spisu izhaja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji iz določila 26. člena ZUS in temu tožena stranka tudi ne oporeka. To pomeni, da je tožba upravičena in je sodišče na podlagi določila 1. odstavka 65. člena ZUS tožbi ugodilo in sicer v tem smislu, da je naložilo toženi stranki, da v določenem roku izda odločbo o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Sodišče je rok za izdajo drugostopenjska odločbe določilo ob smiselni uporabi določila 3. odstavka 60. člena ZUS. Ob reševanju pritožbe mora tožena stranka odgovoriti na vse pritožbene navedbe. Sodišče pa ni vsebinsko odločilo o stvari v skladu s tožbenim predlogom, ki se nanaša na povrnitev škode, ker za to niso podani pogoji iz 1. oziroma 5. odstavka 61. člena ZUS. Po določilu 1. in 2. točke 1. odstavka 61. člena ZUS sme sodišče s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je sodišče na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, ali če bi novi postopek pri pristojnem organu prizadel tožniku težko popravljivo škodo. Po določilu 61. člena ZUS torej ne velja obveznost, da sodišče mora s sodbo odločiti o stvari, ampak ima sodišče možnost, da s sodbo odloči o stvari. Sodišče v konkretnem primeru ni s sodbo odločilo o stvari, ker narava stvari tega ne dopušča (1. odstavek 61. člena ZUS). Gre namreč za tipično upravno stvar, ki je v sferi upravnega odločanja, in je odločitev v upravnem postopku zgolj podvržena presoji zakonitosti v upravnem sporu v skladu z določilom 1. odstavka 157. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I) oziroma 1. člena ZUS. Nadalje tudi podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage, da bi sodišče odločilo o stvari s sodbo niti ni sodišče ugotavljalo dejanskega stanja na glavni obravnavi (1. točka 1. odstavka 61. člena ZUS) in je očitno, da novi postopek tožniku ne bi prizadel težko popravljive škode (2. točka 1. odstavka 61. člena ZUS). Za to, da bi sodišče samo odločalo o stvari na podlagi določila 5. odstavka 61. člena ZUS pa niso podani pogoji, ker niso izpolnjeni pogoji iz določila 1. odstavka 2. člena ZUS. To določilo pravi, da sodišče v upravnem sporu v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, kadar zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice to potrebno. Za konkretno sporno okoliščino nobena materialna določba v zakonu ne določa, da sodišče odloči o obveznosti plačila pristojbine. Sodišče v tej zadevi tudi ni odločalo o nobeni ustavni pravici. Tožnik se je sicer skliceval na ustavni določbi 34. in 35. člena Ustave RS. Vendar pa tožnik ne utemeljuje v kakšnem smislu oziroma zakaj naj bi prvostopenjska odločba ali pa molk organa posegla v pravico do osebnega dostojanstva ali varnosti (34. člen Ustave RS), ali v nedotakljivost njegove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Ker tudi iz podatkov v spisu in tožbenega predloga očitno izhaja, da ni podan poseg v katero od naštetih ustavnih pravic, tudi niso podani pogoji, da bi sodišče samo odločilo o stvari na podlagi določila 1. odstavka 2. člena ZUS v povezavi z določilom 1. odstavka 65. člena ZUS. Takšna odločitev sodišča se v konkretnem primeru ujema tudi z vsebino določila 63. člena ZUS glede na to, da bi odločanje o stvari v konkretnem primeru dejansko pomenilo tudi odločanje o povrnitvi škode. Določilo 1. odstavka 63. člena ZUS pravi, da sodišče s sodbo, s katero izpodbijani upravni akt odpravi, odloči tudi o tožnikovem tožbenem zahtevku, da se mu vrne škoda. Po določilu 2. odstavka 63. člena ZUS pa sodišče lahko napoti tožnika naj uveljavlja svoj zahtevek v pravdi, če odločitev o zahtevku iz določila 1. odstavka 63. člena ZUS zahteva ugotavljanje dejstev, ki bi pomenilo bistveno podaljševanje postopka v upravnem sporu. Ker v konkretnem primeru sploh še ni ugotovljena protipravnost ravnanja organa na prvi stopnji upravnega postopka v zvezi s katerim tožnik uveljavlja škodo, bi odločanje o škodi pomenilo bistveno podaljševanje postopka v upravnem sporu, spor v zvezi s škodo pa bo lahko ustrezno rešen v ponovnem upravnem postopku ali pa v pravdnem postopku. Poleg tega uveljavljanje škode v zvezi z določilom 26. člena Ustave RS tudi z vidika ureditve ustavnega koncepta upravnega spora (157. člen Ustave RS) spada pod klavzulo subsidiarnosti. Upravno sodišče po klavzuli subsidiarnosti odloči o ustavni pravici do povračila škode le, če ni predvideno oziroma zagotovljeno drugo sodno varstvo, v konkretnem primeru pa je zagotovljeno sodno varstvo pravice iz 26. člena Ustave RS pred pravdnim sodiščem.