Jedro

Ker je bilo tožniku z dokončno in pravnomočno odločbo toženca z dnem 30. 6. 2008 ustavljeno izplačevanje starostne pokojnine, je tožnik pokojnino, izplačano od ustavitve dalje, dolžan vrniti tožencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženke z dne 28. 2. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo z dne 31. 8. 2010, s katero je bilo odločeno, da mora tožnik vrniti preveč izplačano starostno pokojnino v znesku 7.540,50 EUR.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik, saj meni, da ga toženec ni pozval, da bi se izjasnil, katero pokojnino in na kakšen način jo želi prejemati. Šele, ko bo urejeno to vprašanje se lahko pogovarja o preplačilu. Navaja, da je v Republiki BiH pridobil 4 mesece in 10 dni delovne dobe, v Republiki Hrvaški 1 leto, 7 mesecev in 20 dni, v Republiki Srbiji 9 mesecev in 9 dni ter v Republiki Sloveniji 20 let, 4 mesece in 4 dni, skupaj 23 let, 1 mesec in 13 dni. Meni, da ima v Republiki Sloveniji pravico do samostojne pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnik je dne 13. 8. 2007 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Z odločbo prvostopenjskega organa toženca z dne 14. 3. 2008 je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine od 1. 3. 2007 dalje. Zoper to odločbo tožnik ni vložil pritožbe, odločba je bila predložena v revizijo. V reviziji je bilo tožniku s 1. 7. 2008 ustavljeno izplačevanje starostne pokojnine. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ izdal odločbo 4. 11. 2008 in odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine od 1. 7. 2008 dalje. Odločba je postala pravnomočna. Toženec je z odločbo z dne 31. 8. 2008 odločil, da se tožniku izplačevanje starostne pokojnine ustavi z dnem 30. 6. 2008. Tožnik se zoper navedeno odločbo ni pritožil in je postala pravnomočna. Toženec je tožniku pokojnino in letni dodatek izplačeval tudi v obdobju od 1. 7. 2008 do 31. 8. 2010, za kar pa ni več obstajala pravna podlaga, saj je ta, glede na pravnomočno odločbo z dne 31. 8. 2010, odpadla. Z odločbo z dne 31. 8. 2010 je bila nadomeščena tudi odločba z dne 4. 11. 2008, s katero je toženec odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine od 1. 7. 2008 dalje. Na podlagi navedenega je tako prišlo pri tožniku do preplačila in je ta dolžan na podlagi prvega odstavka 275. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99) denarni znesek, ki ga je v tem obdobju prejel, vrniti.

Sodišče prve stopnje je pravilno, kot materialnopravno podlago, upoštevalo 275. člen ZPIZ-1 ter določila Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), ki govorijo o neupravičeni pridobitvi ter določajo obveznost vrnitve v členih od 190 do 198. V 190. členu oziroma je določeno splošno pravilo neupravičene pridobitve, ki pravi, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla. Pri tožniku gre ravno za situacijo iz tretjega odstavka 190. člena OZ, saj je pri njemu prišlo do tega, da je kasneje (z odločbo z dne 31. 8. 2010) odpadla pravna podlaga, ki je nastala na podlagi odločbe z dne 4. 11. 2008. Sodišče je v predmetni zadevi odločalo le o tem, ali je dokončna odločba toženke z dne 28. 2. 2011 pravilna in zakonita. Ni odločalo o tem, ali ima tožnik pravico do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. V kolikor držijo navedbe tožnika, da ima v Sloveniji 20 let, 4 mesece in 4 dni pokojninske dobe, ima seveda pravico do starostne pokojnine v skladu z drugim odstavkom 36. člena ZPIZ-1, saj je že izpolnil starost 63 let in dopolnil 20 let pokojninske dobe. V predmetni zadevi je bilo odločilno to, da se tožnik zoper odločbo toženke z dne 31. 8. 2010 ni pritožil in je postala ta odločba, ki je nadomestila odločbo z dne 4. 11. 2008 in s katero se je ustavilo izplačevanje starostne pokojnine z dnem 30. 6. 2008, pravnomočna.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.