Jedro

Zakonodajalec RS je za relevantno obdobje predpisal "vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje" in ne obdobje v času postopka in odločanja organa prve stopnje, ravno iz razloga varovanja otrokovih koristi. Čas oziroma daljši potek časa odločanja s strani pristojnega organa o pravici ali pravni koristi mladoletnika namreč ne sme imeti vpliva na pravice oziroma koristi otroka (mladoletnika), kakor tudi ne na pravno varnost in načelo enakosti pred zakonom.

Pogoj neprekinjenega življenja (v RS pri roditelju vsaj eno leto pred vložitvijo vloge) je nedoločni pravni pojem, zato je skladno z zakonom ocena, ali je ta v tožnikovem primeru izpolnjen, primarno prepuščena organu, ki odloča o sprejemu v državljanstvo.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 213-2158/2020/4 (133-07) z dne 8. 1. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana št. 213-1418/2018-9 z dne 22. 9. 2020 (1. točka izreka) in ni ugodila vlogi A. A. (v nadaljevanju zakoniti zastopnik tožnice) za sprejem mladoletne tožnice (rojene ... 2016) v državljanstvo Republike Slovenije (2. točka izreka). Ugotovila je, da v postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve odločbe je uvodoma razvidno, da je zakoniti zastopnik tožnice pri Upravni enoti Ljubljana (v nadaljevanju UE) vložil vlogo za sprejem mladoletne tožnice v državljanstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) na podlagi drugega odstavka 14. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). UE je z odločbo št. 213-1418/2018-9 z dne 22. 9. 2020 odločila, da bo tožnica sprejeta v državljanstvo RS, če bo tožena stranka podala soglasje k tej odločbi. Tožena stranka je v revizijskem postopku presodila, da je UE nepopolno ugotovila dejansko stanje glede izpolnjevanja pogoja iz drugega odstavka 14. člena ZDRS, in sicer neprekinjenega življenja otroka, ki še ni star 18 let v RS z roditeljem, ki je zaprosil za sprejem v državljanstvo RS, vsaj eno leto pred vložitvijo vloge, kot tudi v času odločanja (to je od 28. 11. 2017 do 22. 9. 2020). V skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 27.c člena ZDRS je zato z izpodbijano odločbo odpravila navedeno pomanjkljivost in pojasnila, da se v zvezi z ugotavljanjem izpolnjevanja pogoja neprekinjenega življenja, poleg meril iz drugega odstavka 14. člena ZDRS, upoštevajo tudi merila iz prvega in drugega odstavka 2. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva RS v postopku naturalizacije¹ (v nadaljevanju Uredba). Ob tem je povzela še osmi odstavek 10. člena ZDRS.

3.Tožena stranka je ugotovila, da je UE pridobila potrdilo vrtca Vrhovci z dne 8. 11. 2018 in z dne 17. 9. 2019, iz katerih izhaja, da je bila tožnica v vrtec vključena od 1. 9. 2017. Iz pridobljenega potrdila vrtca o dnevih mesečne prisotnosti od vključno septembra 2017 do vključno avgusta 2020 je razvidna večja odsotnost tožnice v obdobju od marca do maja 2020, zaradi zaprtja vrtca v času epidemije COVID-19 in v avgustu 2019 in 2020. Pridobila je tudi fotokopijo tožničinih potnih listov (z veljavnostjo od 13. 6. 2016 do 13. 6. 2019 in 20. 5. 2019 do 20. 5. 2022), zdravstvenega kartona z dnem obiska 10. 10. 2016, knjižice o cepljenju, iz katere izhaja, da v "zahtevanem" obdobju cepljenj ni bilo, zdravniško potrdilo z dne 13. 9. 2019, iz katerega izhajata sistematska pregleda z dne 9. 7. 2018 in 13. 9. 2019 ter zdravniško potrdilo z dne 12. 9. 2019, o izbiri zdravnika dne 16. 6. 2016. Zakoniti zastopnik tožnice pa je po pooblaščencu na poziv UE z dne 2. 9. 2020 predložil opredelitev do žigov v svojem potnem listu za obdobje od 30. 12. 2015 do 2. 11. 2019, ki jo je podal v svojem postopku sprejema v državljanstvo RS.

4.Iz navedenega po presoji tožene stranke izhaja, da v času odločanja dejansko stanje ni bilo raziskano, saj niso bili pojasnjeni kasnejši žigi iz tožničinega potnega lista oziroma UE ni pridobila kasnejših podatkov o njenem zapuščanju RS. Ravno tako ni bila raziskana tožničina odsotnost v obdobju od marca do maja 2020. Sama navedba, da v tem obdobju v vrtcu zaradi epidemije COVID-19 ni bila prisotna, ne pomeni, da je takrat tudi dejansko bivala v RS. Zakoniti zastopnik tožnice je UE predložil fotokopijo njenega potnega lista, a se do žigov kljub pozivu ni opredelil. Tožena stranka ga je zato (po pooblaščencu) v dopolnilnem postopku z dopisom z dne 13. 11. 2020 pozvala k izjasnitvi glede žigov v tožničinem potnem listu v "zahtevanem" obdobju in glede tožničinega bivanja v RS v času epidemije (od marca do maja 2020), a se na dopis ni odzval.

5.Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da v tožničinem primeru ni izkazano izpolnjevanje pogoja neprekinjenega življenja v RS vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje, kot tudi v času postopka in odločanja ter odločila kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožba

6.Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predlaga, da jo sodišče odpravi in ohrani v veljavi odločbo UE, podrejeno pa, da naj vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške postopka v upravnem sporu.

7.Poudarja, da odločanje v instrukcijskih rokih, kot je rok iz prvega odstavka 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ne pomeni le zakonitega dela upravnega organa, temveč tudi spoštovanje pravice do enakega varstva iz 22. člena in do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Tožnica toženi stranki očita tudi kršitev načela kontradiktornosti, saj se v postopku revizije ni mogla izjaviti o relevantnih in odločilnih dejstvih, ki so bili pomembni za odločitev.

8.Ne strinja se z ugotovitvijo, da je UE nepopolno ugotovila njeno neprekinjeno življenje v RS vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje, kot tudi v času odločanja. Tožena stranka v postopku revizije ne more posegati v načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo ter posegati v zakonske in podzakonske predpise, saj gre za arbitrarno in nedopustno ravnanje.

9.Starši opremljenosti njenega potnega lista z nepreglednimi in nečitljivimi vstopnimi in izstopnimi žigi niso znali pojasniti, saj niti ne vejo, kateri se nanašajo na vstop in kateri na izstop iz RS. Mejni organi RS namreč potnih listov nikoli ne žigosajo, to počnejo le mejni organi Republike Hrvaške, a še to ne vedno in dosledno, kar pa ne more iti v škodo tožnice. Splošno znano je, da tožena stranka zavrne vloge za sprejem v državljanstvo RS, če se posamezniki napačno opredelijo do vstopnih in izstopnih žigov v potnih listih, zato se bojijo spuščati v tako zahtevno delo.

10.Tožnica poudarja, da mora tožena stranka v okviru dokaznega postopka ugotoviti materialno resnico na podlagi ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Obstajajo številni drugi dokazi za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja neprekinjenosti življenja v RS, ki jih je v postopku tudi predložila. Ob tem je tudi UE po uradni dolžnosti pridobila številne relevantne podatke in listine, ki kažejo na izpolnitev vseh zakonskih in podzakonskih pogojev za sprejem tožnice v državljanstvo RS. Izpostavlja še, da je stališče pri toženi stranki zaposlene uradne osebe, da potni list ni edini dokaz, s katerim je mogoče dokazati dejstvo fizične prisotnosti posameznika v RS, in da je zato v primerjavi s posamezniki, od katerih uradna oseba ni zahtevala pojasnjevanja žigov v potnem listu, v neenakopravnem položaju.

Odgovor na tožbo

11.Tožena stranka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja svoje navedbe iz izpodbijane odločbe. V zvezi s tožbenimi navedbami o dolgotrajnem postopku izpostavlja, da je imela tožnica možnost ravnati skladno z določbo četrtega odstavka 222. člena ZUP. Zavrača tožničine trditve, ki se nanašajo na njeno splošno znano ravnanje. Pojasnjuje, da je obravnavani postopek dopolnjevala zaradi neugotovljenega dejanskega stanja glede tožničinega življenja v RS po vložitvi prošnje in v času odločanja. Zavrnilne odločbe ni izdala izključno iz razloga nepripravljenosti opredelitve do določenih žigov v tožničinem potnem listu, ampak ker posledično ni bilo mogoče ugotoviti izpolnjevanja pogoja življenja, upoštevajoč epidemiološko stanje v RS. Sama je poskušala preveriti žige, a je kljub temu morala pozvati tožnico k dodatnemu pojasnilu, na kar se ni odzvala, kljub opozorilu o pomembnosti določenih podatkov. Glede na navedeno tožena stranka ni mogla nesporno ugotoviti pogoja neprekinjenosti življenja tožnice v RS, saj je iz potnega lista izhajalo, da je bila na določene datume v tujini, vendar se ni dalo ugotoviti, koliko časa. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Presoja sodišča

12.Tožba je utemeljena.

13.V skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) se v upravnem odločanju uporabi predpis, veljaven v času prvostopenjskega odločanja, razen če zakon ne določa drugače.² Predpis, ki ureja (in je urejal) pridobitev državljanstva RS je ZDRS. Ta v drugem odstavku 14. člena jasno in nedvoumno določa, da če eden od staršev pridobi državljanstvo RS z naturalizacijo, ga pridobi tudi njegov otrok, ki še ni star osemnajst let, če ta roditelj za to zaprosi in če otrok živi z njim v RS neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje ter ima urejen status tujca. Upravni organ mora skladno s prvim odstavkom 6. člena ZUP in drugim odstavkom 120. člena Ustave³ v upravni zadevi odločati (med drugim) po zakonu. Določilo drugega odstavka torej določa, da se upošteva le obdobje "vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje" in ne tudi obdobje v času postopka in odločanja. Merila za ugotavljanje pogoja dejanskega življenja določa Uredba⁴ , ki v 2. členu predpisuje primere, ki predstavljajo prekinitev dejanskega življenja iz 14. člena ZDRS. Glede na šesto alinejo prvega odstavka 2. člena Uredbe se kot prekinitev dejanskega življenja iz 10., 12., 13. in 14. člena šteje tudi večkratna krajša odsotnost, ki v enem letu presega 60 dni.

14.Tožničino nestrinjanje z ugotovitvijo tožene stranke, da je UE nepopolno ugotovila njeno neprekinjeno življenje v RS vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje, kot tudi njen očitek toženi stranki o arbitrarnem ravnanju, sta utemeljena. Kot tožnica pravilno opozarja, je tožena stranka z izpodbijano odločbo presojala obdobje, ki ga ZDRS sploh ne določa. Iz citirane določbe drugega odstavka 14. člena, kot je sodišče že izpostavilo, jasno izhaja, da je relevantno obdobje v katerem se ugotavlja izpolnjevanje pogoja neprekinjenega življenja otroka z roditeljem v RS, obdobje vsaj enega leta pred vložitvijo prošnje in ne tudi kakšno drugo obdobje, kot je obdobje v času postopka in odločanja. Zaradi take (nepravilne in arbitrarne) razlage drugega odstavka 14. člena ZDRS, ki predstavlja nepravilno uporabo materialnega prava, je tožena stranka nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje.

15.Tožena stranka v odgovoru na tožbo sama navaja, da je tožničin postopek sprejema v državljanstvo RS dopolnjevala zaradi neugotovljenega dejanskega stanja glede njenega življenja v RS po vložitvi prošnje in v času odločanja. V izpodbijani odločbi pa izostane argumentirana opredelitev do izpolnjevanja navedenega pogoja v, z zakonom določenem relevantnem obdobju, in sicer obdobju enega leta pred vložitvijo prošnje. Tožena stranka torej v revizijskem postopku sploh ni presojala relevantnega dejanskega stanja⁵ , zato je njen materialno pravni zaključek, da pri tožnici ni izkazano izpolnjevanje pogoja neprekinjenega življenja v RS vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje, najmanj preuranjen.

16.Glede na določbo drugega odstavka 14. člena ZDRS je namreč ključno 1) kdaj je zakoniti zastopnik tožnice vložil prošnjo za sprejem mladoletne tožnice v državljanstvo RS, 2) obdobje vsaj enega leta pred datumom vložitve prošnje in 3) neprekinjeno življenje tožnice v RS (skupaj z roditeljem, ki je zanjo vložil prošnjo) v obdobju vsaj enega leta pred vložitvijo prošnje. V zvezi s tem sodišče pripominja, da izpodbijana odločba nima ključne ugotovitve o tem, kdaj je zakoniti zastopnik tožnice vložil prošnjo za njen sprejem v državljanstvo RS. Ta pa je bistvena za določitev relevantnega obdobja, v katerem se presoja izpolnjevanje pogoja neprekinjenega življenja iz navedenega člena. Šele ta omogoča pravilno in popolno presojo dejanskega stanja, kar vse utemeljeno izpostavlja tožnik.

17.Sodišče pojasnjuje še, da otroci skladno z določilom 56. člena Ustave uživajo posebno varstvo in skrb, ki po sodni praksi Ustavnega sodišča zajema tudi načelo mednarodnega prava po varovanju največje koristi otroka.⁶ To načelo ima izvor v določbi prvega odstavka 3. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (v nadaljevanju Konvencija), ki določa, da naj bojo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo. Po splošnem komentarju Odbora Združenih narodov za otrokove pravice št. 14 ima določba prvega odstavka 3. člena Konvencije trojno funkcijo, kar je Upravno sodišče že vneslo v upravno-sodno prakso.⁷ Gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. Ta določba v funkciji materialne pravice pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v (u)pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva.⁸ Kot interpretativno pravno načelo določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi.⁹ V procesnem smislu pa določba prvega odstavka 3. člena Konvencije zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije, tako da gre v tem elementu za delno prekrivanje med prvo in tretjo funkcijo tega določila.¹⁰ ¹¹

18.Glede na to, da določba drugega odstavka 14. člena ZDRS, ki uzakonja specifičen primer pridobitve državljanstva RS mladoletnika, upošteva obdobje vsaj enega leta pred vložitvijo prošnje, ima ta svoj materialno-pravni smisel v določbi prvega odstavka 3. člena Konvencije. Zakonodajalec RS je namreč za relevantno obdobje predpisal "vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje" in ne obdobje v času postopka in odločanja organa prve stopnje, ravno iz razloga varovanja otrokovih koristi. Čas oziroma daljši potek časa odločanja s strani pristojnega organa o pravici ali pravni koristi mladoletnika namreč ne sme imeti vpliva na pravice oziroma koristi otroka (mladoletnika), kakor tudi ne na pravno varnost in načelo enakosti pred zakonom.¹² Določbe ZDRS in Uredbe je torej treba razlagati in uporabljati v skladu z navedeno interpretacijo prvega odstavka 3. člena Konvencije.¹³

19.Tožena stranka je ob upoštevanju navedenega nepravilno uporabila materialno pravo in zato nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, kar predstavlja utemeljena tožbena razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (peti odstavek 64. člena ZUS-1). Ko bo (ponovno) ugotavljala dejansko stanje in izvajala dokaze, bo morala uporabiti načelo proste presoje dokazov (139. člen ZUP), ki pomeni tudi, da organ, ki vodi upravni postopek, pri presoji, ali je podano oziroma resnično neko dejstvo, ni omejen in vezan na nobena posebna formalna dokazna pravila ali pogoje, ob katerih bi moral šteti neko dejstvo za dokazano.¹⁴ Omejevanje možnosti dokazovanja določene vrste dejstev je namreč poseg v ustavno določbo o enakem varstvu pravic strank v vseh postopkih pred državnimi organi (22. člen Ustave), zato je omejevanje možnosti dokazovanja določenih dejstev zgolj na določene vrste dokazov, mogoče le na podlagi zakona, če je tak poseg ustavno dopusten, torej skladen z načelom sorazmernosti.¹⁵ Če se ista okoliščina dokazuje na primer z listinami (kot je potni list v tem primeru), pričami in drugimi dokazili, imajo vse vrste dokaznih sredstev po zakonu enako moč.¹⁶ Ker je sodišče tožbi ugodilo že iz navedenih razlogov, se do ostalih navedb strank ni opredelilo.

20.Odločitev je sprejeta na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov, ker so se stranke upravnega spora pisno odpovedale glavni obravnavi (peta alineja drugega odstavka 59. člen ZUS-1 in prvi odstavek 279.a člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS‑1). Pri tem pa sodišče ni vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta (peta alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

21.Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije (tožnik to smiselno predlaga z zahtevkom, da sodišče ohrani v veljavi odločbo UE, ki jo je tožena stranka odpravila). Pojasnjuje, da podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage, tožnik pa ne utemeljuje, zakaj bi mu nov postopek pri pristojnem organu prizadel težko popravljivo škodo (1. točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1). Pri tem sodišče ob upoštevanju ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča¹⁷ še pripominja, da je pogoj neprekinjenega življenja (v RS pri roditelju vsaj eno leto pred vložitvijo vloge) nedoločni pravni pojem, zato je skladno z zakonom ocena, ali je ta v tožnikovem primeru izpolnjen, primarno prepuščena organu, ki odloča o sprejemu v državljanstvo.¹⁸

Stroški

22.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika), povečani za 22% DDV (odvetnik je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Sodišče je tožnici dosodilo tudi zakonske zamudne obresti od stroškov postopka, ki tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika) do prenehanja obveznosti.

-------------------------------

1 Ur. l. RS, št. 51/07 in 112/09.

2 Tako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v svojih številnih odločbah (npr. X Ips 1642/2006 z dne 10. 3. 2010, X Ips 224/2007 z dne 1. 7. 2010, X Ips 496/2010 z dne 1. 9. 2011, X Ips 243/2013 z dne 5. 2. 2014).

3 Ta določa: "Upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov."

4 Uredba z določitvijo meril za ugotavljanje pogoja dejanskega življenja in okoliščin, v primeru katerih je kljub odsotnosti prosilca izpolnjen pogoj neprekinjenega prebivanja, po presoji Vrhovnega sodišča daje zadostno podlago za razlago pojma dejanskega življenja (sklep VSRS X Ips 13/2019, 9. odstavek).

5 Obdobja vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje in preostalega obdobja tudi v ničemer ni razmejila.

6 Glej na primer odločbi Ustavnega sodišča Up-748/16-18 z dne 25. 4. 2018, 14. odstavek in U-I-118/09 z dne 10. 6. 2010, 18. odstavek in sodbo tega sodišča I U 653/2021 z dne 25. 5. 2023, 32. odstavek.

7 Glej na primer sodbe tega sodišča v zadevah I U 27/2018 z dne 9. 8. 2018, 95. odstavek, I U 743/2020 z dne 2. 9. 2020, 51. in 53. odstavek, I U 1195/2023, z dne 1. 9. 2023, 55. odstavek.

8 UNCRC, General Comment 14 on the Right of the Child to Have His or Her Best lnterests Taken as a Primary Consideration (Art. 3, Para. 1), CRC/C/GC/14, 2013, tč. 1A/6a, str. 4.

9 Prav tam, tč. 1A/6b, str. 4.

10 Ibid. tč. 1A/6c, str. 4.Četudi v tem primeru ne gre za izvajanje in uporabo prava EU ni povsem brez pomena, da je tudi Veliki senat Sodišča EU že sprejel v svojo sodno prakso mnenje Odbora ne glede na to, da EU formalno-pravno ni prenesla (inkorporirala) Konvencije ZN o otrokovih pravicah v pravni red EU (glej: M.A., C-112/20, odst. 43) in je zavzel stališče, da se izraz "koristi otroka" iz člena 3(1) Konvencije ZN o otrokovih pravicah nanaša hkrati na materialno pravico, načelo razlage in postopkovno pravilo (K. L., C-646/21, 11. 6. 2024, 73. odstavek).

11 Glej sodbe tega sodišča I U 653/2021 z dne 25. 5. 2023, 32. odstavek, I U 154/2021 z dne 14. 6. 2024, 17. odstavek in I U 153/2021 z dne 14. 6. 2024, 17. odstavek.

12 Glej na primer mutatis mutandis sodbo Sodišča EU v zadevi A., S., C-550/16, 55. in 58. odstavek.

13 Glej sodbi tega sodišča I U 154/2021 z dne 14. 6. 2024, 17. odstavek in I U 153/2021 z dne 14. 6. 2024, 17. odstavek.

14 Glej E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 93, drugi odstavek.

15 Navedeno delo, str. 94, prvi odstavek.

16 Prav tam; glej tudi sodbi tega sodišča I U 468/ 2021 z dne 11. 3. 2024, 34. odstavek in I U 1513/2020 z dne 28. 5. 2024, 16. odstavek.

17 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 13/2019, 8. odstavek.

18 Glej sodbe tega sodišča I U468/2021 z dne 11. 3. 2024, 36. odstavek in I U 1513/2020 z dne 28. 5. 2024, 23. odstavek.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (1991) - ZDRS - člen 14, 14/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.