Jedro

15-dnevni rok za sestavo komisije za preizkus ocene in 15-dnevni rok, ki ga ima komisija na voljo za opravo preizkusa ocene, sta procesna in instrukcijska roka, tako da dejstvo, da sta bila roka prekoračena, še ne pomeni, da je tožnikova zahteva po pridobitvi odlične ocene utemeljena.

Ker se delovna uspešnost javnih uslužbencev ugotavlja vsako leto posebej, na zakonitost ocene zelo dobro ne more vplivati okoliščina, da je bil tožnik pred tem petkrat zapored ocenjen z oceno odlično.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi oziroma odpravi sklep tožene stranke o letni oceni javnega uslužbenca št. ... z dne 15. 3. 2011. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 459,00 EUR, v roku 15 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti do plačila ter da tožnik sam krije njemu nastale stroške postopka.

Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je že ob vložitvi tožbe zavedal težavnosti predmetnega spora, v katerem izpodbija subjektivno oceno nadrejenega B.V.. Slednji ni navedel nobenega objektivnega dejstva, s čimer je tožnik dokazal, da je ocena dela dejansko odvisna zgolj od volje nadrejenega. Vztraja, da so bile v postopku pri toženi stranki storjene kršitve, ki narekujejo nezakonitost napadenega sklepa. Roki, določeni v Zakonu o javnih uslužbencih, v nobenem primeru niso procesni, temveč gre za prekluzivne roke. Roki so enako določeni za uveljavljanje pravic in obveznosti delavcev kot za postopanje tožene stranke. V kolikor bi šteli, da so roki procesni, bi to pomenilo, da imajo delavci pravico do pritožbe na sklep neomejeno dolgo. Ker tožena stranka ni ravnala v skladu s 17. členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, je tožbeni zahtevek utemeljen. Poleg navedenega je tožnik dokazal, da je ocena izključno odvisna od subjektivnih elementov ocenjevalca. V javnem sektorju morajo obstajati neka objektivna merila in z vnaprej določenimi kriteriji morajo biti delavci seznanjeni. V konkretnem primeru pa je pomembno le, da si dober z nadrejenim, ki na koncu leta podaja oceno uspešnosti. Tožnik kot sindikalni zaupnik kritično opozarja na napake v delovnem procesu in je prav zaradi opravljanja te funkcije prišlo do znižanja njegove ocene. Sodišče prve stopnje se ne ukvarja z dejstvom, da je bil tožnik pet let zapored ocenjen z oceno odlično. V tem sporu je dokazal, da je število kazenskih ovadb in odkritih kaznivih dejanj pri toženi stranki v letu 2010 padlo za 45,2 %, medtem ko je njegova storilnost padla za manj kot 25 %. Še vedno torej nadpovprečno opravlja delo, zato pavšalne navedbe v smislu izgube motivacije po maju 2010 sodišča ne bi smele zavesti. Kot sindikalni zaupnik je sodeloval pri pripravi stavke, ki so jo policisti izvajali dva meseca, kar je očitno vplivalo na oceno opravljenega dela. Nadalje že dejstvo, da je komandir B.V. priznal, da je tožnika klical na razgovor, ker se ni udeležil športnih iger, dokazuje pritiske, ki jim je bil tožnik izpostavljen. Športne igre niso bile obvezne, zato delodajalec ne sme nobenega delavca siliti k sodelovanju. Očitno so nadrejeni v tej tožnikovi osebni odločitvi videli konflikt in so zadevo hoteli razčistiti. Izpoved komandirja B.V. kaže na njegovo subjektivno oceno. Meni, da je sistem ocenjevanja nepravičen, saj je delovna ocena v celoti odvisna zgolj od ene same osebe. Komandir je celo priznal, da je tožnik delal dobro, da je na določenih področjih izjemno dober, kljub temu pa je od njega pričakoval več. Od vsakega zaposlenega se lahko pričakuje več in takšna pavšalna navedba lahko vsakokrat služi za utemeljitev nižje ocene. Po drugi strani pa je bilo ravno v letu 2010 z oceno odlično ocenjenih bistveno več policistov pri toženi stranki kot leto poprej. Kljub 50 % upadu števila kazenskih ovadb komandir ocenjuje, da policisti v povprečju delo opravljajo vseeno dosti bolje kot leto poprej. Tožnik, ki je usposobljen, da pomaga drugim policistom, pa si zaradi tega zasluži slabšo oceno. Tožena stranka ni dokazala nasprotnih dejstev. Obrazložitev prvostopenjske sodbe je glede na vse opisane očitke pomanjkljiva, pri čemer sodišče ne povzema objektivnih kriterijev, ki naj bi bili odločilni pri podaji ocene. Tožnik je uspel dokazati, da gre pri ocenjevanju dela v javnem sektorju izključno za uporabo subjektivnih kriterijev nadrejenega delavca, ki z ocenjevanjem uspešnosti po objektivnih kriterijih nima dosti skupnega. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in ki jih pavšalno uveljavlja pritožba tožnika, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Ocenjevanje javnih uslužbencev urejata Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 95/2007 s spremembami) v določbah od 16. do 20. člena zakona ter Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami). Javne uslužbence se oceni enkrat letno, ocena pa je lahko po stopnjah odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (2. čl. Uredbe). Ocena je podvržena preizkusu pred komisijo (17. a člen ZSPJS). Veljavna ocena je ocena, s katero je bil uradnik seznanjen, v primeru zahteve preizkusa ocene pa ocena, ki je določena v preizkusu ocene pred komisijo (17. a člen ZSPJS). Zaradi zagotovitve enake in enotne izvedbe postopkov ocenjevanja je tožena stranka dne 5. 1. 2011 izdala tudi usmeritve (priloga B4).

Iz izvedenih dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik v letu 2010 opravljal delo pri toženi stranki na delovnem mestu „starejši policist“ kot vodja patrulje. Njegov neposredno nadrejeni (komandir) ga je dne 24. 1. 2011 za leto 2010 ocenil z oceno zelo dobro (A6). Tožnik je bil z oceno seznanjen. Nato je zahteval preizkus ocene pred komisijo (A5), ki je dne 15. 3. 2011 sprejela sklep, s katerim je potrdila oceno komandirja (priloga A2). Tožnik je zoper navedeni sklep v 30-dnevnem roku uveljavljal sodno varstvo.

Tožnik v pritožbi ugovarja postopku ocenjevanja. Trdi, da so roki določeni za toženo stranko prekluzivne narave. Komisija o utemeljenosti zahteve za presojo ocene odloča z dokončnim sklepom po postopku, določenem v 17. členu ZSPJS. V prvem odstavku navedenega člena je določen 15-dnevni rok za sestavo komisije od vložitve zahteve za preizkus ocene, v tretjem odstavku tega člena pa je predvideno, da komisija opravi preizkus najkasneje v 15 dneh od njenega imenovanja. Navedena roka sta vezana na izvedbo dejanj v postopku pri toženi stranki, zato gre za procesna in instrukcijska roka. Posledično je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da nespoštovanje roka za sestavo komisije in opravo preizkusa ne pomeni, da je bilo zahtevi tožnika po pridobitvi odlične ocene ugodeno, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri presoji ocene preizkusilo postavke, ki so se nanašale na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost in zanesljivost pri opravljanju delovnih nalog, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z zadolženimi opravili. Posebej skrbno je preizkusilo tožnikove očitke, ki jih izpostavlja tudi v pritožbi. V tej zvezi je namreč zaslišalo tako tožnika kot njemu nadrejenega komandirja B.V. in predsednika komisije. Komandir B.V. je oceno dela tožnika tudi dodatno pismeno obrazložil (priloga C1) in pri tem izhajal iz opravljenega dela v letu 2010. Oceno je podal v relativni primerljivosti z ocenami dela ostalih zaposlenih vodij patrulj, tožnika pa je posebej ocenjeval tudi pomočnik komandirja. Komandir B.V. je izpostavil, da tožnik v premajhni meri izkorišča potenciale (znanja in sposobnosti), kot se od njega pričakuje in da posebej pomembnih rezultatov pri delu na področju kontrole vstopa v državo ni imel ter da je po vsebini opravil ožji spekter delovnih nalog. Pri tožniku je prišlo do nekoliko višjega zmanjšanja obsega odkritih prekrškov oziroma nepravilnosti kot pri drugih policistih.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri določitvi ocene v celoti upoštevala pravilne kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe. Glede na izpovedi prič je tako pravilen zaključek, da je tožnik v letu 2010 delo sicer opravil zelo kvalitetno in je tudi dosegel delovne rezultate, ki so bili le delno nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, za kar je tudi prejel oceno zelo dobro, da pa ni dosegel rezultatov, ki bi bili visoko nad pričakovanji glede vseh ostalih kriterijev ocenjevanja. Zato pritožbeno sodišče ne more slediti navedbam v pritožbi, da je bila nižja ocena posledica tožnikovega statusa sindikalnega zaupnika in neudeležbe na športnih igrah. Sicer pa takšen status tožniku na podlagi pogodbe med GPU in sindikatom zagotavlja oceno „zelo dobro“ ne glede na to, kako kvalitetno opravljajo svoje delo. Tako imajo uradniki, ki imajo status sindikalnega zaupnika, po določenih letih z zagotovljeno oceno tudi zagotovljeno napredovanje. Komandir B.V. je natančno in logično obrazložil, da se policisti usposabljajo z namenom, da prepoznajo določene znake, ki jim pomagajo pri uspešnejšem odkrivanju nepravilnosti in da je od tako izkušenega policista, kot je tožnik, ki se je usposabljal s tem namenom in ima veliko znanja s tega področja, pričakoval več odkritih nepravilnosti. Pritožbena trditev o zmanjšanjem obsegu dela (upadu števila kaznivih dejanj in ovadb v letu 2010) je le delno pravilna, vendar pomanjkljiva, saj tožnik zmanjšanje obsega dela pripisuje izključno zunanjim okoliščinam, ne pa tudi subjektivnim razlogom. Ker se delovna uspešnost javnih uslužbencev ugotavlja vsako leto posebej, na zakonitost ocene ne more vplivati okoliščina, da je bil tožnik pred tem petkrat zapored ocenjen z oceno odlično. Glede na obrazloženo ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da bi bila bila ocena komandirja posledica šikane.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tej smeri (pravilnost vrednotenja posameznih kriterijev, kot so določeni v citiranih predpisih) pravilno izvajalo dokaze, se do njih tudi pravilno opredelilo ter nato vsebinsko tudi utemeljeno presodilo, da tožnik v letu 2010 ni izpolnjeval pogojev za pridobitev ocene odlično.

Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija in tudi ne razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.