Jedro

Javni jamstveni in preživninski sklad Republike Slovenije vstopi v pravice otroka do višine nadomestila preživnine ne samo glede tistih že izplačanih nadomestil, o katerih je že obvestil preživninskega zavezanca, temveč tudi glede drugih, do vložitve predloga za izvršbo že izplačanih nadomestil, kakor tudi glede še neizplačanih in nezapadlih nadomestil. Trenutek prehoda terjatve je dan izvršljivosti odločbe o pravici do nadomestne preživnine.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu tako spremeni, da se dolžnikov ugovor tudi v tem delu zavrne in se v celoti potrdi sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.

Upnikovi stroški odgovora na ugovor v znesku 4.500 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.01.2001 dalje so nadaljnji izvršilni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi upnikove odločbe o nadomestilu preživnine za preživninskega upravičenca mladoletnega D. H. s sklepom o izvršbi z dne 17.07.2000 dovolilo izvršbo proti dolžniku Š. H. kot preživninskemu zavezancu zaradi izterjave 66.891 SIT nadomestila preživnine za čas od 01.12.1999 do 01.06.2000 s pp in zaradi izterjave izvršilnih stroškov 5.355 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dovolilo pa je tudi izvršbo za zavarovanje nadomestila preživnine v določenem znesku za obdobje od 01.06.2000 do 31.05.2001. Sodišče druge stopnje je dolžnikovemu ugovoru delno ugodilo, sklep o izvršbi glede terjatve 33.891 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede 2.677,50 SIT izvršilnih stroškov razveljavilo in v tem obsegu zavrnilo izvršilni predlog. V ostalem delu je dolžnikov ugovor zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sklep o izvršbi.

Odločilo je še, da mora upnik povrniti dolžniku 450 SIT stroškov ugovornega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.01.2001 dalje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) proti spremenilnemu delu sklepa sodišča druge stopnje uveljavlja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je nepravilno uporabilo tretji in sedmi odstavek 28. člena Zakona o javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 25/97, 10/98, 53/99, 22/2000; v nadaljevanju ZJSRS) in ker ni uporabilo drugega odstavka 13. člena, tretjega in četrtega odstavka 21. c člena, šestega odstavka 21. d člena ter prvega, četrtega in šestega odstavka 28. člena istega zakona. Predlaga tako ugoditev zahtevi, da se sklep sodišča druge stopnje tako spremeni, da se dolžnikov ugovor v celoti zavrne in da se mu naloži v plačilo upnikove izvršilne stroške.

Poudarja, da zahtevo vlaga zaradi oblikovanja sodne prakse o tem, kdaj preidejo terjatve otroka proti preživninskemu zavezancu na sklad po 28. členu ZJSRS. Določbo tretjega odstavka 28. člena navedenega zakona o tem, da sklad vstopi v razmerju do preživninskega zavezanca v položaj otroka kot upnika do višine sredstev, izplačanih na podlagi odločbe o nadomestilu preživnine, povečanih za pripadajoče obresti in stroške postopkov, s prehodom terjatve na sklad, je treba razlagati skupaj s prvim in četrtim odstavkom istega člena. Izvršitve odločbe o priznanju pravic po tem zakonu iz prvega odstavka 28. člena nikakor ni mogoče enačiti z izplačilom posameznega obroka nadomestila preživnine. Po četrtem odstavku istega člena je treba o subrogaciji in vstopu sklada v položaj otroka nemudoma obvestiti preživninskega zavezanca ter mu kot dokaz predložiti ustrezne listine. To obvestilo skupaj z listinami v primeru nadomestila preživnine nikakor ne predstavlja pošiljanja dokazil o izplačilu posameznih obrokov, temveč odločbo o pravici do nadomestila preživnine ter obvestilo o uskladitvi in novem znesku preživnine iz šestega odstavka 21. d člena zakona. Zahteva poudarja, da je zakonska dolžnost sklada, da izplačuje nadomestila preživnine na podlagi izvršljive odločbe o pravici do nadomestila. Po tretjem odstavku 21. c člena otrok pridobi pravico do nadomestila preživnine od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahtevka, po četrtem odstavku istega člena pa mora sklad plačevati to nadomestilo do petnajstega dne v mesecu za tekoči mesec. Po izrecni določbi šestega odstavka 21.d člena je obvestilo sklada o vsakokratni uskladitvi in novem znesku nadomestila preživnine skupaj z odločbo o pravici do nadomestila izvršilni naslov. Zato zahteva poudarja, da vstopi sklad v razmerju do preživninskega zavezanca v položaj otroka kot upnika že s samo izvršljivostjo odločbe o pravici do nadomestila preživnine, ker le-ta pomeni istočasno tudi izvršitev odločbe oziroma izpolnitev. Sklad torej lahko na podlagi izvršljive odločbe predlaga izvršbo za že zapadle obroke nadomestila preživnine, lahko pa predlaga tudi zavarovanje za bodoče dospevajoče obroke. Samo ob taki razlagi bo zakon dosegel svoj namen, torej varovanje koristi otrok, obenem pa tudi izterjavo nadomestil preživnin od preživninskih zavezancev. Drugačna razlaga bi pripeljala tudi do nemožnosti izpolnjevanja nalog, ki jih ima sklad na podlagi zakona. Razlaga, ki jo je sprejelo sodišče druge stopnje v tej zadevi, je neživljenjska in v nasprotju z namenom zakona. Po njej naj bi sklad vstopil v položaj otroka samo glede izplačanih zneskov. To bi pomenilo, da bi moral vsak mesec posebej, ko nakaže nadomestilo, pošiljati preživninskemu zavezancu dokazilo o plačilu ter za vsak obrok posebej vlagati izvršbo. Ob taki razlagi tudi ne bi bilo mogoče dovoliti zavarovanja za bodoče dospevajoče obroke nadomestila preživnine po 259. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju. Tako razumevanje zakona bi v praksi onemogočilo delovanje upnika, ker bi moral vsak mesec vlagati zoper vse preživninske zavezance izvršbe za posamezne izplačane obroke nadomestila preživnine. To bi pomenilo goro papirjev, potrebo po novih zaposlitvah ljudi, ki bi te predloge pripravljali in vsak mesec sproti obveščali preživninske zavezance o izplačilih posameznih mesečnih obrokov nadomestila preživnine, povzročalo pa bi tudi večjo zatrpanost sodišč. Vse to bi privedlo do situacije, da sklad ne bi mogel več opravljati svoje dolžnosti iz sedmega odstavka 28. člena ZJSRS, torej dolžnosti izterjave sredstev iz tretjega odstavka istega člena, s tem pa ne bi bila zagotovljena sredstva za kritje pravic otrok po drugem odstavku 13. člena, niti ne sredstva za delovanje sklada po četrtem odstavku 13. člena navedenega zakona.

Zahteva je bila na podlagi prvega odstavka 375. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP vročena upniku in dolžniku, ki nanjo nista odgovorila.

Zahteva je utemeljena.

Vrhovno sodišče pritrjuje graji materialnopravne razlage sodišča druge stopnje, po kateri naj bi tretji odstavek 28. člena ZJSRS določal, da sklad vstopi v položaj preživninskega upravičenca le do višine sredstev, ki so bila dejansko izplačana na podlagi odločbe o nadomestilu preživnine. Taka razlaga je samo gramatikalna, ne upošteva drugih določb istega člena in tudi ne določb zakona, ki jih citira zahteva, zlasti pa ne upošteva zakonodajnega namena in samega nastajanja zakona. Zakon v prvem in četrtem odstavku 28. člena omenja izraz subrogacija, vendar pa je pri tem treba upoštevati, da je zakon ob sprejemu urejal le jamstveni sklad za pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca, ki po svoji vsebini zajemajo dolžna izplačila za obdobje največ treh mesecev. Sklad je šele na podlagi novele zakona iz leta 1999 (s katero se je tudi preimenoval iz Jamstvenega sklada Republike Slovenije v Jamstveni in preživninski sklad Republike Slovenije), prevzel naloge v zvezi s pravicami otrok v primeru neplačevanja preživnine. Pri tem je bil zakonodajni namen povečati socialno varnost določene kategorije otrok, ohraniti in okrepiti preživninsko odgovornost preživninskih zavezancev ter zaostriti in pospešiti izterjavo preživninskega dolga in z njim poplačati državi sredstva, ki bodo uporabljena za plačilo nadomestil preživnine (iz obrazložitve predloga te zakonske novele, Poročevalec Državnega zbora, št. 46/99). Pri tako opredeljenem zakonodajnem namenu je jasno, da bi tako ozka razlaga tretjega odstavka 28. člena ZJSRS, kot jo je v tej zadevi sprejelo sodišče druge stopnje, lahko pripeljala tudi in vsaj do znatnih težav pri izvrševanju nalog sklada, zaradi katerih je bil ta glede pravic otrok v primeru neplačevanja preživnine ustanovljen, torej do nesorazmerno otežene izterjave nadomestil preživnine od preživninskih zavezancev in do pomanjkanja sredstev za samo izplačilo nadomestil preživnine in za delovanje sklada (sedmi odstavek 28. člena, drugi, tretji in četrti odstavek 13. člena ZJSRS). Če bi sklad v pravice preživninskega upravičenca vstopil le do višine dejansko izplačanih sredstev, bi res moral praktično vsak mesec posebej obveščati o posameznem izplačilu preživninskega zavezanca in šele nato za posamezne mesece vlagati izvršilne predloge, kar bi po pravilnih izvajanjih zahteve lahko pripeljalo do nemožnosti izvrševanja nalog sklada.

Za subrogacijo po obligacijskem pravu je med drugim značilno, da pride do prehoda terjatve in vstopa novega upnika v pravice prejšnjega s samo izpolnitvijo (tretji odstavek 299. člena in 300. člen ZOR). Čeprav bi bil lahko zato izraz subrogacija, ki ga uporablja ZJSRS v prvem in četrtem odstavku 28. člena, na prvi pogled zavajajoč, pa je treba upoštevati, da lahko zakonodajalec določen institut obligacijskega prava v posebnem zakonu uredi drugače. Za tak pristop ne govori samo vsebinsko bolj splošen naslov tega člena o prehodu terjatve, temveč tudi izraz v samem prvem odstavku 28. člena, da terjatve upravičenca preidejo na sklad do višini zagotovljenih pravic po tem zakonu z dnem izvršitve odločbe o priznanju pravice. Besedili prvega odstavka 28. člena ZJSRS o "prehodu terjatve od upravičenca na sklad do višine zagotovljenih pravic" in tretjega odstavka istega člena o "vstopu sklada v pravice otroka v razmerju do preživninskega zavezanca do višine izplačanih sredstev" sicer vsaj na videz nista skladni, vendar tudi to neskladje le narekuje zahtevnejšo razlago, ker jezikovna razlaga očitno ne zadošča. Za širši pristop k razlagi po zakonodajnem namenu poleg že navedenih razlogov o nastajanju in spreminjanju zakona, o kasnejši razširitvi nalog sklada, o uporabi vsebinsko neenakih pojmov v obravnavanem členu, o možnih posledicah samo gramatikalne razlage itd., po mnenju vrhovnega sodišča govori predvsem sama narava terjatve, katere prehod ureja zakon. Za razliko od splošne obligacijske terjatve, za katero je pri subrogaciji prehod terjatve in vstop v pravice prejšnjega upnika določen s trenutkom izpolnitve, gre pri obravnavanih terjatvah iz ZJSRS za terjatve preživninske narave. Povedano je že bilo, da lahko zakonodajalec za posebne vrste terjatev v posebnem zakonu subrogacijo uredi drugače. Za preživninsko terjatev je med drugim značilno, da se lahko s sodbo v skladu z drugim odstavkom 311. člena ZPP odloči o še nezapadlih dajatvah in da se lahko tudi v izvršilnem postopku dovoli izvršba zaradi zavarovanja nezapadlih preživninskih dajatev. Poleg že povzetega zakonodajnega namena ob samem sprejetju novele ZJSRS iz leta 1999 je torej tudi narava preživninske terjatve tista, ki terja tako razlago tretjega odstavka ZJSRS v povezavi z ostalimi določbami zakona, za kakršno se zavzema zahteva. Sklad po tretjem odstavku 28. člena ZJSRS s prehodom terjatve ne vstopi v pravice otroka kot upnika samo do višine dejansko izplačanih sredstev, temveč do višine pravic oziroma sredstev, zagotovljenih po tem zakonu na podlagi odločbe o priznanju pravice do nadomestila preživnine (prvi odstavek 28. člena ZJSRS). Ali povedano malo drugače: sklad vstopi v pravice otroka do višine nadomestila preživnine ne samo glede tistih že izplačanih nadomestil, o katerih je že obvestil preživninskega zavezanca, temveč tudi glede drugih, do vložitve predloga za izvršbo že izplačanih nadomestil, kakor tudi glede še neizplačanih in nezapadlih nadomestil. Doslej obrazloženo potrjuje tudi pravilnost nadaljnjih izvajanj zahteve, da je treba izraz o dnevu izvršitve odločbe kot trenutku prehoda terjatve iz prvega odstavka 28. člena ZJSRS razumeti kot dan izvršljivosti odločbe ter da dolžnost sklada iz četrtega odstavka 28. člena istega zakona, da obvesti preživninskega zavezanca o subrogaciji in predloži ustrezne listine, ne nalaga skladu, da bi poleg tega preživninskega zavezanca obveščal o vsakokratnem kasnejšem plačilu. Sklad je dolžan preživninskemu zavezancu že po samem zakonu in na podlagi odločbe o pravici do nadomestila preživnine plačevati nadomestila preživnine (četrti odstavek 21. c člena ZJSRS), zato obvestila in pošiljanje dokazov o kasnejših plačilih preživninskemu zavezancu niso pogoj za izterjavo teh nadomestil od njega.

Razlogi sodišča druge stopnje za delno spremembo sklepa o izvršbi so bili, da je sklad kot upnik izkazal le plačilo nadomestila preživnine za obdobje od decembra 1999 do februarja 2000, ne pa tudi za obdobje od marca 2000 do maja 2000. Pri odločitvi se je oprlo na materialnopravno zmotno razlago tretjega odstavka 28. člena ZJSRS, da je sklad vstopil v pravice otroka le do višine sredstev, glede katerih je izkazal, da so bila dejansko izplačana. Odločba sodišča druge stopnje je bila pri tem celo delno nelogična, saj je ob razveljavitvi sklepa prve stopnje in zavrnitvi izvršilnega predloga glede zneska 33.891 SIT s pp (del točke a sklepa prve stopnje) v ostalem delu potrdilo sklep o izvršbi (točba b - izvršba v zavarovanje in ostali del točke a).

Vrhovno sodišče je glede na vse obrazloženo na podlagi prvega odstavka 380. člena in četrtega odstavka 384. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zahtevi tako ugodilo, da je izpodbijani del sklepa sodišča druge stopnje spremenilo in dolžnikov ugovor v celoti zavrnilo ter hkrati glede na končni izid odločilo tudi o upnikovih nadaljnjih izvršilnih stroških.