Jedro

Glede izdaje zamudne sodbe je sodišče vezano na roke, ko so bili pozivi na odgovor na tožbo poslani toženi stranki.

Čeprav je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je potem, ko je tožnik popravil nepopolno tožbo tako, da je bila le-ta sklepčna, njegovo popravljeno vlogo štelo za novo tožbo, ki jo je vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, kasneje pa obe tožbi združilo v eno zadevo ter tako združeno tožbo ponovno vročila toženi stranki, ki pa na tožbo je odgovorila, so bili izdani pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, saj je odločilno, kdaj je bila prva tožba, pred združitvijo obeh spisov, vročena toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi z odjavo iz obveznega zavarovanja z dnem 31. 3. 2013 nezakonito (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati: - plačo za mesec februar 2013 v višini 2.268,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu do plačila, - plačo za mesec marec 2013 v višini 2.268,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek tako, da od dobljenega neto zneska odšteje znesek v višini 342,00 EUR in izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu do plačila, - plačo za mesec april 2013 v višini 800,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Kar je zahtevala več, je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki iz naslova stroškov prehrane med delom plačati zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer: - 104,39 EUR od 18. 3. 2013 dalje do plačila, - 104,39 EUR od 18. 4. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Zavrnilo je zahtevek za plačilo zneska 104,39 EUR od 18. 5. 2013 dalje do plačila (III. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela plačati znesek 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. Kar je zahtevala več, je zavrnilo (IV. točka izreka). Zavrglo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 10.000,00 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 134,02 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ... pri UJP A., v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper zamudno sodbo v tč. I, II, III, IV in VI izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zamudno sodbo razveljavi. Meni, da za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni pogoji iz 318. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je s pozivom z dne 7. 7. 2014, ki ga je tožena stranka prejela 8. 7. 2014, pozvalo toženo stranko naj odgovori na tožbo v roku 15 dni in priloži dokaze. Tožena stranka je pravočasno podala odgovor na tožbo 17. 7. 2014 in dopolnitev odgovora 14. 8. 2014. Predložila je tudi dokaze in predlagala sodišču, da tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrže ali zahtevek kot neutemeljen zavrne. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, ki je po mnenju tožene stranke nezakonita. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi in dokazov, ki jih je predložil tožnik tudi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del zamudne sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu že odločalo in sicer je z zamudno sodbo Pd 247/2013 z dne 26. 11. 2013 delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Višje delovno in socialno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 1219/2013 z dne 20. 2. 2014 pritožbi ugodilo, izpodbijani (ugodilni) del zamudne sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

6. ZPP v prvem odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7. Pritožbeno sodišče je v sklepu opr. št. Pdp 1219/2013 z dne 20. 2. 2014 ugotovilo, da je bil tožnik s sklepom z dne 23. 5. 2013 pozvan, da vlogo z dne 10. 5. 2013 v roku 15 dni popravi, nato pa s sklepom z dne 12. 11. 2013 ponovno pozvan, da v roku 15 dni odpravi nesklepčnost tožbe. Tožnik je nato 8. 11. 2013 dopolnil in popravil tožbo. Iz listin v spisu izhaja, da je tožnik po sklepu z dne 23. 5. 2013 dopolnil in popravil tožbo, ki se je štela kot nova tožba (opr. št. Pd 301/2013), ki je bila poslana v odgovor toženi stranki, ki na tožbo ni odgovorila. V novem postopku je sodišče prve stopnje zadevi pod opr. št. Pd 115/2014 (prej Pd 247/2013) in Pd 301/2013 združilo in ponovno izdalo zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje je po združitvi zadev toženi stranki ponovno poslala tožbo v odgovor, tožena stranka pa je na tožbo odgovorila.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je sodišče vezano na trenutek in roke, ko so bili pozivi na odgovor na tožbo poslani toženi stranki. Tožena stranka v roku ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila poslana 18. 6. 2013, temveč je podala odgovor šele 17. 7. 2014 in dopolnitev odgovora na tožbo 14. 8. 2014, ko jo je sodišče prve stopnje ponovno pozvalo na odgovor. Postopanje sodišča prve stopnje sicer ni bilo pravilno, vendar to ne vpliva na zakonitost izdane zamudne sodbe.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili za izdajo zamudne sodbe podani vsi pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP. Tožena stranka odgovora na tožbo kljub pravilni vročitvi ni podala, tožnik v okviru tega individualnega delovnega spora ne uveljavlja zahtevka, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), poleg tega pa utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Ker dejstva, na katera se opira tožnikov tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, niti z dejstvi, ki so splošno znana, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (in tudi ustrezno obrazložilo), da so bili za ugodilni del izpodbijane sodbe podani vsi zakonsko predvideni pogoji. S tem, ko tožena stranka na tožbo ni odgovorila, se šteje, da je kot resnične priznala vse navedbe tožnika v tožbi. To pomeni, da je tožena stranka s svojo pasivnostjo soglašala z dejanskim stanjem, kot izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako izhaja, da je tožena stranka tožnika odjavila iz obveznega zavarovanja na podlagi sporazuma o razveljaviti pogodbe o zaposlitvi, ki nima datuma, zato je ugotovilo, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 3. 2013 nezakonito. Tožnik za čas zaposlitve pri toženi stranki ni prejel plače za mesec februar, marec in april 2013. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka tožniku plačala le del plače za mesec marec 2013, mu je priznalo vtoževano razliko, za mesec februar 2013 mu je priznalo plačo za delo v tujini, za april 2013 pa plačo za delo v Sloveniji, vključno z plačilom davkov in prispevkov. Pravna podlaga je 42. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Za dneve, ko je tožnik pri toženi stranki opravljal delo je upravičen tudi do povračila stroškov za prehrano in stroškov za prevoz na delo v skladu z določbo 130. člena ZDR.

10. Ker razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niso bili podani (353. člen ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.