Jedro

Sodišče ne more preizkusiti zakonitosti izpodbijanega upravnega akta glede vprašanja, ali je tožeča stranka kršila delovnopravno zakonodajo prav v relevantnem časovnem obdobju. Upravni organ namreč ni ugotavljal, kdaj naj bi v obravnavanem primeru začelo obdobje zadnjih dveh let in niti ni opravil presoje, ali kršitev iz pravnomočne odločbe inšpektorja za delo pomeni kršitev delovnopravne zakonodaje v tem roku.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št. 11002-40/2009-12 z dne 16. 1. 2012 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, št. 1102-40/2009-12 z dne 16. 1. 2012, je tožena stranka odločila, da se delodajalec A. d.o.o., Celje (tožeča stranka v tem postopku), ne vpiše v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu. V razlogih odločitve tožena stranka navaja, da je bila tožeča stranka v skladu z Zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB) in Pravilnikom o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje vpisana v register agencij za zagotavljanje dela z odločbo, št. 11002-8/2009-6. Dne 1. 1. 2011 je začel veljati Zakon o urejanju trga dela (ZUTD), ki v drugem odstavku 185. člena določa, da delodajalci, ki so na dan začetka uporabe tega zakona vpisani v register agencij za zagotavljanje dela ali v posebno evidenco v skladu s pravilnikom, v roku treh mesecev od začetka uporabe zakona predložijo ministrstvu ustrezna dokazila o izpolnjevanju pogojev iz 164. člena zakona, ki jih ni mogoče pridobiti po uradni dolžnosti. Prvi odstavek 164. člena določa, da delodajalec opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, če pred oddajo vloge za opravljanje te dejavnosti v obdobju zadnjih dveh let ni kršil delovnopravne zakonodaje, v obdobju zadnjih pet let nima neporavnanih obveznosti s področja davkov in prispevkov in izpolnjuje kadrovske, organizacijske, prostorske in druge pogoje, ki jih podrobneje predpiše minister, pristojen za delo. V nadaljevanju navaja še potek postopka za pridobitev podatkov, ki jih tožeča stranka ni predložila. Prva alinea prvega odstavka 164. člena ZUTD določa, da delodajalec lahko opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku le, če v obdobju zadnjih dveh let pred oddajo vloge za opravljanje obravnavane dejavnosti ni kršil delovnopravne zakonodaje. Iz poročila IRSD, št. 06125-32/2011 in pravnomočnih odločb, št. 06151-59/2009 z dne 2. 6. 2009, št. 06138-380/2010 z dne 21. 10. 2010 in št. 710-39/2009 z dne 3. 4. 2009 izhaja, da je delodajalec kršil delovnopravno zakonodajo. Glede na to, da izpolnitev pogojev po drugi in tretji alinei 164. člena tega zakona ni sporno, teh razlogov v izpodbijani odločbi sodišče v sodbo ne povzema.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je dne 4. 12. 2009 toženi stranki oddala vlogo za vpis v register agencij za zagotavljanje dela, navedeno vlogo je dne 17. 12. 2009 dopolnila. Tožena stranka je po izvedbi ustreznega upravnega postopka dne 17. 5. 2010 izdala odločbo, št. 11002-40/2009-7, s katero je vlogi ugodila in tožečo stranko vpisala v register. V postopku pridobivanja navedene odločbe je toženkin inšpektorat za delo, pri tožeči stranki z namenom ugotavljanja pogojev za opravljanje dejavnosti, opravil izredni inšpekcijski pregled in ugotovil določene pomanjkljivosti, tožeči stranki pa je določil rok za ureditev 20. 4. 2010 in nadaljnji 8 dnevni rok za obvestitev inšpektorja za delo o izvršitvi odločbe. Takšni izpolnitvi odločbe toženkinega inšpektorata za delo, je že v naslednjem mesecu istega leta sledila izpodbijana odločba tožene stranke. Tožena stranka v izpodbijani odločbi neutemeljeno šteje določene ugotovitve iz odločbe tožene stranke z dne 29. 3. 2010 za kršitev delovnopravne zakonodaje. Za kršitev bi šlo, če tožeča stranka po izdaji citirane odločbe z dne 29. 3. 2010, ugotovljenih pomanjkljivosti v roku ne bi odpravila in bi dejavnost kljub temu opravljala, tožeča stranka pa pri tem pripominja, da bi bili tožeča stranka in njena odgovorna oseba zaradi neizpolnjevanja citirane odločbe kaznovani za prekršek z globo. Tožena stranka je s podpisom z dne 1. 4. 2011 in sicer po uveljavitvi Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) res pozvala tožečo stranko, da predloži dokazila o izpolnjevanju pogojev po določbah tega zakona, tega pa je tožeča stranka prejela dne 19. 4. 2011 in dne 26. 4. 2011, torej še pred iztekom 8 dnevnega roka, toženi stranki pisno posredovala vso zahtevano dokumentacijo. Kršitev delovnopravne zakonodaje, ki se ji očita, ni niti z besedo obrazložena. Sklicevanje na odločbo z dne 29. 3. 2010 je že iz navedenih razlogov neutemeljeno. Glede na navedeno, takšne odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Tožeča stranka predlaga, da se izvedejo vsi dokazi na glavni obravnavi, in da sodišče odloči, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Predlaga tudi povrnitev vseh stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovno navaja celotni postopek ter še dodaja, da je 16. 8. 2011 na Inšpektorat RS za delo posredovala predlog za uvedbo inšpekcijskega nadzora in dne 10. 11. 2011 prejela poročilo, št. 06125-32/2011 in pravnomočno odločbo IRSD, št. 06151-1/2010 z dne 29. 3. 2010. Iz tega poročila izhaja, da je tožeča stranka kršila delovnopravno zakonodajo in ni relevantno ali je ta odločba ureditvene narave, ali je bil ugotovljen prekršek, ali pa izrečen opomin oziroma globa. Bistveno je, da je bila ugotovljena kršitev delovnopravne zakonodaje, kar pomeni neizpolnjevanje pogojev iz prve alinee prvega odstavka 164. člena ZUTD. Zakon in določba 164. člena ne dajeta možnosti presoje teže in narave kršitev delovnopravne zakonodaje, saj sankcionira vsako kršitev te zakonodaje, ne glede na to, s kakšno vrsto odločbe je bila ugotovljena. Delovnopravna zakonodaja ne zajema zgolj Zakona o delovnih razmerjih, temveč tudi področje varnosti in zdravja pri delu. Nesporno je, da je bila tožeča stranka z odločbo, št. 11002-40/2009-7 z dne 17. 5. 2010, vpisana v register agencij za zagotavljanje dela. Vpis se je izvršil skladno z določbami ZZZPB. Ta zakon pa je prenehal veljati z uveljavitvijo ZUTD (192. člen). Ta člen je na novo opredelil področje zagotavljanja dela delavcem drugemu uporabniku in na novo izpostavil tudi register. Tako je bilo treba skladno s 185. členom ZUTD preveriti izpolnjevanje pogojev pri vseh delodajalcih, ki so bili vpisani v register skladno z ZZZPB. Glede na navedeno predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožeča stranka v skladu z Zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti z odločbo, št. 11002-40/2009-7 z dne 17. 5. 2010, že vpisana v register agencij za zagotavljanje dela. Za te pravne osebe je ZUTD v prehodni določbi drugega odstavka 185. člena predpisal, da delodajalci, ki so na dan začetka uporabe tega zakona (to je 1. 1. 2011) vpisani v register agencij za zagotavljanje dela, ali v posebno evidenco v skladu s Pravilnikom o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje, v roku treh mesecev od začetka uporabe tega zakona predložijo ministrstvu pristojnemu za delo, ustrezna dokazila o izpolnjevanju pogojev iz 164. člena tega zakona, ki jih ni mogoče pridobiti po uradni dolžnosti. Po tretjem odstavku istega člena ministrstvo izda odločbo o nevpisu delodajalca v register oziroma v evidenco iz prvega odstavka 163. člena tega zakona, če delodajalec iz drugega odstavka ne izpolnjuje pogojev iz 164. člena tega zakona. Po prvem odstavku 164. člena ZUTD lahko delodajalec opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, če pred oddajo vloge za opravljanje te dejavnosti v obdobju zadnjih dveh let ni kršil delovnopravne zakonodaje (prva alinea), v istem obdobju nima neporavnanih obveznosti s področja davkov in prispevkov (druga alinea) ter izpolnjuje kadrovske, organizacijske, prostorske in druge pogoje, ki jih podrobneje predpiše minister za delo (tretja alinea). V zadevi je sporno, ali je tožeča stranka v obdobju zadnjih dveh let pred oddajo vloge kršila delovnopravno zakonodajo.

Iz navedenih določb izhaja, da mora tudi delodajalec, ki je bil že pred uveljavitvijo ZUTD vpisan v ustrezen register oziroma evidenco, za vpis v register po določbah tega zakona izpolniti pogoj, da v obdobju dveh let pred oddajo vloge ni kršil delovnopravne zakonodaje. Upoštevne so torej le kršitve, storjene v relevantnem obdobju. Glede na navedeno, sodišče ne more preizkusiti zakonitosti izpodbijanega upravnega akta glede vprašanja, ali je tožeča stranka kršila delovnopravno zakonodajo (kršitev je upravni organ ugotovil na podlagi pravnomočne odločbe IRSD, št. 06151-32/2010 z dne 29. 3. 2010), prav v relevantnem časovnem obdobju. Upravni organ namreč ni ugotavljal, kdaj naj bi v obravnavanem primeru začelo obdobje zadnjih dveh let in niti ni opravil presoje, ali kršitev iz pravnomočne odločbe, pomeni kršitev delovnopravne zakonodaje v tem roku. Ugotovitev takšnega dejanskega stanja pa tudi ne izhaja iz poročila IRSD, št. 06125-32/2011. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedel le, da je tožeča stranka kršila delovnopravno zakonodajo. Iz odgovora na tožbo je sicer razvidno, da naj bi se obravnavano obdobje v konkretnem primeru začelo s 1. 4. 2009 in trajalo do 1. 4. 2011, vendar pa razlogi v odgovoru na tožbo ne morejo nadomestiti nepopolne obrazložitve izpodbijane odločbe. Sodišče se zato do te navedbe ne more opredeliti in lahko le domneva, da temelji na dejstvu, da naj bi delodajalci po drugem odstavku 185. člena ZUTD do 1. 4. 2011, ministrstvu sami predložili dokazila o izpolnjevanju pogojev iz 164. člena tega zakona, kar pomeni, da je tožena stranka ta datum pri tožeči stranki, kot že vpisani delodajalki izenačila z datumom vložitve vloge iz prvega odstavka 164. člena ZUTD.

Sodišče je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker so ugotovljena dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena ter zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njeni zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/07 - Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV.