Jedro

Obtoženi občuti kazen v končnem finančnem bremenu in ne v številu dnevnih zneskov ali višini dnevnega zneska. Če bi bilo v novem sojenju nižje število dnevnih zneskov, višji pa dnevni znesek, vendar bi bil končni skupni znesek denarne kazni enak ali nižji kot prej, do kršitve prepovedi spremembe na slabše ne bi prišlo. Če pa bi zaradi višjega dnevnega zneska skupni znesek denarne kazni bil višji kot v razveljavljeni sodbi, bi prišlo do kršitve prepovedi spremembe na slabše.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženca za dejanja pod točkami I, II, III, IV, V, VI, VII, VIII/1, IX, X, XII, XIII, XIV, XV, XVI, XVII, XVIII, XIX in XX spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in v zvezi s 54. členom KZ-1 in pod točkami I, II, III, IV, V, VI, VII, VIII/1, VIII/2, IX, X, XI, XII, XIII, XIV, XV, XVI, XVII, XVIII, XIX in XX enaindvajsetih kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obtožencu je za nadaljevano kaznivo dejanje jemanja podkupnine na podlagi prvega odstavka 261. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s 54. in 47. členom KZ-1 določilo kazen 2 leti in 10 mesecev zapora in stransko denarno kazen 1105 dnevnih zneskov po 5,00 EUR, to je skupaj 5.525,00 EUR; za vsako kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva na podlagi prvega odstavka 259. člena KZ-1 pa mu je določilo kazen 1 mesec zapora. Nato mu je po določbah o steku izreklo enotno kazen 3 leta zapora in stransko denarno kazen 1105 dnevnih zneskov po 5,00 EUR, to je skupaj 5.525,00 EUR, ki jo je obtoženi dolžan plačati v 24-ih mesečnih obrokih po 230,21 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 21. dne v mesecu po pravnomočnosti sodbe, vsak naslednji obrok pa vsakega 21. dne v nadaljnjih mesecih do dokončnega plačila. Če obtoženec zamudi s plačilom posameznega obroka, lahko sodišče odredi takojšnje plačilo v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni (10 EUR) določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Kazen zapora pa se po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obtoženi med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen ob prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Natančnejše pogoje izvrševanja določi zavod. V izrečeno zaporno kazen mu je vštelo čas pridržanja in pripora od dne 30. 5. 2016 do dne 25. 8. 2017 in že prestano kazen od 1. 10. do 23. 10. 2024. Obtožencu je na podlagi četrtega odstavka 261. člena KZ-1 odvzelo sprejeto nagrado v skupnem znesku 143,65 EUR. Na podlagi prvega odstavka 71. člena KZ-1 je obtožencu izreklo varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica kontrolorja tehničnih pregledov za čas 5 let od pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas, prestan v zaporu, ne všteva v čas trajanja tega ukrepa. Odločilo je, da se obtoženega na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprosti povrnitve dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), dolžan pa je povrniti tovrstne stroške v višini 820,01 EUR in plačati sodni taksi v višini 680,00 EUR in 85,00 EUR. Po prvem odstavku 94. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo krivdno povzročene stroške v višini 228,20 EUR.

2.Zoper sodbo se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pri določitvi dnevnega zneska izrečene denarne kazni upošteva premoženjske razmere obdolženega, kot so te razvidne iz sodnega spisa.

3.Na pritožbo je odgovoril zagovornik obtoženca in predlagal njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz podatkov spisa in razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je v ponovljenem sojenju obtoženi na glavni obravnavi očitana mu kazniva dejanja priznal, zato je sodišče prve stopnje, po tem ko je priznanje krivde obtoženca sprejelo, glavno obravnavo nadaljevalo ob smiselni uporabi določb 285.c in 285.č člena ZKP in je izvajalo le še dokaze, ki so pomembni za izrek kazenske sankcije. Tožilka je v končni besedi podala kaznovalni predlog in predlagala, da se obtožencu za vsa kazniva dejanja izreče enotna kazen tri leta zapora, ki naj se izvrši v obliki t. i. vikend zapora, čemur je sodišče prve stopnje v celoti sledilo. Glede denarne kazni pa je tožilka predlagala, da se obtožencu za nadaljevano kaznivo dejanje jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 določi in nato po določbah o steku izreče stranska denarna kazen in sicer 1.105 dnevnih zneskov. Predloga glede višine dnevnega zneska ni podala. Sodišče je pri določeni in nato izrečeni stranski denarni kazni v celoti sledilo predlogu tožilke glede števila dnevnih zneskov, višino dnevnega zneska pa je določilo enako kot je bil določen v prvem sojenju, to je 5,00 EUR, in se pri tem sklicevalo na prepoved spremembe na slabše (prepoved reformatio in peius ).

6.Pritožnica v pritožbi navaja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča glede višine dnevnega zneska nepravilna. Meni namreč, da se prepoved reformatio in peius nanaša le na število dnevnih zneskov denarne kazni, ne pa tudi na samo višino dnevnega zneska, ki se glede na zakonske določbe določa glede na premoženjske razmere obtoženega in zato višina dnevnega zneska ni vprašanje strogosti izrečene kazni, temveč vprašanje premoženjske zmožnosti posameznega obtoženca z namenom zagotovitve enakosti pri kaznovanju obtoženih z različnimi premoženjskimi statusi. Po drugi strani pa zagovornik obtoženca v odgovoru na pritožbo meni, da prepoved reformatio in peius v primeru izreka denarne kazni velja tako za število dnevnih zneskov kot tudi za višino samega dnevnega zneska.

7.Prepoved reformatio in peius je določena v 385. členu ZKP, v katerem je določeno, da če je podana pritožba samo v obtoženčevo korist, se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije. Navedena zakonska prepoved velja tudi v primeru, ko je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena samo v obtoženčevo korist1 , kot je to določeno v četrtem odstavku 428. člena ZKP.

8.Prepoved spremembe na slabše je po svojem bistvu zagotovilo obtožencu, da je lahko njegov položaj po podani pritožbi samo v njegovo korist najmanj enak, če ne boljši od položaja pred podano pritožbo oziroma še bolj neposredno, da s pritožbo v tem primeru ne bo ničesar izgubil2 . Enako velja v primeru vložene zahteve za varstvo zakonitosti. Prepoved spremembe na slabše se glede na določbo 385. člena ZKP neposredno nanaša na odločbo o kazenski sankciji. Ključno vodilo pri tej prepovedi je obseg kazenskopravnega odziva, ki v splošnem ne bo smel biti večji od obsega kazenskopravnega odziva po izpodbijani sodbi3 .

9.Denarna kazen se izreka tako, da se v sodbi določeno število dnevnih zneskov, ki jih mora storilec plačati, pomnoži z višino dnevnega zneska, ki ga sodišče določi glede na premoženjske razmere storilca (prvi odstavek 47. člena KZ-1). Število dnevnih zneskov sodišče določi z upoštevanjem splošnih pravil o odmeri kazni, razen okoliščin, ki se nanašajo na premoženjske razmere storilca (drugi odstavek 47. člena KZ-1). Končni skupni znesek denarne kazni je tako odvisen od dveh elementov (število dnevnih zneskov x višina dnevnega zneska). Obtoženi občuti kazen v končnem finančnem bremenu in ne v številu dnevnih zneskov ali višini dnevnega zneska. Če bi bilo v novem sojenju nižje število dnevnih zneskov, višji pa dnevni znesek, vendar bi bil končni skupni znesek denarne kazni enak ali nižji kot prej, do kršitve prepovedi spremembe na slabše ne bi prišlo. Če pa bi zaradi višjega dnevnega zneska skupni znesek denarne kazni bil višji kot v razveljavljeni sodbi, bi prišlo do kršitve prepovedi spremembe na slabše. Pri presoji, ali je sprememba kazenske sankcije v škodo obtoženca, torej ali je spremenjena kazenska sankcija strožja, ni mogoče izhajati iz v naprej postavljenih splošnih meril, temveč je treba v vsakem konkretnem primeru obe sankciji, izrečeno in spremenjeno, primerjati z vidika konkretnega storilca4 . Glede na pojasnjeno pri presoji, ali je prišlo do kršitve prepovedi spremembe na slabše pri denarni kazni torej ni pomembno, ali je prišlo v ponovljenem sojenju do zvišanja števila dnevnih zneskov ali zvišanja višine dnevnega zneska ob hkratnem znižanju drugega elementa, temveč je pomemben njen dejanski učinek, torej končni znesek denarne kazni, ki jo je obtoženec dolžan plačati.

10.V konkretnem primeru je bila s prvo sodbo obtožencu določena in nato izrečena stranska denarna kazen v skupni višini 6.000,00 EUR (1200 dnevnih zneskov x 5,00 EUR). V ponovljenem sojenju pa je bila obtožencu z izpodbijano sodbo določena in nato izrečena stranska denarna kazen v skupni višini 5.525,00 EUR (1105 dnevnih zneskov x 5,00 EUR). Zagovornik v odgovoru na pritožbo pravilno navaja, da je bilo sodišče prve stopnje pri izreku denarne kazni za obtoženca po določbi šestega odstavka 285.č člena ZKP vezano na število dnevnih zneskov, kot jih je v zaključni besedi predlagala tožilka (1105 dnevnih zneskov), hkrati pa je bilo omejeno tudi s prepovedjo spremembe na slabše.

11.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožilka niti v svojem kaznovalnem predlogu v zaključni besedi niti v pritožbi ni predlagala višine dnevnega zneska. Še več, predlagala ni niti skupne višine denarne kazni, temveč je v pritožbi zgolj predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da pri določitvi dnevnega zneska izrečene denarne kazni upošteva premoženjske razmere obtoženega, kot so razvidne iz sodnega spisa. Takšen predlog tožilstva je povsem pavšalen in v celoti nekonkretiziran, saj navsezadnje niti ni jasno, ali se tožilka zavzema za višji ali nižji znesek določene in nato izrečene stranske denarne kazni. Sodišče druge stopnje pa tudi ugotavlja, da v kolikor bi se višina dnevnega zneska povišala zgolj za 1,00 EUR, torej iz 5,00 EUR na 6,00 EUR, bi glede na število dnevnih zneskov (1105) skupna višina denarne kazni znašala 6.630,00 EUR denarne kazni. Takšna denarna kazen pa bi torej presegla skupno višino stranske denarne kazni, ki je bila obtožencu izrečena s prvo razveljavljeno sodbo (6.000,00 EUR), kar bi nedvomno pomenilo kršitev prepovedi spremembe na slabše. Glede na vse pojasnjeno je stališče tožilke, da se lahko višina dnevnega zneska poljubno spreminja glede na premoženjske razmere obtoženca in se prepoved spremembe na slabše nanaša le na številno dnevnih zneskov, napačno.

12.Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbeno sodišče kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1

Kar velja za konkretni obravnavani primer.

2

A. Karakaš in drugi: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 1.007, tč 1.

3

Prav tam, str. 1012, tč. 6.

4

Sodba VSRS I Ips 40309/2012 z dne 22. 2. 2018.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 385, 428, 428/4 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 47

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.