Jedro

Namen zakonitega zastopništva (oziroma skrbništva za odrasle osebe po sedanji zakonodaji) je varstvo osebnosti odrasle osebe, ki se uresničuje predvsem z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne zmorejo narediti same, ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje (primerjaj drugi odstavek 239. člena DZ). 64. člen ZDZdr resda ne predpisuje, da mora sodišče ob obisku osebe v oddelku pod posebnim nadzorom obvezno zaslišati tudi zakonitega zastopnika, vendar pa iz narave instituta zakonitega zastopništva in izjemnosti ukrepa zadržanja na zdravljenju izhaja, da ga mora sodišče v postopek vključiti, če je le možno.

Preobremenjenost sodišča prve stopnje in ocena, da razpolaga z zadostnimi podatki, pomembnimi za odločitev v tako občutljivih zadevah, kot je postopek zaradi sprejema osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru, ne smeta biti razlog, da sodišče ne stori vsega, da se osebi pri obravnavi zagotovi varstvo njenega osebnega dostojanstva ter drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 3. člena ZDZdr).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje udeleženki omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka sklepa) in jo zadržalo na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike A. (v nadaljevanju UPK) še najdlje do 22. 9. 2025 (II. točka izreka sklepa).

2.Proti navedenemu sklepu se pritožujeta zakonita skrbnika. Navajata, da je sodišče prve stopnje upoštevalo mnenje izvedenke psihiatrične stroke, ki pa nikjer ni povzela najpomembnejšega dejstva, in sicer, da ima udeleženka Prader - Willijev sindrom (PWS). Iz obrazložitve ne izhaja, da bi bilo sodišče prve stopnje seznanjeno z osnovnimi podatki o tej bolezni. Zakonitima skrbnikoma ni bilo omogočeno, da bi pojasnila vsa potrebna dejstva. Iz obrazložitve sklepa tudi ni razbrati, da je bila udeleženka hospitalizirana v UPK že dne 7. 7. 2025, zaradi stopnjujočih se vedenjskih zapletov v SVZ B. Dne 15. 7. 2025 je bila po dogovoru z zakonitima skrbnikoma odpuščena domov. Po vrnitvi z oddiha je bila zaradi ponovnih zapletov pripeljana nazaj na UPK. Po odpustu 15. 7. 2025 je dobivala med drugim tudi zdravilo Rivotril, ki je najverjetneje imelo izredno močno izražene stranske učinke. Iz odpustnega pisma jasno razberemo, da pri hospitalizaciji niso opažali psihotične simptomatike, prav tako pa ne avto- ali heteroagresivnosti. Sodna izvedenka ni opozorila na osnovno bolezen, PWS, in posledico jemanja zdravila Rivotril. Pri ponovni hospitalizaciji dne 6. 8. 2025 je šlo za hospitalizacijo s privolitvijo. V nadaljnjem zdravljenju so se pri udeleženki neprenehoma uporabljali posebni varovalni ukrepi, oviranje s pasom, kar je privedlo do drastičnega in življenjsko ogrožajočega zdravstvenega stanja. Z reševalnim vozilom je bila prepeljana v urgentno ambulanto Infekcijske klinike ter nato na intenzivni oddelek bolnišnice C., kjer je bila do 20. 8. 2025. Po zaključenem zdravljenju v bolnišnici C. so jo ponovno pripeljali na UPK. Vsa našteta dejstva niso bila znana sodišču prve stopnje. Prav tako za vse prejšnje sprejeme in postopke v UPK ni bilo naroka ali pa zakonita skrbnika z njim nista bila seznanjena.

3.Opozarjata še na neupoštevanje pravice do obveščenosti najbližje osebe oziroma skrbnika po 61. členu Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) in pravice do izjave vseh udeležencev. Sodišče tudi ni upoštevalo načela najmanj omejevalnega ukrepa. V zvezi z omejitvijo prisotnosti pri izvajanju dokazov sklep navaja le pavšalne razloge o možnosti vznemirjanja, ne pa konkretnih okoliščin. Izpostavljata še, da je bolnišnica opustila obveznosti obveščanja po 58. in 59. členu ZDZdr in na nezadostno upoštevanje udeleženkine volje. Ta je izrecno povedala, da se v bolnišnici počuti ogroženo in da se tam ne želi zdraviti.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Prvi odstavek 39. člena ZDZdr določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če (1) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

6.Višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni razjasnilo vseh relevantnih dejanskih okoliščin, pomembnih za odločitev, in posledično ni pravilno uporabilo materialnega prava.

7.Sodišče prve stopnje, ki samo ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem (243. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP-1, in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr) za oceno duševne motnje udeleženca, se je v pretežni meri oprlo na mnenje izvedenke. Ta je opravila pregled udeleženke in medicinske dokumentacije. Vendar sta pritožnika uspela vzbuditi dvom v popolnost izvedenskega mnenja, zaradi česar se postavlja vprašanje, ali so bili pogoji po 39. členu ZDZdr celovito presojani. Drži, kot izpostavljata pritožnika, da iz podanega mnenja ni razvidno, da bi izvedenka analizirala celotno zdravstveno stanje udeleženke in da bi bilo z njim seznanjeno sodišče prve stopnje. Izvedenka je podala mnenje, da je udeleženka oseba z blago intelektualno manjrazvitostjo ter shizoafektivno motnjo. PWS, za katerim, kot navajata zakonita skrbnika, trpi udeleženka, v podanem mnenju ni omenjen, prav tako ne vpliv zdravil, ki jih trenutno prejema. V izvedenskem mnenju (kot tudi ne v obrazložitvi sklepa) prav tako ni pojasnjeno, v čem natanko je huje motena presoja realnosti udeleženke. Ni torej celovito pojasnjeno, kakšno duševno motnjo ima udeleženka, prav tako pa ne, iz česa izhaja, da ima hudo moteno presojo realnosti.

8.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ni razvidno, s katerim konkretnim ravnanjem udeleženka ogroža svoje življenje oziroma zdravje ali življenje oziroma zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Zgolj povzetek iz mnenja izvedenke, da naj bi bilo iz heteroanamnestičnih podatkov razvidno, da je udeleženka vedenjsko slabo obvladljiva in da bi se ob tem lahko ponesrečila ali komu drugemu kaj naredila, ne zadostuje za ugotovitev o izkazanem ogrožanju; sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kakšna natanko so dejanja, s katerim naj bi udeleženka ogrožala sebe ali druge in kdaj so se primerila, saj ni podalo prav nobenega opisa dogodka. Ugotovitve o ogrožanju tako ni moč preizkusiti.

9.Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člena URS).1 Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Navedeno pomeni, da se sodišče ne sme zadovoljiti z nepopolno in necelovito oceno duševne motnje ter pavšalno podano oceno, da je presoja realnosti pri udeleženki hudo motena, če ta strokovna ugotovitev v ničemer ni konkretizirana. Prav tako pa mora, kot že izpostavljeno, ugotoviti konkretna dejanja, iz katerih izhaja, da oseba ogroža sebe ali druge; zgolj pavšalni zapis, da se oseba odziva z impulzivnim vedenjem, tega ne izkazuje, saj vsako impulzivno vedenje še ne predstavlja resne nevarnosti za zdravje in življenje.

10.Izhajajoč iz hudega posega v osebnostne pravice, ki ga predstavlja prisilno zdravljenje, višje sodišče tudi poudarja pomen vključitve zakonitih zastopnikov v postopek. Namen zakonitega zastopništva (oziroma skrbništva za odrasle osebe po sedanji zakonodaji) je varstvo osebnosti odrasle osebe, ki se uresničuje predvsem z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne zmorejo narediti same, ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje (primerjaj drugi odstavek 239. člena Družinskega zakonika). 64. člen ZDZdr resda ne predpisuje, da mora sodišče ob obisku osebe v oddelku pod posebnim nadzorom obvezno zaslišati tudi zakonitega zastopnika, vendar pa iz narave instituta zakonitega zastopništva in izjemnosti ukrepa zadržanja na zdravljenju izhaja, da ga mora sodišče v postopek vključiti, če je le možno. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje razpolagalo tako z naslovom kot telefonskimi številkami obeh zakonitih zastopnikov,2 zato bi ju moralo o postopku obvestiti in zaradi varstva koristi udeleženke tudi zaslišati, če bi bilo to možno v razumnem času (lahko tudi po telefonu). Preobremenjenost sodišča prve stopnje in ocena, da razpolaga z zadostnimi podatki, pomembnimi za odločitev v tako občutljivih zadevah,3 kot je postopek zaradi sprejema osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru, ne smeta biti razlog, da sodišče ne stori vsega, da se osebi pri obravnavi zagotovi varstvo njenega osebnega dostojanstva ter drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 3. člena ZDZdr). Poleg tega, da bi sodišče na ta način pridobilo bolj celostno sliko o zdravstvenem stanju in okoliščinah sprejema udeleženke, je po oceni višjega sodišča pomembno imeti v mislih tudi vidik čustvene podpore, ki jo v dani situaciji zakoniti zastopnik (oziroma bližnja oseba) lahko nudi zadržani osebi.

11.Ker v izpodbijanem sklepu torej ni razlogov o odločilnih dejstvih, ga ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Višje sodišče ga je zato razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek, kršitev je namreč takšna, da je glede na njeno naravo ne more odpraviti samo (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi zgoraj izpostavljena manjkajoča dejstva, v sklepu pa navede razloge o vseh odločilnih dejstvih, da ga bo mogoče preizkusiti.

12.Ker je višje sodišče iz že izpostavljenih razlogov izpodbijani sklep razveljavilo, se ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb (neupoštevanje načela milejšega ukrepa).

-------------------------------

1Sklep Vrhovnega sodišča republike Slovenije II Ips 111/2015 z dne 14. 5. 2015.

2Navedenimi na obvestilu direktorja UPK, redna številka 1.

3Sodišče prve stopnje je v predložitvenem poročilu Višjemu sodišču v Ljubljani med drugim pojasnilo, da je bilo obsežnost izvedenskega mnenja treba nujno prilagoditi, saj je sodišče tega dne imelo v obravnavi kar 14 oseb ter da zakonitih zastopnikov ni zaslišalo, ker je, opirajoč se na mnenje sodne izvedenke, lastno zaznavo ob razgovoru ter vse razpoložljive podatke, ocenilo, da razpolaga z zadostnimi podatki, pomembnimi za odločitev.