Jedro

Glede na to, da tožnik v spornem obdobju za toženo stranko ni opravljal dela, ni utemeljen tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, čeprav prijava v zdravstveno zavarovanje ni bila zaključena. Sicer pa si je tožnik tudi prispevke plačeval sam in sicer kot družbenik pravne osebe, ki je hkrati poslovodja in ki ni zavarovan na drugi podlagi oziroma ne prejema plače ali drugih izplačil.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik bil v delovnem razmerju pri družbi B.S. d.o.o., v času od 1. 11. 1996 do 31. 12. 1999 in zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 1. 1996 do 31. 10. 1996 in od 1. 1. 2000 do uvedbe stečaja, to je do 29. 3. 2007 (točka I izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev privilegirane terjatve tožnika zoper družbo B.S. d.o.o, Podjetje za opravljanje vzdrževalnih in storitvenih dejavnosti, trgovina na debelo, uvoz – izvoz, Ulica ..., MS – v stečaju v znesku 16.441,15 EUR z zamudnimi obrestmi v višini ZPOMZO-1 od zneska 1.031,70 EUR od 19. 2. 2007, zneska 946,40 EUR od 19. 3. 2007 in od zneska 946,40 EUR od 19. 4. 2007 in od zneska 13.516,65 EUR od 29. 3. 2007 in sicer gre za terjatev, ki se poplača kot strošek stečajnega postopka v smislu 160. člena ZPPSL ter da obstaja navadna terjatev tožnika zoper isto družbo v znesku 53.901,88 EUR z zamudnimi obrestmi v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega terjanega plačila do 31. 12. 2006 in od 1. 1. 2007 v višini ZPOMZO-1 od 1. 7. 2007 do dejanskega plačila in sicer od posameznih v izreku navedenim zneskov plače za obdobje od aprila 2002 do marca 2007, regresa za letni dopust za obdobje od 2002 do 2006 ter plačilo malic (prvi odstavek točke II izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (drugi odstavek točke II izreka).

Zoper zavrnilni del se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na ugotovitev inšpektorata za delo, da tožnik od 1. 1. 2000 ni bil v delovnem razmerju pri družbi B.S. d.o.o., vendar pa inšpektorat ni ugotovil, ali je šlo za prenehanje delovnega razmerja po pravilih Zakona o delovnih razmerjih. Prav tako je bilo napačno ugotovljeno, da tožnik ni bil prijavljen v obvezno zdravstveno zavarovanje in da si ga je nekaj časa sam plačeval, čeprav je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik ves sporen čas prijavljen v obvezno zdravstveno zavarovanje s strani delodajalca B.S. d.o.o. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz prijave zdravstvenega zavarovanja izhaja, da je družba B.S. d.o.o. tožnika le prijavila v zdravstveno zavarovanje s 1. 11. 1996, da pa ni bil odjavljen, kar je potrdil tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota MS. Toženec ni dokazal, da je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi tožniku, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je pogodba o zaposlitvi sklenjena in veljavna, dokler ni odpovedana oziroma ne preneha veljati v skladu z določili Zakona o delovnih razmerjih. Dokazno breme, da delovno razmerje ne obstoji, je bilo na tožencu. Obstoj delovnega razmerja je potrdil kot priča zaslišani stečajni upravitelj delodajalca dr. Š.Š., vendar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegove izpovedbe. Stečajni upravitelj je priznal terjatev tožnika ravno zaradi ugotovitve, da je bil tožnik ves čas prijavljen v obvezno zdravstveno zavarovanje. Ostale ugotovitve sodišča prve stopnje niso pomembne, saj delovno razmerje obstoji, razne če je prenehalo, kar pa se lahko zgodi le na način, ki ga predpisuje zakon. Zaradi navedenega tožnik zatrjuje, da je bil do začetka stečajnega postopka zaposlen pri družbi B.S. d.o.o., saj mu delovno razmerje do takrat ni prenehalo. Okoliščina, da tožnik vmes zaradi neplačevanja plače ni prihajal na delovno mesto, ne spremeni dejstva, da je bil v delovnem razmerju z družbo B.S. d.o.o.. Tudi ni pomembno, da je tožnik vmes delal še na drugem delovnem mestu, saj zakon tega ne prepoveduje. Odsotnost tožnika z delovnega mesta ni odločilna za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Neplačevanje osebnega dohodka je opravičljiv razlog, da delavca ni na delovnem mestu, zato tožniku pripada nadomestilo plače vsaj do 1. 1. 2003, ko je pričel veljati nov Zakon o delovnih razmerjih, po njegovi uveljavitvi pa tudi, saj je bila na delodajalcu krivda, da delavcu ni zagotovil dela. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku ugodi.

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje toženec. Navaja, da je tožnik primarno imel postavljen denarni zahtevek in da je toženec v celoti uspel, zato bi sodišče prve stopnje tožniku moralo naložiti, da tožencu povrne stroške postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi prvega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi naziranji sodišča prve stopnje.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zmotno ugotovilo, da si je tožnik nekaj časa sam plačeval prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje. Takšna ugotovitev namreč izhaja iz izpovedbe samega tožnika, ki jo sodišče prve stopnje povsem korektno povzema. Tožnik je zaslišan kot stranka namreč izpovedal, da si je nekaj mesecev osnovno zdravstveno zavarovanje sam plačeval, vendar pa ne prav dolgo, saj ni imel denarja. Tudi iz zapisnika Davčnega urada ... z dne 2. 2. 2005 izhaja, da bi si moral tožnik kot družbenik pravne osebe, ki je hkrati poslovodna oseba zasebne družbe, in ki ni zavarovan na drugi podlagi ter ki v družbi ne prejema plače in tudi ne nobenih drugih izplačil, kot samozaposleni sam plačevati svoje prispevke.

Prav tako je protispisna pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe kot priče zaslišanega stečajnega upravitelja Š.Š.. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da je stečajni upravitelj izpovedal, da je tožniku delovno razmerje priznal, ker tožnik ni bil odjavljen iz zdravstvenega zavarovanja. Sodišče prve stopnje takšnemu razlogovanju stečajnega upravitelja ni sledilo, temveč je odločitev oprlo na ugotovitev, da tožnik v spornem obdobju po 1. 1. 2000 ni delal za toženo stranko in tudi ni bil v delovnem razmerju pri njej. Sodišče prve stopnje se torej očitno ne strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja stečajni upravitelj, vendar pa to ne pomeni, da je sodišče prezrlo dokaz z zaslišanjem priče. Okoliščina, da tožnik ni bil odjavljen iz zdravstvenega zavarovanja sama po sebi ne more pomeniti, da bi sodišče prve stopnje tožniku moralo priznati delovno razmerje za sedem let nazaj, čeprav tožnik v tem času za toženo stranko ni opravljal nikakršnega dela in tudi ni imel z njo nobene delovnopravne povezave, razen nezaključene prijave v zdravstveno zavarovanje.

Priča E.K., ki je za družbo B.S. d.o.o., pa tudi za družbo, ki jo je medtem ustanovil tožnik, opravljal računovodske posle, je prepričljivo pojasnil, da tožnika na Zavodu za zdravstveno zavarovanje ni mogel odjaviti iz zavarovanja, čeprav je to poskušal in da mu je bilo pojasnjeno, da bi to lahko storil le tožnik sam, kot lastnik podjetja.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tožnikovem zahtevku pravilno upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik vse sporno obdobje v sodnem registru brez omejitev vpisan kot zastopnik tožene stranke, da je bil edini zaposleni pri toženi stranki v obdobju, ko je dejansko opravljal delo zanjo (1. 11. 1996 do 31. 12. 1999) in da je bil ravno zaradi vseh teh svojih vlog pri toženi stranki (edini zaposleni v navedenem obdobju, zakoniti zastopnik, solastnik in ustanovitelj) sam dolžan poskrbeti za zakonito prenehanje svojega delovnega razmerja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas po 1. 1. 2000 in posledično tudi zahtevek za ugotovitev obstoja terjatev iz naslova neizplačanih plač za čas od 1. 1. 2002. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo, da so za tožnika veljale določbe drugega odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 20/04) o tem, da se kot samozaposleni obvezno zavarujejo tudi družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Tudi Davčni urad ... v že citiranem zapisniku ugotavlja, da so tovrstni zavarovanci (gre za zavarovance iz drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1) v skladu s 4. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96, 34/96, 3/98, 97/2001) opredeljeni kot zavezanci, ki nimajo plač in ki prispevke plačujejo od zavarovalne ali druge osnove, določene v skladu s predpisi o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Sodišče prve stopnje je zato pravilno povzelo zaključek davčnega inšpektorja, da bi tožnik kot družbenik pravne osebe, ki je hkrati poslovodna oseba zasebne družbe, in ki ni zavarovan na drugi podlagi in ki v družbi ne prejema plače ne nobenih drugih izplačil, kot samozaposleni moral sam plačevati svoje prispevke. Zaradi navedenega tožnikovemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi zgolj na podlagi tega, da tožnik ni bil odjavljen iz zdravstvenega zavarovanja in da mu tožena stranka ni izdala formalnega akta o prenehanju delovnega razmerja. Upoštevati je potrebno, kar izhaja tudi iz izpovedbe toženca, da je tožnik kot solastnik tožene stranke sam urejal vsa vprašanja v zvezi s svojo zaposlitvijo pri toženi stranki, to pa izhaja tudi iz izpovedbe priče E.K..

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o stroških postopka pravilno uporabilo določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004). Ta namreč določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Tožnik je s tožbo zahteval med drugim tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja, kar pomeni, da gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. Pri tem ni pomembno, da je tožnik prvotno vtoževal le ugotovitev obstoja v stečajnem postopku prerekanih terjatev in da je šele med postopkom zahtevek razširil na ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

Glede na vse navedeno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani razlogi, ki jih stranki uveljavljata v obeh pritožbah, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Stranki s pritožbama nista uspeli, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sami krijeta svojega stroške pritožbenega postopka.