Jedro

Določbo četrtega odstavka 2. člena Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih o tem, da se zaposlenemu prizna kilometrina za razdaljo po najkrajši poti od kraja prebivališča do delovnega mesta, se tolmači na način, da mora biti prevoz po tej poti dejansko možen oziroma dovoljen.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v potnih stroških med dejansko plačanimi stroški in stroški v višini kilometrine za 150,6 kilometrov za posamezne mesece v obdobju od julija 2010 do maja 2013 v zneskih, kot izhajajo iz izreka sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov dalje (I. točka izreka). V presežku, to je za plačilo razlike v potnih stroških za 25,86 kilometrov za posamezne mesece v obdobju od julija 2010 do maja 2013 v zneskih, kot izhajajo iz izreka sodbe in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega zneska do 12. 5. 2012, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v višini 723,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (smiselno pa zoper zavrnilni del) se iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče napačno opredelilo najkrajšo pot od tožnikovega bivališča do kraja opravljanja dela v razdalji 75,3 km v eno smer in ne v razdalji 88,23 km v eno smer. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da ni zadostno konkretiziral, na katerih odsekih prevoz dejansko ni bil možen oziroma dovoljen. Meni, da je to dovolj določno navajal v prvi pripravljalni vlogi v točki VII in tretji pripravljalni vlogi v pripombah na izvedensko mnenje. Opredelil je, da poti, ki jih je upoštevala tožena stranka za obračun v vtoževanem obdobju, niso bile varne, ustrezne ali prevozne in da je bila vožnja po njih nemogoča. Ker sodišče ni upoštevalo njegovih navedb in ni izvedlo predlaganih dokazov, je kršilo 7., 286., in 287. člen ZPP in načelo kontradiktornosti ter je zato podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. in 23. člena URS. Tožena stranka navedbe glede pluženja in neprevoznosti odsekov A., B., C., D., E., F., G. ni prerekala, zato bi moralo sodišče ugotoviti, da pot v razdalji 75,3 km ni bila prevozna. Ker tega ni ugotovilo, tudi v zvezi s tem uveljavlja vse zgoraj navedene kršitve. Uveljavlja tudi kršitev 285. člena ZPP, saj meni, da bi ga moralo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva pozvati na dopolnitev navedb, česar pa ni storilo. Nadalje navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. Ne strinja se z oceno sodišča, da bi lahko tožnik sam opravil poizvedbe pri občinah in za to predložil dokaze, saj od njega ni mogoče pričakovati, da bi pri vseh občinah opravil številne poizvedbe. Poudarja, da tožniku ni poznano, kdo so bili izvajalci zimskih služb v relevantnem času in je bilo že zato potrebno opraviti predlagane poizvedbe. Prav tako ne gre za informativne dokaze. Sodišču očita kršitev 285., 278. in 212. člena ZPP. Opozarja, da je sodišče tožnika zaslišalo zgolj glede razporedov dela, ni pa ga zaslišalo glede ostalih navedb. Neizvedbe dokaza z zaslišanjem tožnika glede ostalih dejstev pa ni obrazložilo. S takšnim postopanjem je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem predstavnikov zimskih služb in navaja, da ta dokazni predlog ni bil podan prepozno, saj ga je podal že v prvi pripravljalni vlogi. Prav tako ta dokazni predlog ni bil nesubstanciran. Uveljavlja tudi kršitev 254. in 286. člena ZPP, ker je sodišče sledilo izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca H.H. in ni izvedlo dokaza z imenovanjem novega izvedenca cestno prometne stroke oziroma pridobilo dopolnitve mnenja po opravi predlaganih poizvedb pri občinah in vzdrževalcih in zaslišanju predstavnikov. Izvedensko mnenje sodnega izvedenca je vključno z dopolnitvijo na zaslišanju nejasno, nepopolno in nestrokovno. Izvedenec ni preverjal zimske prevoznosti v vtoževanem obdobju in je sam izpovedal, da glede obdobja 2010 do 2013 pri občinah ni posebej spraševal, kako je bilo z vzdrževanjem cest niti ni poizvedoval o prevoznosti v večernem in nočnem času ter med prazniki in za vikende. Že zato je izvedensko mnenje nepopolno in bi moralo sodišče imenovati novega sodnega izvedenca oziroma pridobiti dopolnitev mnenja. Poleg tega pa je izvedensko mnenje nepopolno, nejasno in nestrokovno tudi zato, ker je nepreverljivo. Izvedenec je izpovedal, da ni opravil nobenih meritev cestišča, fotografij ali drugega gradiva. Njegove preveritve zimskega vzdrževanja glede sedanjega stanja pa so potekala izključno ustno z občinama, kar se ne da preveriti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno: v izpodbijanem delu) spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko ni upoštevalo z dokazi podprtih navedb tožene stranke (predvsem izpisa ...), da je tožnik od 1. 6. 2012 do 31. 1. 2013 prejemal kilometrino za razdaljo 81,17 km v eno smer in od 1. 2. 2013 do 31. 12. 2013 za razdaljo 88,96 km v eno smer. Tožnik je tako v vtoževanem obdobju od 1. 6. 2012 prejemal kilometrino za večje število kilometrov, ko jih je ugotovil izvedenec in mu jih priznalo sodišče. Sodišče ni upoštevalo njenih navedb iz pripravljalne vloge z dne 10. 7. 2017, da je tožnik v mesecih oktobru 2010 opravil 13 služb (in ne 14), marcu 2011 16 služb (in ne 17) in v aprilu 2011 16 služb (in ne 17). Zaradi opravljanja nadurnega dela so bili v razporedu dela vpisani dodatni vnosi, čeprav je šlo za eno službo. To izhaja iz razporedov dela, ki jih je sicer sodišče upoštevalo pri določitvi višine priznanega povračila stroškov prevoza. Nadalje navaja, da je tožnika v spornem obdobju do 31. 5. 2012 zavezoval pravnomočen in dokončen sklep, ki ga je skladno z določbami ZJU in na podlagi Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih izdala tožena stranka. Priglaša stroške pritožbe.

4. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, v katerem prerekata navedbe nasprotne stranke kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo nasprotne stranke zavrne. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

K pritožbi tožnika:

7. Tožnik sodišču prve stopnje v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov očita več procesnih kršitev, in sicer kršitev 7., 286. in 287. člena ZPP in s tem relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ter absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ti očitki so neutemeljeni, saj sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokazov, ki jih je predlagal tožnik, navedenih kršitev ni storilo. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran, oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, ter utemeljeno zavrnilo tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek tožnika o kršitvi 22. in 23. člena Ustave RS (URS; Ur. l. 33/1991, in nadalj).

8. Pritožbeno sodišče se strinja z zavrnitvijo dokaznih predlogov za poizvedbo pri občinah, za zaslišanje predstavnikov vzdrževalcev cest, ponovitev dokaza s sodnim izvedencem za promet oziroma dopolnitev izvedenskega mnenja po opravi poizvedb pri občinah in vzdrževalcih oziroma po zaslišanju le teh, ki jih je podal tožnik, pri čemer je sodišče zavrnitev izvedbe dokazov tudi ustrezno obrazložilo v 4., 5. in 6. točki obrazložitve sodbe. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je v 1. pripravljalni vlogi dovolj konkretno opredelil, zakaj pot, na katero se sklicuje tožena stranka, v razdalji 74,5 km, ni ustrezna in primerna za vožnjo in bi zato moralo sodišče opraviti poizvedbe pri občinah. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožnik navedb v zvezi s potjo (ki naj bi bila po tožnikovih navedbah neustrezna, neprimerna za vožnjo) ni dovolj konkretiziral. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča bi moral tožnik navesti posamezne odseke, za katere meni, da prevoz dejansko ne bi bil možen oziroma dovoljen. Ker tožnik tega ni navedel, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokaz s poizvedbo pri občinah, po katerih poteka pot (I., D., J.). Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da informativni ali poizvedovalni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, v pravdnem postopku ni dovoljen. Da pa bi tožnik lahko konkretneje opredelil posamezne odseke poti izkazuje tudi dejstvo, da je za določene odseke sam predložil dopis Javnega podjetja K. d. o. o. z dne 27. 5. 2015 o karakteristikah določenih delov poti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik dokaznega predloga za zaslišanje predstavnikov vzdrževalcev sicer ni podal prepozno (podal ga je v prvi pripravljalni vlogi z dne 25. 6. 2017), kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Se pa pritožbeno sodišče strinja z zavrnitvijo tega dokaznega predloga iz razloga, ker ta predlog ni substanciran, saj tožnik ni navedel, koga konkretno naj sodišče prve stopnje zasliši. Poleg tega je bil tudi navedeni dokazni predlog podan v zvezi z nesubstanciranimi navedbami v zvezi s potjo, zato ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo.

9. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev, katera je najkrajša pot, po kateri je možen prevoz od tožnikovega prebivališča do naslova opravljanja dela, postavilo sodnega izvedenca za promet H.H., ki je v postopku izdelal pisno mnenje, na naroku dne 21. 12. 2017 pa je podal še mnenje ustno in se opredelil do tožnikovih pripomb. Ker je pisno in ustno podano izvedensko mnenje sodnega izvedenca H.H. jasno in popolno ter brez nasprotij in strokovno utemeljeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za ponovitev dokazovanja s sodnim izvedencem. Zato očitana relativna bistvena kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 254. člena ZPP ni podana.

10. V tem individualnem delovnem sporu tožnik (javni uslužbenec) od tožene stranke, kot od svojega delodajalca, vtožuje prikrajšanje pri stroških prevoza na delo in z dela v obdobju od julija 2010 do maja 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik zatrjuje, da je tožena stranka, ki mu je v spornem obdobju iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela plačala kilometrino, pri izračunu kilometirne upoštevala pot, po kateri pa prevoz ni možen. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da je bil tožnik v spornem obdobju upravičen do stroškov prevoza na delo in z dela v skupni razdalji 150,6 km v obe smeri. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka tožniku plačevala kilometrino za skupno 146 km v obe smeri, tožnikovo prikrajšanje znaša dodatnih 2,3 km v eno smer oziroma 4,6 km na dan, ko je bil tožnik na delu. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. členom ZPP še dodaja:

11. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, in sicer določb 130. člena v spornem obdobju veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002, in nadalj.) in Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS; št. 21/2013, in nadalj.), 8. člena Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP; Ur. l. RS; št. 87/1997, in nadalj.), in 168. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/2012 in nadalj.), ki urejajo pravico do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. Pri odločitvi pa je tudi pravilno upoštevalo stališča, zavzeta v sodni praksi, da se določbo četrtega odstavka 2. člena Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Ur. l. RS, št. 95/06, s spremembami) o tem, da se zaposlenemu prizna kilometrina za razdaljo po najkrajši poti od kraja prebivališča do delovnega mesta, tolmači na način, da mora biti prevoz po tej poti dejansko možen oziroma dovoljen.

12. Ugotovitev o tem, katera je najkrajša pot od tožnikovega prebivališča na naslovu L. 20, I. do kraja opravljanja dela na Policijski postaji M. na naslovu N. 90, M., je prvostopenjsko sodišče utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za promet H.H.. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Izvedensko mnenje sodnega izvedenca je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo, strokovno in skladno s pravili znanosti in stroke, pri čemer je izvedenec svoje ugotovitve pojasnil in strokovno obrazložil tudi na zaslišanju. Izvedenec je prepričljivo odgovoril tudi na tožnikove pripombe, pri katerih tožnik neutemeljeno vztraja v pritožbi. Zgolj zato, ker izvedenec ni posebej poizvedoval glede zimskega vzdrževanja poti v spornem obdobju ob tem, da je ugotovil, da so bile vse poti, ki jih je upošteval, tudi v spornem času asfaltirane in signalizirane, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izvedensko mnenje ni nepravilno. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je pot 75,3 km v eno smer (tj. L. - I. - O. - P. - D. - A. - R. - S. - T. - U. - N.) najkrajša pot od tožnikovega prebivališča do kraja opravljanja dela in da je vse leto zagotovljena prevoznost. V zvezi s to potjo je izvedenec na zaslišanju pojasnil, da gre pri ugotovljeni poti za kategorizirane ceste, vozišče je asfaltirano, podana je signalizacija. Pot je prevozna celo leto, je vzdrževana, pri čemer po tej poti poteka tudi prevoz otrok v šolo. Tožnikovo vztrajanje v pritožbi, da gre za pot, ki ni v celoti prevozna, je neutemeljeno.

K pritožbi tožene stranke:

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da bi morala tožena stranka tožniku v spornem obdobju priznati kilometrino za razdaljo 75,3 km namesto za 73 km, torej dodatno še za 2,3 km v eno smer oziroma 4,6 km v obe smeri. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in logična ter se z njo pritožbeno sodišče strinja. Tožena stranka navedb, da je tožnik v obdobju od 1. 6. 2012 do 31. 1. 2013 dejansko prejemal kilometrino za razdaljo 81,17 km v eno smer in od 1. 2. 2013 do 31. 12. 2013 za razdaljo 88,96 km, v postopku ni dokazala. Izpis ... - Nastavitve izjav po posamezni osebi (B9), na katerega se tožena stranka sklicuje v pritožbi, ne dokazuje, da je tožena stranka tožniku v zatrjevanem obdobju tudi dejansko izplačevala stroške za prevoz na delo in z dela za večjo razdaljo kot izhaja iz sklepa Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Urada ... z dne 30. 1. 2008. Iz tega sklepa izhaja, da je tožena stranka tožniku od 18. 12. 2007 dalje priznala povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini 15 % cene neosvinčenega motornega vozila - 95 oktanov na relaciji L. - N. v dolžini 73 km. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje obravnavanem sporu ne si smelo odločati o stroških prevoza na delo in z dela v vtoževanem obdobju, ker naj bi bilo o njih že dokončno in pravnomočno odločeno s citiranim sklepom, so neutemeljene. Določitev števila kilometrov na relaciji L. - N. v dolžini 73 km namreč ne predstavlja pravice, ki bi jo tožnik pridobil na podlagi citiranega pravnomočnega sklepa tožene stranke z dne 30. 1. 2008. 14. Pravilen je tudi izračun tožnikovega prikrajšanja pri stroških prevoza na delo in z dela v spornem obdobju, pri čemer je sodišče prve stopnje število dni v posameznem mesecu v vtoževanem obdobju, ko je bil tožnik na delu (ki jih je množilo s ugotovljeno razliko v kilometrih - 4,6 km), ugotovilo na podlagi evidenc prisotnosti (B10), ki jih je predložila tožena stranka. Tožena stranka je sicer že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da so podatki za mesece oktober 2010, marec 2011 in april 2011 napačni in da je bil tožnik v navedenih mesecih prisoten dan manj (ker naj bi bili zaradi opravljanja nadurnega dela v razporedu vpisani dodatni vnosi, čeprav je šlo le za eno službo), vendar pa tožena stranka teh trditev v postopku ni dokazala. Evidence prisotnosti (B10), na katere se tožena stranka sklicuje v pritožbi, zatrjevanega dejstva, tj. da naj bi bili zaradi opravljanja nadurnega dela v razporedu vpisani dodatni vnosi, ne dokazujejo, zato so nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnik sam krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).