Jedro

Tožnica je RS zapustila 1. 7. 1991, torej pred izbrisom, njena odsotnost pa je trajala več kot eno leto. Navedeno pomeni, da tožničin odhod iz RS ni posledica njenega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prav tako pa niso podane ovire za vrnitev iz zakonsko določenih razlogov, zato torej tožničina odsotnost ne predstavlja upravičene odsotnosti in posledično tožnica pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje.

Tožničin dejanski datum odhoda iz Slovenije pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ni v vzročno-posledični zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (1. točka izreka), ki jo je tožnica vložila 19. 7. 2013 na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), in ugotovil, da v postopku ni bilo stroškov (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi je ugotovil, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ in da je imela na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu A., iz katerega je bila v registru stalnega prebivalstva izbrisana 26. 2. 1992. Zato bi morala izkazati tudi, da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) tudi dejansko živi. Zaradi tožničine tedanje mladoletnosti je pridobil izjavo tožničine mame, podane na zaslišanju na Veleposlaništvu RS v Beogradu. Povedala je, da je skupaj s hčerkama zapustila Slovenijo dne 1. 7. 1991, saj so dne 24. 6. 1991 v stanovanje na naslovu A. vdrli pripadniki teritorialne obrambe in ji rekli, da morajo iz tega stanovanja nadzorovati nekdanjo kasarno JLA in naj se umakne iz stanovanja, dokler imajo to nalogo. S hčerkama se je preselila k sestri, ki je tedaj tudi živela v Ljubljani in pri njej ostala do 1. 7. 1991. Nadrejeni v službi ji je odobril dopust, zato je z otrokoma odšla k svojim staršem v B. Ko je poklicala nadrejenega v službo, bi se vrnila na delo, ji je dejal, da naj se ne vrača, ker je dobila odpoved delovnega razmerja. Leto in pol je s hčerkama v Srbiji živela kot begunka. Ni se poskušala vrniti v RS z namenom, da bi tu živela, saj ni vedela, da takšno možnost ima. Poleg tega v Sloveniji tudi ni imela več službe. V Slovenijo je prihajala le na obisk. V nadaljevanju je organ ugotovil, da iz potrdila Rdečega križa C. z dne 17. 7. 2014 izhaja, da so bile tožnica, njena sestra in njena mati evidentirane pri Rdečem križu C. kot pobegle, pregnane in razseljene osebe od 10. 8. 1991 dalje, torej se od tega dne niso nahajale na ozemlju RS od dneva zapustitve RS 1. 7. 1991, ko so državo prostovoljno zapustile in odšle v Srbijo. Tožničina mati bi lahko v RS prihajala iz B. preko Madžarske, vendar tožnica niti njena mati nista imeli veljavnega potnega lista, kar pomeni, da ne obstajajo razlogi, da se tožnica ne njena mati nista mogli vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov. Tožničinega očeta organ ni zaslišal, ker je leta 2014 umrl. 3. Glede na navedeno organ ugotavlja, da je odsotnost tožničine mame trajala dlje kot leto dni, in sicer od RS 1. 7. 1991, ko je RS zapustila, in se ni skušala vrniti. Zato pri njej ne gre za upravičeno odsotnost iz razlogov, navedenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Pri tožnici gre namreč za neupravičeno odsotnost, daljšo od enega leta, ker kot mladoletna ni mogla vplivati na svoja ravnanja. Polnoletna je postala leta 2003. Bila je izbrisana iz registra stalnega prebivalstva (dne 26. 2. 1992). Ker odhod tožnice iz Slovenije ni bil zaradi posledic izbrisa niti se ni poskusila vrniti, saj je Slovenijo zapustila 1. 7. 1991, skupaj z mamo in sestro, ugotavlja, da razlog, zaradi katerega je tožnica julija 1991 zapustila Slovenijo, ni eden od upravičenih razlogov odsotnosti, ki so navedeni v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Glede na navedeno organ ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS.

4. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Meni, da odsotnost tožničine matere ni posledica enega od razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, zato ne more biti upravičena do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS. Tožnica je skupaj z mamo in sestro Slovenijo zapustila 1. julija 1991, to je pred 26. 2. 1992, ko je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Kot razlog zapustitve Slovenije pa je tožničina mati navedla začetek zaostrovanja razmer v RS, strah pred grožnjami, prisilno začasno izselitev iz stanovanja s strani Teritorialne obrambe in da se je odločila zapustiti RS, dokler se razmere ne uredijo, kar pa niso upravičeni razlogi za odsotnost. Tožnica je prekinila življenje v RS na podlagi svobodne odločitve svojih staršev julija 1991. Nezmožnost vrnitve v RS preko Madžarske, ker niso imeli dokumentov za potovanje, prav tako ni razlog za upravičeno odsotnost iz RS. Navedbe o zavračanju izbrisanih na meji je drugostopenjski organ zavrnil z obrazložitvijo, da glede na to, da je tožnica RS zapustila sedem mesecev in pol pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, bi se tožnica skupaj z mamo lahko vrnila v RS pred 26. 2. 1992, če bi njeni starši tako želeli. Tudi tožničin oče, ki je bil kot civilna oseba v službi v JLA, je Slovenijo zapustil oktobra 1991. Tako tožnica (potem ko je postala polnoletna), kot tudi njena mati, si do leta 2013 nista poskušali urediti statusa tujca v Sloveniji. Ker tožničina mati ni izkazala upravičenega razloga za svojo odsotnost od julija 1991 dalje, tega tudi ni izkazala tožnica. To pomeni, da pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje, zato tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

5. Tožnica v tožbi navaja, da je bila ob izbrisu leta 1992 stara sedem let. Njena prošnja je bila zavrnjena iz istih razlogov kot mesec dni prej njeni materi, ob zavračanju materinih razlogov. Ker je bil dejanski in pravni položaj tedaj mladoletne tožnice enak kot položaj njene matere, v nadaljevanju najprej citira pritožbo njene matere, ki naj se „mutatis mutandis“ šteje kot pritožba tožnice. V odločbi za mamo pa je bilo ugotovljeno, da je v začetku julija 1991 (po prisilni odstranitvi iz stanovanja in začasnem bivanju pri sestri v Ljubljani) v službi dobila dopust in z otrokoma odšla na dopust k staršem v Republiko Srbijo z namenom vrnitve, upravni organ pa je to nezakonito štel za zapustitev Slovenije v smislu ZUSDDD. Hkrati je v odločbi ugotovljeno, da je bila tožničina mati izbrisana, zato je treba (za zakonito odločitev po ZUSDDD) ugotoviti razlog za njeno odsotnost iz Slovenije po tem datumu, torej po izbrisu. Ta razlog je prav nezakoniti izbris, ki ji je onemogočil zakonito vrnitev v Slovenijo in nadaljevanje življenja v njej, kar je bilo kasneje ugotovljeno tudi s sodbo velikega senata ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji. Tožnica je bila skupaj z mamo in sestro evidentirana pri rdečem križu C. kot pobegla, pregnana in razseljena oseba od dne 10. 8. 1991. Da so si „neslovenske“ družine oficirjev JLA, ki so se še pred formalnim izbrisom prisiljeno zatekale k začasnemu umiku iz Slovenije (v konkretnem primeru še z odvzemom stanovanja in odpovedjo delovnega razmerja), ob prihodu v Srbijo skušale začasno zagotoviti minimum eksistence s pridobitvijo statusa pregnane osebe, je bilo namreč razumljivo in eksistenčno nujno in to ne pomeni, da so se s tem odpovedale zakonitim pravicam v Sloveniji. Meni tudi, da je več kot leto dni trajajočo odsotnost v smislu ZUSDDD treba šteti od 26. 2. 1992 dalje, ko je bila izbrisana in ne od 1. 7. 1991 dalje. Poleg tega je treba razlikovati med (začasnim) odhodom iz Slovenije (npr. na dopust) in zapustitvijo Slovenije v smislu ZUSDDD. Zato tudi pritožbeni organ zmotno šteje začasno zapustitev iz Slovenije (zaradi dopusta in nato nemožnosti takojšnje vrnitve iz pojasnjenih razlogov) za trajno zapustitev. Napačno je tudi stališče pritožbenega organa, da bi se lahko vrnila v Slovenijo že pred izbrisom, saj so se iz Slovenije umaknili zaradi takratnih dejanskih razmer, sovražnosti do „južnjakov“, posebej do pripadnikov JLA in njihovih družin. Kasneje se v take razmere niso mogli vrniti, dokler se stanje ne bi umirilo in legaliziralo. Namesto tega pa je 26. 2. 1992 prišlo do nezakonitega izbrisa. Zato je treba presojati izpolnjenost pogoja dejanskega življenja v Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje (iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD) in ne po kriterijih iz 1. č člena ZUSDDD, v katerem navedeni kriteriji veljajo za presojo upravičenosti odsotnosti, povzročene z izbrisom in ne morebitnih odsotnosti pred izbrisom. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo ne le odpravi kot nezakonito, ampak da v sojenju polne jurisdikcije samo odloči o sporni pravici in s tem prepreči, da bi se po vrnitvi zadeve v ponovno odločanje na prvo instanco končna odločitev ponovno odlagala. Izvedbo sojenja polne jurisdikcije v tem specifičnem primeru zahteva tudi spoštovanje določbe prvega odstavka 7. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Enak tožbeni zahtevek je bil postavljen že v analogni (na enako argumentacijo oprti) tožbi tožničine matere Č.Č. Sodišče naj najprej odloči o materini tožbi, brez združitve obravnav za obe hčeri z obravnavo materine tožbe, da bi se s tem zmanjšali stroški za prihajanje vseh treh na obravnavo v Ljubljano, saj odločanje o vseh treh primerih temelji na presoji takratnega položaja matere, ker sta bili hčeri še otroka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v svoji odločbi z dne 12. 4. 2017 obrazložila, zakaj je organ prve stopnje tožnici prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS na podlagi ZUSDDD zavrnil. Pri teh navedbah vztraja in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZUSDDD v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bila na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v RS tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje tudi v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

9. V skladu z drugim odstavkom 1.č člena ZUSDDD se šteje, da je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala več kot 1 leto, ne glede na razlog odsotnosti. Tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD pa določa razloge upravičene odsotnosti za prvih 5 let, če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki; ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavržena, zavrnjena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na točno določenih pravnih podlagah.

10. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ, so na dan 23. 12. 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče in jim je dne 26. 2. 1992 v RS v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča. V obravnavanem primeru je sporno, ali je izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990. 11. Po presoji sodišča sta upravna organa pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru pri tožnici ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja, ker za odsotnost, daljšo od enega leta, niso izpolnjeni pogoji upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Oba organa sta namreč pravilno ugotovila, da je tožnica (kot mladoletna) zapustila Slovenijo skupaj s sestro in z mamo 1. julija 1991, njena odsotnost pa ni posledica enega od razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Tožničina mati je namreč na zaslišanju v prostorih Veleposlaništva RS v Beogradu izpovedala, da je RS zapustila 1. 7. 1991, po-tem, ko so v njeno stanovanje na naslovu A. dne 24. 6. 1991 vdrli pripadniki Teritorialne obrambe in ji zasegli stanovanje. Delodajalec ji je odobril dopust in z otrokoma je odšla k svojim staršem v Srbijo. Ko je delodajalca poklicala, kdaj naj se vrne, ji je dejal, naj se ne vrača, saj ji je bilo delovno razmerje odpovedano. Izpovedala je tudi, da je bila prisiljena zapustiti RS, vendar pa ni pojasnila, na kakšen način je bila prisiljena zapustiti RS.

12. Sodišče v zvezi z domnevno prisilo pojasnjuje, da zaseg stanovanja, ki sicer posameznika postavi v negotov položaj, še ne pomeni, da je treba zapustiti državo. Hkrati pa ugotavlja, da je tožničina mati RS zapustila pred izbrisom iz registra prebivalstva zaradi zaostrenih razmer, zasega stanovanja in izgube zaposlitve, pri čemer ji je delovno razmerje prenehalo po zapustitvi RS, vendar pred izbrisom iz registra. Po izselitvi iz RS se tožničina mati skupaj s tožnico in njeno sestro v RS ni vrnila, saj ni imela več službe v RS in ni imela dohodka, da bi lahko živela (zapisnik z dne 9. 5. 2016, stran 2, vprašanje številka 7). Glede na to, da so se zgodili pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, navedeni dogodki niso posledica izbrisa. Tožbene navedbe v zvezi nemožnostjo vrnitve po nezakonitem izbrisu, ki bi jih bilo treba šteti kot upravičen razlog za zapustitev RS, so neutemeljene.

13. Drugostopenjski organ je pravilno ugotovil, da dejstvo, da tožničina mati ni imela potnega lista, da bi potovala nazaj v RS preko Madžarske (zapisnik z dne 9. 5. 2016, stran 2, vprašanje številka 4), ni razlog za upravičeno odsotnost iz RS. V skladu s četrtim odstavkom 1.č člena ZUSDDD bi bila namreč odsotnost upravičena, če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov. To, da posameznik ni imel potne listine in posledično ni mogel čez mejo, pa ne predstavlja razloga nezmožnosti vrnitve zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ. Na podlagi obrazloženega sodišče zaključuje, da je tožnica RS zapustila 1. 7. 1991, torej pred izbrisom, njena odsotnost pa je trajala več kot eno leto. Navedeno pomeni, da tožničin odhod iz RS ni posledica njenega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prav tako pa niso podane ovire za vrnitev iz zakonsko določenih razlogov, zato torej tožničina odsotnost ne predstavlja upravičene odsotnosti in posledično tožnica pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje. Ker ni izkazala upravičene odsotnosti iz RS za prvih pet let po odhodu iz te države, niso utemeljene tožbene navedbe v zvezi z zakonsko ureditvijo upravičene odsotnosti (t.i. pogoja poskusov vračanja) v nadaljnjem obdobju petih let1. Ravnanja osebe v drugem petletnem obdobju so relevantna le v primeru, če je bil predhodno podan kateri izmed razlogov za upravičeno odsotnost za prvo petletno obdobje. Ker tožnica pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje, tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS. Pri tem je upravni organ, glede na to, da je bila tožnica v času zapustitve Slovenije mladoletna, njeno dejansko življenje v RS pravilno presojal tudi skozi izjavo njene mame, saj mladoletni otroci v zvezi z izdajo dovoljenja za stalno prebivanje sledijo staršem.

14. Tožnica neutemeljeno navaja, da je treba razlog za njeno odsotnost ugotavljati šele po nezakonitem izbrisu 26. 2. 1992, kar naj bi bil razlog, ki ji je onemogočil vrnitev v Slovenijo. Zato naj bi bilo po tožničinem mnenju treba šteti, da je njena dolgotrajna odsotnost iz Slovenije posledica izbrisa. Sodišče pojasnjuje, da je tožnica skupaj s sestro in z mamo zapustila RS 1. 7. 1991 (zaradi tedanjih zaostrenih razmer in zasega stanovanja). Zato razloga za njeno odsotnost iz Slovenije ni mogoče ugotavljati po datumu izbrisa, ampak je treba upoštevati njen dejanski datum odhoda iz RS, to je 1. 7. 1991. Določba prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, iz katere je razvidno, da je pogoj dejanskega življenja v RS, če je odsotnost trajala več kot leto dni, izpolnjen tudi, če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa stalnega prebivalstva, je namreč jasna in ne potrebuje dodatne razlage2. To po presoji sodišča pomeni, da tožničin dejanski datum odhoda iz Slovenije pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ni v vzročno-posledični zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Ker torej ni mogoče šteti, da je odsotnost tožnice, enako kot tožničine matere, trajala od 26. 2. 1992 dalje, pač pa že od 1. 7. 1991 dalje, to pomeni, kot že zgoraj navedeno, da njena odsotnost, daljša od enega leta, ni posledica enega od razlogov upravičene odsotnosti, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. V tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD so namreč primeri upravičene odsotnosti taksativno določeni, med temi razlogi pa ni odhoda iz RS pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

15. Tožnica je navajala, da je treba razlikovati začasno odsotnost iz Slovenije in zapustitvijo Slovenije v smislu ZUSDDD. Sodišče pojasnjuje, da je tožnica skupaj s sestro in materjo zapustila Slovenijo 1. julija 1991. Njena mati se po lastnih navedbah v Slovenijo ni več poskušala vrniti, temveč je hodila v Slovenijo samo na obisk. Na zaslišanju ni navajala ničesar o tem, da bi ji tedanje razmere onemogočale vrnitev. Tudi tožnica v svoji izjavi ni navajala ničesar, da bi se potem, ko je postala polnoletna, poskušala vrniti v RS.

16. Upravna organa sta pravilno ugotovila, da se za otroka, ki je zapustil RS skupaj s staršem, ugotavljajo razlogi, zaradi katerih so otrokovi starši skupaj z otrokom zapustili RS. Za otroke, ki so mladoletni, torej do njihove polnoletnosti velja, da se ugotavljajo razlogi njihovih staršev. Tožnica pa je, kot rečeno, skupaj s sestro in z mamo zapustila RS 1. 7. 1991. 17. Tožnica se ne more uspešno sklicevati na sodbo ESČP v zadevi Kurić, ker gre v njenem primeru za bistveno drugačno dejansko stanje, ki med strankama niti ni sporno. Skladnost ZUSDDD z Ustavo in EKČP je že presojalo tudi Ustavno sodišče. Sprejelo je stališče, da je ZUSDDD, kakršen je bil pred sprejetjem novele ZUSDDD-B, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v obravnavani sporni zadevi, sprejet prav na podlagi ugotovitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da je ZUSDDD, kakršen je bil v veljavi pred sprejetjem novele, neustaven, ker določenim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja in ne ureja možnosti pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje. Takrat veljavni 1. člen ZUSDDD je bil po mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije neustaven, ker ni določno opredeljeval meril za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje (1., 2. in 3. točka izreka odločbe št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003). Omenjeno neskladje zakona z ustavnimi določbami je zakonodajalec odpravil prav z novelo ZUSDDD-B, ki je v skladu s stališči Ustavnega sodišča Republike Slovenije, med drugim, določneje opredelila nedoločen pravni pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (1.č člen ZUSDDD). To je novela ZUSDDD-B storila tako, da je določila kriterije za določitev tega pojma, opredelila pa je tudi primere upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije ter upravičen čas trajanja teh odsotnosti. Ti kriteriji (ob upoštevanju razlage Ustavnega sodišča RS v navedeni odločbi, predvsem točke B-V in B-VI) pa so bili v obravnavanem primeru upoštevani pravilno.

18. V zvezi s tožbeno navedbo, da naj sodišče najprej odloči o tožbi matere, sodišče pojasnjuje, da je bilo o tožbi tožničine matere že odločeno s sodbo tega sodišča I U 631/2017 z dne 13. 6. 2019, tako da je tožbo zavrnilo, sodba pa je že pravnomočna.

19. Ker je glede na navedeno odločitev upravnih organov po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji sodnega senata, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnico in toženo stranko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, ni odločalo v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

20. Sodišče še pojasnjuje, da kadar je med državama podana vzajemnost, se sodna taksa ne plača. 1 Četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD določa, da če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen druge alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS. 2 Takšno stališče je sprejelo Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 244/2017 v 11. točki obrazložitve.