Jedro

Ker opustitev vročanja pritožbe tožencu v odgovor temelji na protiustavni in s strani Ustavnega sodišča razveljavljeni zakonski ureditvi (drugi odstavek 39. člena Zakona o medijih, Odločba Ustavnega sodišča U-I-196/17), je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). V njem bo morala biti tožencu pritožba vročena v odgovor oziroma mu biti omogočena pravica do izjave.

Izrek

I. Prekinjeni postopek se nadaljuje.

II. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da mora toženec v drugi izdaji časnika ... ter na spletni strani časopisne hiše A., d. d., oziroma najkasneje v roku 48 ur po prejemu pravnomočne sodbe objaviti popravek z naslovom „...“ v besedilu, kot izhaja iz izreka sodbe. Tožnici je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženca.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku tožnice ugodilo (s spremembo, da mora toženec popravek objaviti v drugi izdaji časnika Delo in ne v prvi izdaji, kot je sicer zahtevala tožnica). Tožencu je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnice.

**Navedbe v revizijskem postopku**

3. Toženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. Med drugim opozarja, da sodišče ni upoštevalo novejše prakse Vrhovnega sodišča glede vročanja pritožbe v odgovor v medijskih zadevah. Pritožba tožnice mu je bila vročena, vendar brez postavitve roka za odgovor, kar pomeni, da mu pritožba ni bila vročena v odgovor. Po drugem odstavku 39. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) se pritožba ne vroči nasprotni stranki v odgovor. Vendar pa je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 184/2016 odločilo, da v primerih, ko sodišče druge stopnje spremeni odločitev sodišča prve stopnje, drugi odstavek 39. člena ZMed premočno trči v ustavno pravico do izjave nasprotne stranke, zato je treba v takih primerih vročati pritožbo v odgovor ter tako nasprotni stranki omogočiti uresničitev ustavne pravice do izjave. V sodni praksi se pojavlja pet različnih situacij v zvezi z vročanjem pritožbe v odgovor: a) pritožba se nasprotni stranki sploh ne vroča; b) pritožba se vroča, vendar brez določitve roka za odgovor; c) pritožba se vroča, določi se rok za odgovor, ki je v vsakem primeru drugačen; č) pritožba se vroča, pri čemer je naveden pripis sodišča „V vednost“; d) pritožba se vroča skupaj z odločbo višjega sodišča. Toženec v primeru, ko mu je pritožba vročena, nikoli ne ve, ali se mu pritožba vroča zgolj v vednost ali v odgovor, oziroma, ali bo v času, preden bo vložen odgovor, višje sodišče že odločilo o pritožbi (upoštevaje tridnevni rok v 39. členu ZMed), in takšno postopanje sodišč (neenotna praksa vročanja pritožb) pomeni kršitev načela enakosti in kršitev pravice do izjave. Poudarja, da je bila pritožba tožnice na sodišču vložena 6. 12. 2016, tožencu pa je bila vročena šele 12. 12. 2016 (po pošti, ne po faksu, čeprav se v primerih, ko je določen kratek rok, vloge posredujejo tudi po faksu). Glede na tridnevni rok za odločitev višjega sodišča in glede na to, da mu pritožba ni bila vročena v odgovor, je sklepal, da gre le za vročanje v vednost, ki bi prišlo v poštev v primeru a) skladno z odločbo II Ips 184/2016, če sodišče druge stopnje ne bo spremenilo sodbe sodišča prve stopnje, b) če je višje sodišče pritožbo tožnice že obravnavalo in je odločitev že sprejeta, preden je bila pritožba vročena tožencu, ni pa bil še pripravljen prepis odločbe. V nadaljevanju revizije utemeljuje, zakaj je izpodbijana sodba materialnopravno nepravilna.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnici. V odgovoru na revizijo poudarja, da zadeva II Ips 184/2016 ni primerljiva z obravnavano, saj v tisti zadevi pritožba nasprotni stranki sploh ni bila vročena v odgovor. Toženec sam navaja, da mu je bila pritožba vročena in je torej posledično imel možnost, da se izjavi o pritožbenih navedbah. Poleg tega je ZMed povsem jasen, ko v drugem odstavku 39. člena določa, da se pritožba ne vroča nasprotni stranki v odgovor. Zakonodajalec je imel za to dopusten razlog, hkrati pa je stranki omogočil pravico do revizije, v kateri ima možnost izjave. Predlaga tudi zavrnitev materialnopravnih očitkov v reviziji.

**Razlogi za prekinitev in nadaljevanje postopka**

5. Za presojo Vrhovnega sodišča glede (ne)utemeljenosti očitka o kršitvi pravice do izjave v obravnavani zadevi je bila ključna določba drugega odstavka 39. člena ZMed (oziroma njen prvi stavek). Po tej določbi se pritožba ne vroči nasprotni stranki v odgovor. Toženec je v reviziji izkazal, da mu je bila pred izpodbijano odločitvijo sodišča druge stopnje o spremembi sodbe sodišča prve stopnje pritožba tožnice vročena, vendar brez postavitve roka za odgovor. Po mnenju Vrhovnega sodišča se omenjena situacija od tiste, ko pritožba nasprotni stranki sploh ni bila vročena, v bistvenem ni razlikovala.1

6. Obravnavana zadeva je bila glede dejanske in pravne podlage v zvezi z vročanjem pritožbe v odgovor v bistvenem enaka tisti, v kateri je Vrhovno sodišče že odločilo z odločbo II Ips 184/2016.2 Vrhovno sodišče je po ponovnem premisleku in ob v obravnavani reviziji izpostavljenih dodatnih procesnih zapletih v praksi odstopilo od v omenjeni zadevi zavzetega stališča, po katerem je bila ustavnoskladna razlaga mogoča v okviru obstoječega zakonskega besedila. Menilo je, da ne obstaja druga možnost (razlage), kot le intervencija Ustavnega sodišča v zakonodajno vejo oblasti. Navedlo je primere iz prakse Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice, iz katerih izhaja zahteva po dvostranskosti pravnih sredstev. Menilo je, da ureditev, po kateri se pritožba ne vroči nasprotni stranki v odgovor, pomeni izvotlitev pravice iz 22. člena Ustave, zagotovo pa vsaj poseg v njeno jedro, ki ne prestane testa sorazmernosti. Opozorilo je, da so v nadaljevanju določbe drugega odstavka 39. člena ZMed in v tretjem odstavku istega člena določeni kratki procesni roki za obravnavanje pritožbe, ki ne upoštevajo vročanja pritožbe v odgovor in ki bi bili v primeru ugotovitve protiustavnosti izključitve določb o odgovoru na pritožbo neuresničljivi.

7. Vrhovno sodišče je po obrazloženem s sklepom z dne 5. 10. 2017 postopek odločanja prekinilo in na podlagi določb 156. člena Ustave Republike Slovenije ter prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) na Ustavno sodišče vložilo zahtevo za oceno ustavnosti drugega in tretjega odstavka 39. člena ZMed.

8. Ustavno sodišče je o zahtevi odločilo z odločbo U-I-196/17 z dne 20. 6. 2019. Zato je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 156. člena Ustave sklenilo, da se postopek nadaljuje.

**Ustavna odločba U-I-196/17 z dne 20. 6. 2019**

9. Ustavno sodišče je drugi odstavek 39. člena ZMed razveljavilo, zahtevo pa je zavrglo v delu glede tretjega odstavka 39. člena ZMed. Presodilo je, da zakonska določba, ki izključuje uporabo določb glede odgovora na pritožbo zoper sodbo, izdano v postopku zaradi objave popravka, pomeni poseg v pravico do izjave, katerega dopustnost je nato presojalo na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. Ocenilo je, da je zakonodajalec z izključitvijo vročanja pritožbe nasprotni stranki zasledoval ustavno dopusten cilj. Procesne določbe, ki zagotavljajo hitrost postopka, ko gre za objavo popravka, so v funkciji zagotovitve ustavno varovane pravice do popravka (40. člen Ustave), ki se lahko učinkovito uresničuje in doseže svoj namen le s hitrim in ažurnim odzivom na objavljeno besedilo. Vendar je v nadaljevanju, ne da bi se spuščalo tudi v presojo primernosti in nujnosti takšnega ukrepa, ugotovilo, da zakonska ureditev, ki izključuje možnost odgovora na pritožbo, ne pomeni znatnega časovnega prihranka, hkrati pa v tolikšni meri zožuje pravico do izjave v postopku zaradi objave popravka, da ni sorazmerna v ožjem pomenu s koristmi, ki jih zasleduje. Upoštevaje, da bo moralo po razveljavitvi te določbe sodišče pritožbo vročati nasprotni stranki v odgovor, je Ustavno sodišče razveljavilo tudi tisti del izpodbijane določbe, ki je sodišču prve stopnje nalagal, da pravočasno in dovoljeno pritožbo z vsemi spisi pošlje sodišču druge stopnje v dveh dneh od dneva, ko je bila vložena. Zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 39. člena ZMed, ki določa, da mora sodišče druge stopnje odločiti v roku treh dni po prejemu pritožbe, je zavrglo, ker je ocenilo, da predlagatelj ni izkazal, da ne more sprejeti ustavno skladne odločitve brez odločitve Ustavnega sodišča o protiustavnosti navedene določbe.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

10. Ker opustitev vročanja pritožbe tožencu v odgovor torej temelji na protiustavni in s strani Ustavnega sodišča razveljavljeni zakonski ureditvi, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Kot je pojasnilo Ustavno sodišče, bo morala biti v novem sojenju tožencu pritožba vročena v odgovor oziroma mu biti omogočena pravica do izjave.

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

11. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo pridržalo za končno odločbo.

1 Z vidika pravice iz 22. člena Ustave je pomembno, ali je bilo stranki v postopku odločanja omogočeno, da se seznani in opredeli glede navedb nasprotne stranke. Tej zahtevi v primeru opustitve določitve roka za odgovor po oceni Vrhovnega sodišča ni zadoščeno. 2 V tej je ocenilo, da je določbo drugega odstavka 39. člena ZMed mogoče ustavnoskladno razlagati na način: pritožba se ne vroči nasprotni stranki v odgovor, razen če je to nujno zaradi zagotovitve strankine ustavne pravice iz 22. člena Ustave. Pojasnilo je, da v primerih, ko sodišče druge stopnje spremeni odločitev sodišča prve stopnje, drugi odstavek 39. člena ZMed premočno trči v ustavno pravico do izjave nasprotne stranke. Zato je treba v takih primerih vročati pritožbo v odgovor ter tako nasprotni stranki omogočiti uresničitev ustavne pravice do izjave.