Jedro

Stranka mora tudi v izvršilnem postopku, v skladu z načelom vesti in poštenja obseg stroškov, ki jih uveljavlja od nasprotne stranke, skrčiti na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih lastnih interesov, preostale stroške pa je dolžna kriti sama. Upnikovemu pooblaščencu s prisotnostjo pri rubežu sicer nedvomno nastanejo določeni stroški, vendar to še ne pomeni, da so ti stroški v posameznem primeru dejansko potrebni za izvršbo ter da mu jih je zato dolžan povrniti dolžnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklepa sodišča prve stopnje z dne 19. 07. 2010 (na red. št. 19 in 20 v spisu) potrdita.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 19. 07. 2010 (red. št. 19 v spisu) zavrnilo zahtevo upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov z dne 22. 01. 2010 (stroškov za nagrado in za prisotnost pri rubežu premičnin), s sklepom z dne 19. 07. 2010 (red. št. 20 v spisu) pa zavrnilo zahtevo upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov z dne 06. 05. 2009 (za prisotnost pri rubežu premičnin).

2. Zoper oba sklepa se pritožuje upnik in navaja, da je z vlogo 06. 05. 2009 pri sodišču pravočasno priglasil izvršilne stroške, ki so mu nastali s prisotnostjo njegovega pooblaščenca pri rubežu premičnin dolžnika, z vlogo 22. 01. 2010 pa stroške, ki so mu nastali s prisotnostjo pooblaščenca pri prvi javni dražbi premičnin dolžnika s strani izvršitelja. Prvostopenjsko sodišče z napadenima sklepoma upniku ni priznalo navedenih stroškov. Sodišče svojo odločitev utemeljuje z dejstvom, da udeležba upnika pri rubežu ni več obvezna in da bi bil upnik upravičen do povračila stroškov v primeru, če bi dokazal, da bi bil rubež oziroma javna dražba v njegovi odsotnosti neuspešna ali da je njegova prisotnost pri rubežu oziroma pri javni dražbi pripomogla k posebnemu uspehu le-te. Pri tem se sodišče sklicuje na sklep VSL I Ip 2896/2008 z dne 07. 01. 2009. Prvostopenjsko sodišče sicer pravilno navaja, da udeležba upnika pri rubežu za samo opravo rubeža po noveli ZIZ ni več obvezna, kar pa nikakor ne more pomeniti, da stroški prisotnosti pooblaščenca upnika pri opravi izvršilnih dejanj niso potrebni stroški. Dejstvo je, da izvršitelji ob prisotnosti upnika oziroma njegovega pooblaščenca izvršilna dejanja opravljajo bolj skrbno, natančno in učinkovito. V takih primerih je upnik hitreje poplačan, kar pomeni manjše stroške tudi za dolžnika. Iz tega razloga je tudi stališče sodne prakse tako, da se stroški prisotnosti pri rubežu štejejo kot potrebni izvršilni stroški in je sodišče skoraj edino, ki upniku za njegovo prisotnost pri rubežu premičnin ni priznalo stroškov z razlago, da niso potrebni. Izpodbijani sklep je torej nepravilen in nezakonit, kajti vsi priglašeni stroški upnika so bili za izvršbo potrebni, njihova priglašena višina pa je v skladu z dejansko višino stroškov in Odvetniško tarifo. Ob tem se upnik sprašuje pod kakšnimi pogoji sodišče prve stopnje sploh oceni oziroma kako naj upnik dokaže, da je njegov pooblaščenec pripomogel k uspešnosti rubeža, saj iz zapisnika o rubežu to v nobenem primeru ni razvidno, navede se le prisotnost pooblaščenca. Rubež opravlja izvršitelj, naloga pooblaščenca pa je povsem drugačna (npr. predlaga, da se rubež ne opravi, če dolžnik ponudi delno plačilo, prepreči, da izvršitelj zarubi stvari, ki niso last dolžnika – kar izvršitelji praviloma naredijo – in na ta način prepreči dodatne stroške v zvezi z ugovorom tretjega itd.). Nenazadnje upnik poudarja, da v kolikor bi sprejeli stališče sodišča prve stopnje, da iz razloga, ker je bila javna dražba zaradi odselitve neuspešna, stroški zastopanja niso bili potrebni, torej enako velja ob upoštevanju petega odstavka 38. člena ZIZ tudi za stroške izvršitelja, saj tudi njegovo delo v tem primeru ni pripomoglo k uspešnosti izvršbe. V nadaljevanju se upnik sklicuje na stališča sodne prakse v sklepih Višjega sodišča v Kopru, Mariboru in Ljubljani.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijana sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ).

5. Materialnopravna podlaga za odločanje o izvršilnih stroških je določena v petem odstavku 38. člena ZIZ, ki določa, da mora dolžnik upniku, na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti. O tem kaj so potrebni stroški pa odloča sodišče na podlagi dejanskih okoliščin vsakega konkretnega primera.

6. Upnik je s konkretnimi pritožbenimi navedbami odločitev sodišča prve stopnje, ki je njegov predlog za povrnitev stroškov za prisotnost pri rubežu premičnin (priglašenih z vlogo z dne 06. 05. 2009) zavrnilo in zavrnilo tudi zahtevo upnika za povrnitev stroškov za prisotnost na javni dražbi premičnin (priglašenih z vlogo z dne 22. 01. 2010), izpodbijal v delu, kjer mu sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov, povezanih s prisotnostjo njegovega pooblaščenca pri rubežu in dražbi premičnin dolžnika. Po oceni pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je bil rubež uspešno opravljen in da so zarubljeni predmeti na predlog upnika ostali pri dolžniku ter da upnik ni izkazal, v čem naj bi bila potrebnost njegove prisotnosti pri rubežu (in dražbi) oziroma ni zatrjeval, da bi bila njegova prisotnost potrebna za uspeh same izvršbe, povsem pravilna. Sodišče prve stopnje je pri tem izhajalo iz pravilnega stališča, da četudi gre pri udeležbi upnika oziroma njegovega pooblaščenca pri rubežu (in dražbi) za njegovo pravico (in ne več za njegovo obveznost - glej tretji odstavek 82. člena ZIZ), iz tega še ni mogoče izpeljati zaključka, da ima upnik v vsakem primeru, ko se rubeža (ali dražbe) udeleži, pravico od dolžnika zahtevati, naj mu povrne stroške, ki so mu v zvezi s tem nastali, pri čemer v konkretnem primeru ni zanemarljivo dejstvo, da so zarubljeni predmeti ostali pri dolžniku prav na predlog upnika, medtem ko se je dolžnica po rubežu odselila, zaradi česar je bila dražba neuspešna.

7. Ker zakon ne določa, kateri stroški so potrebni za izvršbo, mora sodišče v vsakem posameznem primeru odločiti, kateri upnikovi stroški so bili potrebni za izvršbo ter koliko znašajo, in sicer po skrbni presoji vseh okoliščin (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem pa velja poudariti, da mora stranka tudi v izvršilnem postopku, v skladu z načelom vesti in poštenja obseg stroškov, ki jih uveljavlja od nasprotne stranke, skrčiti na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih lastnih interesov, preostale stroške pa je dolžna kriti sama. Upnikovemu pooblaščencu s prisotnostjo pri rubežu sicer nedvomno nastanejo določeni stroški, vendar to še ne pomeni, da so ti stroški v posameznem primeru dejansko potrebni za izvršbo ter da mu jih je zato dolžan povrniti dolžnik. Merilo za določitev obsega stroškov, ki se povrnejo, je namreč objektivno in upnik ne more uspeti s (tudi sicer zgolj posplošeno) pritožbeno navedbo, da izvršitelji, ob prisotnosti upnika oziroma njegovega pooblaščenca izvršilna dejanja opravljajo bolj skrbno in učinkovito ter da je v takih primerih upnik hitreje poplačan. To pritožbeno trditev je mogoče razumeti tako kot da izvršitelj v upnikovi odsotnosti ne opravi dovolj dobro in učinkovito svojega dela. Če je tako, tedaj so ukrepi zoper izvršitelja predvideni v ZIZ, med njimi pa nadzor upnika ni predviden. Dolžniku zato ni mogoče naprtiti stroškov, ki so upniku nastali v zvezi z udeležbo na rubežu (ali dražbi). Upnikova pravica, udeleževati se rubeža (ali dražbe) pri tem ni v ničemer prizadeta. Pravico ima, vendar ne na dolžnikove stroške.

8. Glede na zgoraj obrazloženo in ker je odločitev o tem, ali je upnik upravičen do povrnitve stroškov za prisotnost svojega pooblaščenca pri rubežu (in dražbi) odvisna od situacije v vsakem posameznem primeru. Sodišče druge stopnje se sicer strinja, da sodna praksa v zvezi s tem vprašanjem ni enotna, saj se pritožba sklicuje na odločbi Višjega sodišča v Kopru (I Ip 648/2008 in I Ip 372/2009) ter odločbo Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1738/2009 in eno odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1993/2010, vendar je v evidenci sodne prakse mogoče najti tudi drugačne odločbe in sicer Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 2869/2008 in Višjega sodišča v Celju I Ip 807/2008, zlasti pa tudi novejše odločbe Višjega sodišča v Ljubljani opr.št.: I Ip 2809/2009 in I Ip 3237/2010, ki teh stroškov ne priznavajo.

9. Ker torej v konkretnem primeru ne gre za stroške upnika, ki bi bili potrebni za izvršbo, teh stroškov ni mogoče naložiti v plačilo dolžniku, temveč jih je dolžan kriti upnik sam. Pritožba upnika v zvezi s tem ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo ter oba sklepa sodišča prve stopnje kot pravilna in zakonita potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).