Jedro

Prodajalec, ki kupcu postavi kot pogoj za dobavo blaga vnaprejšnje plačilo kupnine, je dolžan od te kupnine plačati kupcu obresti po obrestni meri, kakršne priznavajo banke za hranilne vloge na vpogled. To velja tudi v primeru, ko je vnaprej plačana celotna kupnine in ne samo del kupnine.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku, prisodilo je tožeči stranki znesek 185.142.95 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki teko od 12.1.1993 dalje do plačila, poleg tega je dolžna tožena stranka tožeči povrniti tudi pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določilo 26. člena Zakona o blagovnem prometu in ugotovilo obveznost tožene stranke, da od vnaprej plačane kupnine tožeči stranki dolguje najmanj takšne obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled.

Zoper sodbo vlaga tožena stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in ponovno obravnavanje pred prvim sodiščem. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje napačno tolmači določilo 26. člena Zakona o blagovnem prometu.

Predvsem je treba upoštevati, da tožena stranka ni pogojevala vnaprejšnjega plačila, ampak je do vnaprejšnjega plačila prišlo po sporazumu med obema pogodbenima strankama. Sicer pa omenjeno zakonito določilo predvideva obresti le, če prodajalec zahteva delno vnaprejšnje plačilo. V primeru vplačila celotne kupnine pa tožena stranka ni dolžna priznavati nobenih obresti, še posebej, ko je bila cena garantirana na dan plačila. Pritožba opozarja na sodbe Višjega sodišča v Kopru, kot tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Slovenije v sličnih primerih. Obstaja kršitev materialnega prava, ker sodišče ne ugotavlja veljavnosti Zakona o blagovnem prometu glede na ustavni zakon in s tem tudi presojo tega določila, glede na nastali novi družbeni red. Končno ugovarja še višini zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno.

Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe tako glede ugotovljenega dejanskega stanja kot tudi glede uporabe materialnega prava. Sodišče je pravilno ocenilo izvedene dokaze in prišlo utemeljeno do zaključka, da je kupcu ostal le tak način, da vnaprej plača vso kupnino, če je želel priti do avtomobila. Dejansko je bila kupnina zahtevana in plačana vnaprej, v tem primeru pa mora prodajalec po določilu 26. člena Zakona o blagovnem prometu priznati kupcu obresti, kakršne so tam navedene. Te obresti pripadajo kupcu ne glede na dogovor o izročitvenem roku. Pritožba napačno tolmači določilo 26. člena citiranega zakona, češ da pride ta zakon v poštev le tedaj, če kupnina ni bila v celoti plačana, ampak le deloma.

Vendar je sodišče prve stopnje to zakonito določilo pravilno razlagalo. Če predpis velja za delna vplačila, velja toliko bolj za celotno plačilo. Če ne bi bilo tako, namen predpisa ne bi bil dosežen. Sodišče druge stopnje zato meni, da je na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. V pritožbi citirane sodbe se ne tičejo tega primera, medtem ko odločitev v citirani odločbi vrhovnega sodišča govori ravno za takšen zaključek, kakor je bil pravkar povedan. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preverilo izračun obresti in ugotovilo, da je glavnica po višini utemeljena.

Tudi s temi razlogi se sodišče druge stopnje v celoti strinja.

Veljavnosti Zakona o blagovnem prometu ni potrebno presojati v luči ustavnega zakona, ker ne gre za predpis bivše SFRJ, ampak za predpis Republike Slovenije.

Neizpodbijan je ostal zavrnilni del sodbe, pri čemer je treba pripomniti, da je tudi v tem primeru sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 2. odstavka 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Ker je pritožba neutemeljena, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v celoti potrdilo.