Jedro

Zemljišču, ki je potrebno za redno rabo posameznega dela stavbe, se etažni lastnik ni mogel odreči ločeno od svoje pravice na etažnem stanovanju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na prepoved uporabe za hojo tlakovane peš poti ob severovzhodnem delu stavbe K. 5/c na delu funkcionalnega zemljišča, ki je v izključni uporabi tožnika, ter podrejeni zahtevek, po katerem sme tožena stranka navedeno peš pot uporabljati samo za hranjenje kurjave za ogrevanje stanovanja. Ugotovilo je, da je sporni pločnik funkcionalno zemljišče za hišo P., K. 5/c, saj predstavlja dostop na vrt in do stranskih vrat v stanovanje tožencev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je ugotovitev, da gre za funkcionalno zemljišče in da se s pogodbo z dne 7.3.1986 stranki nista dogovorili glede uporabe pločnika.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ima tožena stranka vhod v stanovanje pri glavnih vratih hiše, do svojega funkcionalnega zemljišča pa skozi svoje stanovanje. Dostop po spornem pločniku ni nujno potreben za njeno stanovanje. Če pa sporni pločnik z delitvijo funkcionalnega zemljišča po pogodbi ni izgubil svoje funkcije, velja to v celoti, torej tudi na tistem delu zemljišča, ki je pripadel toženi stranki. Dvojni kriteriji niso mogoči. Tožena strannka na revizijo ni odgovorila in tedanji Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadalnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ugotovitev, da je dohod po spornem pločniku toženi stranki potreben in da zato predstavlja funcionalno zemljišče za hišo, v kateri ima tožena stranka svoje stanovanje, se nanaša na dejansko stanje. Razlaga 12. člena pogodbe o vzajemnih razmerjih med etažnimi lastniki z dne 7.3.1986 temelji na tej ugotovitvi. Taka razlaga pa je tudi v skladu z določbo 7. člena tedaj veljavnega zakona o pravicah na delih stavb (Ur.l. SRS št. 19/76), po kateri funkcionalno zemljišče, ki služi stavbi kot celoti ali pa samo nekaterim njenim posameznim delom, uporabljajo etažni lastniki za to, za kar je namenjeno; pravice na tem zemljišču so nedeljivo povezane s posameznim delom stavbe. Zemljišču, ki je potrebno za redno rabo posameznega dela stavbe, se etažni lastnik ni mogel odreči ločeno od svoje pravice na etažnem stanovanju. Zato je odločitev obeh sodišč materialnopravno pravilna.

Tožeča stranka sicer utemeljeno uveljavlja, da morajo veljati enaka merila za vse. Toda predmet tožbenega zahtevka je bil samo dostop po pločniku na tistem delu zemljišča, ki je po pogodbi z dne 7.3.1986 pripadel tožeči stranki. Odločanje in obravnavanje se zato ni moglo nanašati na kakšen drug del zemljišča. Gotovo pa je, da razdelitev uživanja zemljišča ob hiši ne more preprečiti uporabe zemljišča za potrebe redne rabe hiše, na primer ob obnovitvenih delih na skupnih delih stavbe in podobno. To bi bilo v nasprotju s prej veljavnimi določbami 6. in 7.čl. zakona o pravicah na delih stavb in tudi z zdaj veljavnmi določbami 15.čl. v zvezi s 1. odst. 13.čl. stanovanjskega zakona.

Uveljavljeni revizijski razlog ni podan, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).