Jedro

Odvetnik krši pogodbene obveznosti v primeru njegovega krivdnega ravnanja oziroma ravnanja v nasprotju s skrbnostjo, ki se pri opravljanju njegovega poklica zahteva od njega.

Odvetnik se lahko reši svoje odgovornosti za nastalo škodo, če dokaže, da bi bil spor za stranko izgubljen tudi, če ne bi bilo njegovega zakrivljenega ravnanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Druga tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da sta mu toženi stranki solidarno dolžni plačati 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.2007 dalje do plačila, 3.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2007 dalje do plačila, 1.147,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.2007 dalje do plačila, 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2004 dalje do plačila in 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.2004 dalje do plačila.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP in predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev. Navaja, da se sodišče v Piranu ni ukvarjalo z vprašanjem reklamacije kot okoliščine, ki bi bila pomembna za pravilno odločitev. Tudi sicer je materialnopravno stališče sodišča glede pomembnosti pravočasnega uveljavljanja reklamacije zmotno, ker ne pride v poštev pri odgovornosti za neizvedbo del. Sodišče šteje za odločilno to, da tožnik ni posredoval drugemu tožencu potrebnih navedb o dejstvih in dokazov, ki bi jih drugi toženec kot njegov pooblaščeni odvetnik posredoval sodišču. Če bi dejansko tožnik izročil drugemu tožencu le tožbo in plačilni nalog, bi ga moral ta kot prava vešča oseba opozoriti, da je potrebno navesti ustrezne navedbe in podati dokaze in ga k temu pozvati, ali pa mu odpovedati pooblastilo. Tega pa drugi toženec očitno ni storil, zato je prišlo do izdaje sodbe v škodo tožnika. Drugi toženec ne samo, da ni posredoval sodišču potrebnih navedb in dokazov, ki mu jih je tožnik dejansko izročil, opustil je tudi opozorilo tožniku, da je njegova prisotnost na obravnavi nujna in da je njegovo zaslišanje pomemben dokaz. Tožnik je tudi opozarjal, da je drugi toženec zastopal očeta J. R., kar bi lahko napeljevalo na zaključek o obstoju naklepnega ravnanja s ciljem, da tožnik pravdo izgubi. Tožnik se sprašuje, kako lahko sodišče verjame drugemu tožencu, da mu ni izročil potrebnih dokazov in navedel vseh dejstev, saj se je njegova izpovedba, da je tožniku odpovedal pooblastilo, izkazala za neresnično.

3. Drugi toženec je vložil odgovor na pritožbo, v katerem zavrača vse pritožbene trditve kot neutemeljene in nejasne, neobrazložene in nepodprte z dokazi. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet obravnave v sporu med pravdnima strankama je presoja odškodninske odgovornosti odvetnika zaradi nestrokovnega zastopanja tožnika v pravdni zadevi P 100/99, ki je potekala pred Okrajnim sodiščem v Piranu. Tožnik zahteva odškodnino solidarno od odvetnika, ki ga je pooblastil za zastopanje v navedeni pravdni zadevi, ter od zavarovalnice, pri kateri ima odvetnik zavarovano poklicno odgovornost za škodo, nastalo zaradi grobih strokovnih napak pri opravljanju registrirane dejavnosti odvetnika in pri njem zaposlenih oseb.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo pravno podlago za odločanje v tej odškodninski zadevi. Gre za pogodbeno odškodninsko odgovornost, ker tožnik zatrjuje, da mu je škoda nastala zaradi kršitve odvetnikove pogodbene obveznosti. Podlaga je torej v pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo (člen 749 in nadaljnji prej veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Odvetnik krši pogodbene obveznosti v primeru njegovega krivdnega ravnanja oziroma ravnanja v nasprotju s skrbnostjo, ki se pri opravljanju njegovega poklica zahteva od njega. Sodišče prve stopnje pravilno, v skladu s pravno teorijo in sodno prakso, opredeljuje standard dolžne skrbnosti, ki se zahteva od odvetnika. Od odvetnika se zahteva, da ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena ZOR).

7. Drugi toženec je bil torej kot odvetnik tožnika v pravdi P 100/99 dolžan ravnati po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka. Sodišče prve stopnje je glede na očitke tožnika o nestrokovnem zastopanju v omenjeni pravdni zadevi, natančno raziskalo in ugotavljalo, ali je bilo ravnanje drugega toženca v skladu s pravili stroke. Pri tem je ugotovilo, da je pri sestavi ugovora in dveh pripravljalnih vlog ravnal tako, kot je bilo treba, torej kot povprečen odvetnik. Odsotnost na obeh glavnih obravnavah pa sicer pomeni nedopustno opustitev dolžnega ravnanja drugotoženca kot odvetnika, vendar ni podana vzročna zveza med obema izostankoma z narokov in škodo, ki naj bi nastala tožniku z izdajo sodbe v korist nasprotne stranke. To pa pomeni, da niso podane vse zahtevane predpostavke odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dejanskih ugotovitev, ki so podlaga sodbi, predvsem pa soglaša z zaključkom, da izostanek odvetnika z drugega naroka za glavno obravnavo ni vplival na obsodilno sodbo. Tudi v primeru, če bi bil odvetnik prisoten na drugem naroku za glavno obravnavo, bi bila namreč izdana enaka sodba. Kot izhaja iz njene obrazložitve, je bila odločilna neaktivnost samega tožnika, ki se kljub izkazanemu vabilu za zaslišanje ni udeležil glavne obravnave.

8. Pritožba izpostavlja, da bi moral drugi toženec kot prava vešča oseba tožnika opozoriti, da mora za uspeh postopka navesti dejstva in predlagati dokaze, ali pa bi moral tožniku pooblastilo odpovedati. Vendar tožnik pozablja, da je v tožbi in tekom postopka trdil drugače, namreč, da je drugemu tožencu pravočasno povedal, kar je bilo potrebno in mu izročil dokaze glede neobstoja terjatve (pripravljalna vloga na list. št. 53 a spisa). Res pa teh trditev v postopku ni dokazal. Enako velja za pritožbeni očitek, ki meri na neetično ravnanje drugega toženca, s ciljem, da tožnik pravdo izgubi. Kar se tiče ugovora tožene stranke, da bi tožnik pravdo pred Okrajnim sodiščem v Piranu v vsakem primeru izgubil zaradi prepoznega grajanja napak po 614. členu ZOR, pa gre le za dopustno obrambo tožene stranke, saj se odvetnik lahko reši svoje odgovornosti za nastalo škodo, če dokaže, da bi bil spor za stranko izgubljen tudi, če ne bi bilo njegovega zakrivljenega ravnanja.

9. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sprejeta na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Stroški odgovora na pritožbo glede na vsebino vloge niso potrebni stroški postopka.