Jedro

Potreba za začasno ureditev ni verjetno izkazana, če stranka predlaga, da se uredi drugo pravno razmerje kot je sporno pravno razmerje.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 602/99-2 z dne 15.4.1999.

Obrazložitev

V upravnem sporu je izpodbijana odločba tožene stranke z dne 11.3.1999, s katero je bila zavrnjena pritožba pritožnika zoper odločbo Prometnega inšpektorata Republike Slovenije z dne 15.2.1999. Z navedeno odločbo prve stopnje je bilo odločeno, da mora pritožnik takoj po prejemu odločbe prenehati opravljati javne prevoze oseb v prostem cestnem prometu na relacijah M. - N.m. in obratno, katerih naročnik je Turistična agencija I. d.d. in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče zavrnilo pritožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS), s katero naj sodišče začasno uredi možnost opravljanja prevozov po 16. členu Zakona o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 72/94, 54/96 in 48/98 - ZPCP), ker zaradi očitno napačne razlage navedene zakonite določbe tožniku nastaja škoda (izpad prevozov), ki je ne bo mogoče popraviti. V obrazložitvi sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je pritožnik zahteval izdajo začasne odredbe obenem s tožbo, s katero izpodbija odločitev tožene stranke oziroma organa prve stopnje, ker mu je prepovedal opravljati javne prevoze oseb v prostem cestnem prometu zaradi kršitve 14. člena ZPCP, po katerem javni prevoz oseb v prostem cestnem prometu ne sme vsebovati ponavljajočih elementov linijskega prevoza, pritožnikovi prevozi pa imajo določene elemente linijskega prevoza. Pritožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS predlaga, naj sodišče začasno uredi možnost opravljanja prevozov po 16. členu ZPCP, ker naj bi prevažal osebe za lastne potrebe, ne navaja pa, na kakšen način naj bi sodišče začasno uredilo stanje glede na sporno pravno razmerje. Predlog v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da sodišče sporne prevoze, ki so bili v inšpekcijskem postopku obravnavani kot prevozi v nasprotju s 14. členom ZPCP, prekvalificira v prevoze po 16. členu tega zakona, pomeni, da naj se v postopku za izdajo začasne odredbe presodi o upravnem sporu samem, kar pa z začasno odredbo ni mogoče zahtevati.

V pritožbi pritožnik ponavlja in se sklicuje na navedbe, ki jih je uveljavljal že v pritožbi v upravnem postopku proti odločbi inšpekcijskega organa prve stopnje, zlasti pa poudarja, da prvostopna odločba temelji na napačni uporabi materialnega predpisa, in sicer 14. člena ZPCP, namesto na 16. členu tega zakona, vendar te pritožnikove navedbe niti inšpekcijski organ niti tožena stranka nista upoštevala. Ker so bili sporni prevozi opravljeni za prevoz dijakov v zvezi z opravljanjem dejavnosti oziroma nalog gimnazije, torej za lastne potrebe, je sporne prevoze mogoče obravnavati le po 16. členu ZPCP. Ker zaradi napačne razlage navedene zakonite določbe z izpadom prevozov nastaja nepopravljiva škoda, pritožnik predlaga, da naj se z začasno odredbo začasno uredi možnost opravljanja prevozov po 16. členu ZPCP.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 2. odstavku 69. člena ZUS tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Pritožniku je z inšpekcijskim ukrepom prepovedano opravljati javne prevoze oseb v prostem cestnem prometu na relaciji M. - N.m. in obratno zaradi kršitve 14. člena ZPCP. S predlogom v zahtevi za izdajo začasne odredbe, s katero naj se začasno uredi možnost opravljanja prevozov po 16. členu ZPCP za lastne potrebe, pritožnik ne predlaga načina začasne ureditve spornega pravnega razmerja, temveč predlaga začasno ureditev drugačnega pravnega razmerja kot je sporno pravno razmerje, ki izhaja iz odločbe, izpodbijane v upravnem sporu. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ker tudi po presoji pritožbenega sodišča ni verjetno izkazana potreba za začasno ureditev spornega razmerja, če pritožnik predlaga, da se uredi drugo pravno razmerje. Že zato ni zakonite podlage za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS. Pri tem pritožbeno sodišče ni posebej obravnavalo vprašanja, če je v primerih, ko bi bilo možno zahtevati odložitev izvršitve inšpekcijske odločbe po 1. odstavku 69. člena ZUS, sploh možno zahtevati začasno odredbo po 2. odstavku 69. člena ZUS.

Ker na podlagi navedenega v zahtevi za izdajo začasne odredbe niso izkazani pogoji za njeno izdajo, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo po 73. in 68. členu ZUS.