Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je prvi tožnik kot imetnik stanovanjske pravice s pismeno izjavo odstopil drugi tožnici kot svoji ženi pravico do odkupa spornega stanovanja, da je ta tožnik leta 1986 zaprosil delodajalca kot lastnika spornega stanovanja za stanovanjski kredit in ga tudi dobil, da se je tedaj zavezal stanodajalcu, da bo sporno stanovanje izpraznil v dveh letih, da je bila hiša tedaj, ko je zaprosil za stanovanjski kredit, v IV. fazi gradnje in da je glede na tako stanje obstajal razlog za odpoved stanovanjskega razmerja brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov iz tretjega odstavka 60. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) že ob uveljavitvi stanovanjskega zakona (SZ). Glede na tako dejansko stanje sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili določilo drugega odstavka 128. člena SZ, po katerem lastnik stanovanja ni dolžan prodati stanovanje po določbah 117. člena SZ, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami ZSR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek obeh tožnikov, da je tožena stranka dolžna z njima skleniti kupoprodajno pogodbo, s katero bo njima prodala v skladu z določbami stanovanjskega zakona 67,79 m2 veliko stanovanje v M., R., za kupnino 409.727,40 SIT. Tožbeni zahtevek tožnikov je zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo oba tožnika iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi nižjih sodišč spremenita ali razveljavita. V reviziji navajata, da hiše nista dogradila do konca iz znanih razlogov, da sta zato vrnila posojilo že 30.6.1990 z vsemi obrestmi ter sta zato lahko enakopravno z drugimi imetniki stanovanjske pravice zahtevala prodajo stanovanja. Pomembno je, da iz naslova stanovanjskega kredita ne dolgujeta ničesar nikomur več, da v spornem stanovanju še stanujeta, da nimata drugega stanovanja, da je v AB še vedno zaposlena druga tožnica in da je prvi tožnik invalidsko upokojen ter žrtev vojnega nasilja.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Čeprav tožnika uveljavljata revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zatrjevanih kršitev nista opredelila ne formalno in ne vsebinsko. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo sodbo sodišča druge stopnje glede postopkovnih kršitev le v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), vendar take kršitve v obravnavani zadevi ni ugotovilo.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava sta tožnika obrazložila. Po oceni revizijskega sodišča ni podan niti ta revizijski razlog. Predmet materialnopravne presoje spora je lahko le na prvi in drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je prvi tožnik kot imetnik stanovanjske pravice s pismeno izjavo odstopil drugi tožnici kot svoji ženi pravico do odkupa spornega stanovanja, da je ta tožnik leta 1986 zaprosil delodajalca kot lastnika spornega stanovanja za stanovanjski kredit in ga tudi dobil, da se je tedaj zavezal stanodajalcu, da bo sporno stanovanje izpraznil v dveh letih, da je bila hiša tedaj, ko je zaprosil za stanovanjski kredit, v IV. fazi gradnje in da je glede na tako stanje obstajal razlog za odpoved stanovanjskega razmerja brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov iz tretjega odstavka 60. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) že ob uveljavitvi stanovanjskega zakona (SZ). Glede na tako dejansko stanje sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da tožena stranka po določilu drugega odstavka 128. člena SZ ni bila dolžna prodati sporno stanovanje drugi tožnici, medtem ko prvi tožnik zaradi odstopa take svoje pravice drugi tožnici ni aktivno legitimiran k sporu. Zato sta zahtevek tožnikov na prodajo spornega stanovanja zavrnili.

Po oceni revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili določilo drugega odstavka 128. člena SZ, po katerem lastnik stanovanja ni dolžan prodati stanovanje po določbah 117. člena SZ, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami ZSR. Materialnopravna presoja ugotovljenega dejanskega stanja je tako utemeljevala zavrnitev tožbenega zahtevka tožnikov. Na tako odločitev pa ne morejo v ničemer vplivati revizijska izvajanja tožnikov, ki zgolj poudarjata nekatere okoliščine dejanskega in socialnega značaja. Ker glede na povedano revizija tožnikov ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).