Jedro

Glede na to, da je bil dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ). Toženec bi po sklenjenem dogovoru moral še plačati posamezni obrok v višini 400,94 EUR do dne 30. 12. 2014, 30. 1. 2015, 30. 2. 2015, 30. 3. 2015, 30. 4. 2015, 30. 5. 2015, 30. 6. 2015, 30. 7. 2015, 30. 8. 2015, 30. 9. 2015, 30. 10. 2015, 30. 11. 2015, 30. 12. 2015 in 30. 1. 2016. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugodilo plačilu zakonskih zamudnih obresti od obrokov, s katerimi je bil toženec v zamudi in tožniku priznalo zakonske zamudne obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov z zapadlostjo, razvidno iz izreka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 665,98 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo glede glavnice v višini 5.613,16 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava ter procesnih kršitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da sta bila tožena stranka kot delodajalec in tožnik kot delavec v delovnem razmerju, iz katerega je na strani tožene stranke kot delodajalca nastala obveznost tožniku poplačati zapadle in neporavnane obveznosti, izvirajoče iz delovnega razmerja in da sta stranki za poplačilo navedenih obveznosti dne 30. 11. 2013 sklenili dogovor. Prezrlo pa je trditve tožene stranke, da je navedeni dogovor ničen in zaradi tega ne more imeti pravnih učinkov. Tožena stranka je namreč dogovor podpisala v zaupanju v resničnost podatkov, ki jih je tožnik navajal in zatrjeval in so postali predmet dogovora, vendar pa je tekom postopka izvedela, da so bili obračuni potnih nalogov, ki so bili med drugim predmet dogovora z dne 30. 11. 2013, s strani tožnika neresnično prikazani. Po podpisu predmetnega dogovora je namreč tožena stranka pri pregledu ugotovila, da tožnik ni predložil resničnih podatkov glede opravljenih poti oziroma, da je za določene poti obračunal bistveno več kilometrov. Vse navedeno je tožena stranka izpostavila že v odgovoru na tožbo in v celotnem postopku, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da dogovor z dne 30. 11. 2013 ni ničen, ker je tožena stranka svoje obveznosti iz dogovora poplačala v celoti in s tem priznala dolg, ki je iz predmetnega dogovora izviral. Res je, da je tožena stranka tožniku nakazala določene zneske, vendar pa meni, da to na samo veljavnost dogovora nima nikakršnega vpliva. Ni zatrjevala, da iz naslova delovnega razmerja tožniku ne dolguje ničesar, prav nasprotno, priznala je nastale obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je dolžna plačati tožniku, vendar meni, da je bila zavedena glede same višine dolgovanih zneskov. Kljub temu je nakazovala zneske, za katere je menila, da jih dolguje, kar pa ne pomeni, da je bil predmetni dogovor veljaven. Tožena stranka je plačila opravila pred izvedbo naroka za glavno obravnavo in je zato na strani tožnika nastala obveznost, da tožbo v plačanem delu umakne, česar pa ni storil, zato so nastali toženi stranki dodatni stroški. Meni, da tožnik delnega umika glede že plačanih zneskov ni podal pravočasno, zato bi mu moralo sodišče naložiti v plačilo tako povzročene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so predvsem naslednja: - da je bil med tožnikom in toženo stranko sklenjen dogovor dne 30. 11. 2013, s katerim se je tožena stranka zavezala plačati svojo obveznost do tožnika iz delovnega razmerja v višini 9.622,56 EUR v 24 mesečnih obrokih po 400,94 EUR mesečno, in sicer 1. obrok najkasneje do 28. 2. 2014 in zadnji 24. obrok najkasneje do 30. 1. 2016 (A1); - da je na dan vložitve tožbe dne 7. 12. 2015 toženec plačal tožniku 10 od skupaj 24. obrokov in mu je še dolgoval znesek 5.613,16 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; - da je tožnik na naroku za glavno obravnavo dne 10. 2. 2017 podal delni umik tožbe v višini 5.613,16 EUR, saj je toženec do dne 9. 2. 2017 poravnal celotno glavnico; - da je tožnik v predmetnem sporu vztrajal le še pri plačilu zakonskih zamudnih obresti in stroškov postopka.

6. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec svojo obveznost po dogovoru glede glavnice dne 9. 2. 2017 v celoti izpolnil in je očitno, da je dogovor med strankama veljal. Toženec je namreč delna plačila nakazoval na račun tožnika že pred vložitvijo predmetne tožbe, kot tudi po njeni vložitvi. Iz priloženih izpiskov bančnega računa tožnika izhajajo enaki zneski, kot so navedeni v dogovoru med strankama, z navedbo številke zaporednega obroka (A3). Z zadnjim nakazilom toženca dne 9. 2. 2017 v višini 2.004,70 EUR pa je bila glavnica v celoti poplačana.

7. Neutemeljene so pavšalne pritožbene navedbe glede ničnosti dogovora, ki ga je toženka sklenila s tožnikom (A1) in tožniku tudi v celoti po dogovoru izplačala glavnico. Po določbi prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj. - OZ) je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Tožena stranka v dokaznem postopku ni zatrjevala in dokazala, da dogovor nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, prav nasprotno, do prvega naroka za glavno obravnavo je v celoti izpolnila obveznost, za katero se je zavezala v dogovoru z dne 30. 11. 2013. 8. Glede na to, da je bil dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ). Toženec bi po sklenjenem dogovoru moral še plačati posamezni obrok v višini 400,94 EUR do dne 30. 12. 2014, 30. 1. 2015, 30. 2. 2015, 30. 3. 2015, 30. 4. 2015, 30. 5. 2015, 30. 6. 2015, 30. 7. 2015, 30. 8. 2015, 30. 9. 2015, 30. 10. 2015, 30. 11. 2015, 30. 12. 2015 in 30. 1. 2016. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugodilo plačilu zakonskih zamudnih obresti od obrokov, s katerimi je bil toženec v zamudi in tožniku priznalo zakonske zamudne obresti: - od vtoževane glavnice 5.613,16 EUR od dne 7. 12. 2015 dalje (od vložitve tožbe dalje, kot je tožbeni zahtevek postavil tožnik) do dne 16. 12. 2015, ko je toženec izvršil prvo plačilo v višini 400,94 EUR; - od zneska 5.212,22 EUR (glavnica že zmanjšana za plačilo 400,94 EUR) od dne 17. 12. 2015 do naslednjega plačila toženca dne 18. 1. 2016; - od zneska 4.811,28 EUR (ki je že zmanjšan za plačilo 400,94 EUR) od dne 19. 1. 2015 do naslednjega plačila toženca dne 9. 2. 2016; - od zneska 4.410,34 EUR (ki je že zmanjšan za plačilo 400,94 EUR) od dne 10. 2. 2016 do naslednjega plačila toženca dne 15. 3. 2016; - od zneska 4.009,40 EUR (ki je že zmanjšan za plačilo 400,94 EUR) od dne 16. 3. 2016 do naslednjega plačila toženca dne 24. 5. 2016; - od zneska 3.608,64 EUR (ki je že zmanjšan za plačilo 400,94 EUR od dne 25. 5. 2016 do naslednjega plačila toženca dne 15. 7. 2016; - od zneska 3.207,52 EUR (ki je že zmanjšan za plačilo 400,94 EUR), od dne 8. 8. 2015 do naslednjega plačila toženca dne 15. 7. 2016; - od zneska 2.806,58 EUR (ki je že zmanjšan za plačilo 400,94 EUR), od dne 9. 8. 2016 do naslednjega plačila toženca dne 2. 9. 2016; - od zneska 2.405,64 EUR, (ki je že zmanjšan za plačilo 400,94 EUR), od dne 3. 9. 2016 do dne 21. 10. 2016; - in od zneska 2.004,70 EUR od 22. 10. 2016 do 9. 2. 2017, ko je toženec z zadnjim nakazilom v celoti poravnal glavnico.

9. Zmotno pritožba zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni pravilno odmerilo stroškov postopka. Glede na to, da je toženec dne 9. 2. 2017 v celoti poravnal glavnico, in da je tožnik naslednji dan na prvem naroku dne 10. 2. 2017 podal delni umik tožbe v višini glavnice (5.613,16 EUR), je sodišče prve stopnje pravilno priznalo stroške po višini vrednosti spornega predmeta ob vložitvi tožbe. Toženec je svojo obveznost izpolnil dan pred razpisanim poravnalnim narokom in prvim narokom za glavno obravnavo, zato je bila vložena tožba potrebna. Skladno z določbo prvega odstavka 158. člena ZPP je tožnik delni umik tožbe podal naslednjega dne na naroku, zato ni dolžan nositi stroškov toženca. Sodišče prve stopnje pa je tudi stroške postopka tožniku pravilno odmerilo, upoštevajoč odvetniško tarifo in skladno s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče o stroških pritožbe ni odločalo, ker jih tožena stranka ni priglasila.