Up-687/03

15. 12. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B. iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. novembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Cp 389/2003 z dne 15. 7. 2003 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru št. In 2000/00027 z dne 10. 2. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog pritožnikov (v izvršilnem postopku dolžnikov) za obnovo postopka kot nedovoljen zavrže, njun predlog za odlog izvršbe pa zavrne. Odločitev o zavrženju predloga za obnovo postopka je sodišče utemeljilo z argumentom, da pritožnika v predlogu za obnovo postopka navajata zgolj razloge, ki sta jih brez uspeha uveljavljala že v prejšnjem postopku, ne navajata pa nobenih drugih okoliščin, ki jih brez svoje krivde ne bi mogla uveljavljati, preden je bilo v zadevi pravnomočno odločeno. Glede predloga za odlog izvršbe pa je sodišče ocenilo, da pritožnika nista izkazala za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpela nenadomestljivo škodo in da bi bila ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku (prvi odstavek 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. - v nadaljevanju ZIZ). Pritožnika sta se zoper sklep sodišča prve stopnje pritožila. Višje sodišče je njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje s tem, da je spremenilo prvo točko izreka tako, da se predlog pritožnikov za obnovo postopka po uveljavljani 2. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ zavrže, po uveljavljani 3. in 10. točki 394. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pa zavrne.

2.Pritožnika v ustavni pritožbi izražata nestrinjanje z navedeno odločitvijo sodišča. Sodišču očitata, da je pri odločanju o obnovi postopka grobo kršilo njune pravice, ker ni opravilo naroka za obravnavanje predloga za obnovo postopka. Glede na določbi 398. in 399. člena ZPP bi to moralo storiti, razen v primeru, ko predlog za obnovo postopka zavrže. Pritožnika tudi menita, da bi bilo glede na določbo drugega odstavka 63. člena ZIZ za odločanje o obnovi postopka pristojno Okrožno sodišče.

Glede predloga za odlog izvršbe opozarjata, da bi opravljena izvršba zanju pomenila finančno uničenje in nenadomestljivo škodo, še zlasti zato, ker bi v primeru uspeha z izrednimi pravnimi sredstvi morala svojo terjatev uveljavljati v tujini.

Višjemu sodišču očitata, da je samovoljno zapisalo, da opustitev izvedbe naroka za obravnavanje predloga za obnovo postopka ni vplivala na zakonitost in pravilnost prvostopenjske sodne odločbe. Po mnenju pritožnikov opustitev izvedbe naroka pomeni neenako obravnavanje strank in s tem kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Zatrjujeta pa tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) ter kršitev prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - EKČP).

B.

3.Ustavno sodišče ne presoja nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava samih po sebi. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Takšnih kršitev pa pritožnika s ponavljanjem argumentov, s katerimi v izvršilnem postopku nista uspela, in z navedbami, s katerimi izražata le svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišča, nista izkazala.

4.Pritožnika nasprotujeta predvsem stališču Višjega sodišča, po katerem bi sodišče prve stopnje glede obnovitvenega razloga po 3. točki 394. člena ZPP sicer moralo razpisati narok, vendar zaradi ugotovljene očitne neutemeljenosti predloga za obnovo opustitev naroka ni vplivala na zakonitost in pravilnost prvostopenjske odločitve v tem obsegu. Menita, da je to stališče Višjega sodišča samovoljno in da predstavlja kršitev drugega odstavka 14. člena, 22. in 23. člena Ustave. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, izhaja zahteva po kontradiktornem postopku. V njem mora biti vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. To ustavno procesno jamstvo bi bilo pritožnikoma kršeno, če zaradi opustitve naroka ne bi imela možnosti predstaviti svojih stališč glede obstoja razlogov za obnovo postopka. Narok za obravnavanje predloga za obnovo postopka ne more biti sam sebi namen. Dejstvo, da v obravnavani zadevi ta narok ni bil opravljen, pa samo po sebi še ne pomeni kršitve pravice do kontradiktornosti. Pritožnika sta namreč imela možnost že v samem predlogu za obnovo postopka navesti vsa dejstva in okoliščine, ki bi utemeljevala obnovo postopka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pritožnika v predlogu za obnovo postopka navajata zgolj razloge, ki sta jih brez uspeha uveljavljala že v prejšnjem postopku, ne navajata pa nobenih drugih okoliščin, ki jih brez svoje krivde ne bi mogla uveljavljati, preden je bilo v zadevi pravnomočno odločeno.

Pritožnika v ustavni pritožbi ne pojasnita, katerih dejstev in okoliščin zaradi opustitve naroka nista mogla navesti. Glede uveljavljanega obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena ZPP, ki sta ga pritožnika utemeljevala z dejstvom, da jima je bila verodostojna listina, ki je bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, vročena šele tik pred vložitvijo predloga za obnovo, pa je Višje sodišče obrazložilo, da zgolj na podlagi tega dejstva zanju ne bi bila izdana ugodnejša odločba. Pritožnika sicer zatrjujeta, da so iz te verodostojne listine razvidne napake, ki so bile storjene v postopku. Vendar kršitve ustavnih procesnih jamstev, ki jih zagotavljata 22. in 23. člen Ustave, ni mogoče utemeljevati z navedbo, da je odločitev sodišča po vsebini napačna.

5.Tudi odločitev o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe sta sodišči ustrezno utemeljili. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da sta pritožnika s predložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti sicer izkazala prvi pogoj iz 71. člena ZIZ, nista pa izkazala za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpela nenadomestljivo škodo. Zgolj njune pavšalne navedbe o škodi oziroma ekonomskem uničenju, ki naj bi ga utrpela z izvršbo, ne zadoščajo za izpolnitev pogoja verjetnosti nastanka nenadomestljive škode.

Navedbe, da bi bilo v primeru ugotovitve nedopustnosti izvršbe uveljavljanje terjatve od upnika v tujini onemogočeno, pa so po oceni sodišča presplošne in pomenijo zgolj predvidevanja. Višje sodišče se je v celoti strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje. Zgolj okoliščina, da odločitev sodišča ni v korist pritožnikov, pa tudi ne zadošča za ugotovitev, da je bila pritožnikoma kršena katera od človekovih pravic.

6.Ostalih očitkov pritožnikov (npr. da listina, ki je bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, ni verodostojna listina, da zapadlost terjatev ni bila izkazana, itd.) Ustavno sodišče v postopku presoje ustavne pritožbe zoper izpodbijana sklepa ni moglo upoštevati, saj predmet izpodbijanja v tej ustavni pritožbi ni sklep o izvršbi, pač pa le sklepa, navedena v izreku.

7.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger