Jedro

Več let ali celo več deset let starih predpisov ni mogoče za nazaj razlagati v posameznikovo oziroma delavčevo škodo drugače, kot so se razlagali v času, ko so bili v uporabi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za šolstvo in šport, št. 125-03-0850/2000/17 (1106) z dne 7. 5. 2010 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport v ponoven postopek.

II. Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, od preteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ odločil, da se zavrneta predloga za tožničino imenovanje v naziv svetovalka (prvotni predlog) in svetnica (kasnejši predlog). V obrazložitvi navaja, da je ravnatelj Prve gimnazije Maribor (predlagatelj) dne 12. 5. 2000 v skladu s 5. členom Pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive (Pravilnik, Ur. list RS, št. 64/96, 33/00 in 101/00) pri Ministrstvu za šolstvo in šport (Ministrstvo) vložil predlog za tožničino napredovanje v naziv svetovalka. Predlogu je priložil oceno delovne uspešnosti, seznam dodatnega strokovnega dela, dokazila o opravljenem strokovnem izpopolnjevanju in pozitiven sklep učiteljskega zbora. Dne 29. 10. 2001 pa je svoj predlog za napredovanje spremenil v predlog za izjemno napredovanje v naziv svetnica. Izpodbijana odločba je bila izdana potem, ko je ministrstvo že izdalo dve odločbi, s katerima je bil predlog za tožničino napredovanje zavrnjen, obe pa sta bili odpravljeni s strani Upravnega sodišča RS (odločba z dne 7. 1. 2002 je bila odpravljena s sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru št. U 76/2002-8 z dne 20. 1. 2004, odločba z dne 25. 7. 2007 pa je bila tudi odpravljena s sodbo št. U 400/2007-9 z dne 7. 10. 2009). V skladu z zadnjo navedeno sodbo z dne 7. 10. 2009 je Ministrstvo pričelo s ponovnim postopkom za tožničino napredovanje v naziv na podlagi predloga z dne 12. 5. 2000 s spremembo z dne 29. 10. 2001. V 6. členu Odredbe o smeri izobrazbe učiteljev in laborantov v izobraževalnih programih gimnazije (Odredba, Ur. list RS, št.14/99), ki je veljala že v času vložitve prvega predloga za napredovanje, je določeno, da lahko tisti učitelji in laboranti, ki so do uveljavitve te odredbe izpolnjevali s predpisi določene pogoje za opravljanje vzgojno- izobraževalne dejavnosti, opravljajo vzgojno-izobraževalno dejavnost tudi po uveljavitvi te odredbe. Po določbah 23. točke prvega odstavka 4. člena Odredbe se za ugotavljanje ustrezne izobrazbe za opravljanje dela na določenem delovnem mestu upoštevajo predpisi, ki so veljali v času, ko je tožnica opravila strokovni izpit, ker je šele takrat postala strokovna delavka v skladu z Zakonom o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Tožnica se je na delovnem mestu učiteljica informatike zaposlila leta 1989, vendar je strokovni izpit opravila šele dne 30. 5. 1991, zato zanjo veljajo na tisti dan veljavni izobrazbeni pogoji. Pred uveljavitvijo Odredbe so bili izobrazbeni pogoji za poučevanje predmeta informatika in računalništvo določeni v Sklepu o določitvi kadrovskih pogojev za učitelje in sodelavce – laborante v programih srednjih in osnovnih šol (Sklep, Ur. list RS, št. 42/95), ki je 20. točki 1. člena določal, da lahko v programih srednjih šol uči predmet računalništvo in informatika tisti, kdor je končal program za pridobitev visokošolske izobrazbe in je pridobil katerega izmed strokovnih naslovov profesor ali dipl. ing. inženirstva z matematiko ali računalništva in informatike, če učiteljev s takšno izobrazbo ni, pa lahko uči ta predmet tudi učitelj s končanim programom za pridobitev visokošolske izobrazbe, če je imel v tem programu predmet računalništvo in če ima dopolnilna strokovna znanja. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive (Pravilnik, Ur. list RS, št. 64/96), ki je veljal v času vložitve predloga za napredovanje v naziv, v 10. členu določa, da lahko v naziv svetovalec napreduje, kdor je imel naziv mentor najmanj 5 let, je uspešen pri svojem delu, je uspešno končal programe strokovnega izobraževanja, ki so skupaj ovrednoteni z najmanj 7 točkami in je opravil različna dodatna strokovna dela, ovrednotena z najmanj 18. točkami. V 13. členu pa so določeni posebni pogoji za izjemno napredovanje v naziv svetnik(ca). Tožnica ima visokošolsko izobrazbo in strokovni naslov dipl. inženirka elektrotehnike, pridobila je pedagoško andragoško izobrazbo in opravila strokovni izpit. Za opravljanje dela na delovnem mestu učitelja računalništva mora v skladu z določili 4 letnih programov tehniških in drugih strokovnih šol, ki so bili na podlagi zakona o usmerjenem izobraževanju sprejeti leta 1991, izpolnjevati naslednje tam navedene kadrovske pogoje, med njimi (če nima računalniške smeri izobrazbe) visoko izobrazbo z dodatno pedagoško andragoško izobrazbo in ustrezen 150 urni tečaj iz računalništva. Ker ima tožnica visoko izobrazbo z dodatno pedagoško andragoško izobrazbo, ji za izpolnjevanje pogoja ustrezne izobrazbe za učiteljico informatike manjka še opravljen 150 urni tečaj iz računalništva. Kot dokaz o opravljenem 150 urnem tečaju iz računalništva je tožnica predložila dopis Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru z dne 26. 2. 2010, kjer potrjujejo, da je tožnica pri njih opravila 150 urno dopolnilno izobraževanje iz računalništva in informatike. Vendar pa ta dopis ni ustrezno dokazilo, saj se lahko upošteva le dokazilo v obliki javne listine o opravljenem izobraževanju. Tudi druga dokazila v zvezi s tem nimajo statusa javne listne, ki bi to dokazovala. Čeprav tožnica kot profesorica informatike vzorno dela z dijaki, sodelavci in starši ter ima opravljene številna izobraževanja (seminarje) s strokovnega področja računalništva in informatike, je bilo treba sporen predlog za imenovanje v naziv zavrniti, ker (glede na navedeno) ne izpolnjuje splošnega pogoja ustrezne izobrazbe za opravljanje dela učiteljice informatike, za napredovanje v naziv svetnica pa poleg tega ne izpolnjuje niti posebnih pogojev, saj je za dodatna strokovna dela zbrala le 29 točk od potrebnih 38. Pravnega stališča iz sodbe Upravnega sodišča RS z dne 7. 10. 2009 glede obveznega upoštevanja pojasnila k točki 20.4.1 Sklepa (o razlagi dotedanjih izobrazbenih pogojev za poučevanje računalništva in informatike) ni bilo mogoče upoštevati, ker je to pojasnilo pojasnjevalne narave in ni v skladu s predpisi, ki so določali izobrazbene pogoje pred njim. Če bi mu priznali naravo konstitutivne normativne norme, bi to pomenilo retroaktivno določanje pogojev, ki bi bilo v nasprotju s takrat veljavno normativno ureditvijo in namenom predpisa oz. njegove prehodne določbe. Ker torej tožnica, ob upoštevanju navedenega, nima ustrezne izobrazbe za opravljanje vzgojno izobraževalnega dela v skladu z 20. točko Sklepa in zato ne izpolnjuje pogojev za napredovanje iz 2. in 10. oz. 13. člena Pravilnika, se predloga za napredovanje v naziv svetovalka in v naziv svetnica zavrneta.

Tožnica v tožbi nasprotuje stališču Ministrstva, po katerem ne izpolnjuje splošnih pogojev za napredovanje, ker nima ustrezne izobrazbe. Ustreznost strokovne izobrazbe je treba presojati na dan, ko se je zaposlila kot učiteljica računalništva in informatike in ne na dan, ko je opravila strokovni izpit, saj strokovni izpit ne predstavlja pogoja strokovne izobrazbe, temveč je pogoj za zasedbo delovnega mesta. Ministrstvo ji krši ustavno pravico do enakega obravnavanja, saj je v identični zadevi učiteljice A.A. odločilo, da se navedeni učiteljici podeli naziv mentorica z dnem 1. 12. 1998 (odločba Ministrstva št. 131-1289/98-S-1650 z dne 21. 4. 2006). A.A. ima enak strokovni naziv kot tožnica (diplomirana inženirka elektrotehnike), na delovnem mestu učiteljice računalništva in informatike pa je zaposlena od 1. 9. 1992. Stališče Ministrstva, po katerem (tožnica) izobrazbenega pogoja ne izpolnjuje zato, ker nima opravljenega ustreznega 150 urnega tečaja iz računalništva, je v direktnem neskladju s sodbo Upravnega sodišča RS št. U 400/2007-9 z dne 7. 10. 2009. Zahteva o opravljenem 150 urnem tečaju iz računalništva, ki izhaja iz 3. alineje izobrazbenih pogojev določenih v Štiriletnih programih tehničnih in drugih strokovnih šol zanjo ni utemeljena, saj se je zaposlila pred njihovo objavo (in tudi že prej opravila strokovni izpit). Navedeni programi so bili sprejeti leta 1991 s strani Strokovnega sveta RS za vzgojo in izobraževanje na podlagi Zakona o usmerjenem izobraževanju in (šele) leta 1992 objavljeni v publikacijah Zavoda RS za šolstvo. Pa tudi sicer opravljena habilitacija na Pedagoški fakulteti v Mariboru dokazuje, da njeno strokovno znanje daleč presega zahtevnost 150 urnega tečaja iz računalništva. Dopolnjenega predloga za napredovanje v naziv svetnica pa Ministrstvo ni obravnavalo po predpisanem postopku. Tožnica je v času odločanja imela zbranih zahtevanih 38 točk in je zato izpolnjevala zahtevane pogoje. Ker niso zahtevali dopolnitve vloge, je ostalo dejansko stanje v tem pogledu nepravilno ugotovljeno. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in samo odloči, da se predlogu za napredovanje v naziv svetovalka ugodi oz. podredno, da zadevo vrne Ministrstvu v ponovno odločanje; tožena stranka pa ji je dolžna povrniti stroške sodnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da bi bilo treba glede izpolnjevanja splošnih pogojev za opravljanje dela učitelja računalništva in informatike upoštevati predpise, ki so veljali na dan, ko se je tožnica prvič zaposlila na delovnem mestu učiteljica računalništva in informatike, saj zaposleni v vzgoji in izobraževanju postane strokovni sodelavec šele takrat, ko izpolni vse predpisane pogoje, med njimi tudi strokovni izpit (92. člen ZOFVI). Tožnica je pogoje za strokovnega delavca izpolnila dne 30. 5. 1991, ko je opravila ustrezen strokovni izpit. Tožnica že v času prve zaposlitve na delovnem mestu učiteljica informatike (v Srednji družboslovni šoli Maribor dne 1. 9. 1989) ni izpolnjevala izobrazbenega pogoja po določbah takrat veljavnega Zakona o usmerjenem izobraževanju (Uradni list SRS, št. 11/80 s spremembami do 35/89), saj ni imela "visokošolske izobrazbe ustrezne smeri". Poleg tega, da tožnica ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja, ne izpolnjuje niti posebnih pogojev za napredovanje v naziv svetovalka, saj je imela ob vložitvi predloga za napredovanje v naziv svetovalke naziv mentorica šele tri leta in pol, nadpovprečna delovna uspešnost kot pogoj za izjemno napredovanje po 10. členu Pravilnika, pa ni bila podana. Potrdila, ki jih tožnica prilaga v tožbi kot dokaz svoje strokovne usposobljenosti, se nanašajo na kasnejše obdobje po dnevu izdaje odločbe, zato jih Ministrstvo ne more upoštevati. Če bi tožnica izpolnjevala pogoj ustrezne izobrazbe in ostale pogoje za napredovanje, ki so določeni v Pravilniku, bi lahko v naziv svetovalka napredovala s 1. 3. 2001, ker bi lahko predlog za napredovanje vložila šele v mesecu januarju oziroma do konca februarja 2001 (6. in 4. člen Pravilnika). Izjemno napredovanje v naziv svétnica pa bi lahko tožnica ob izpolnjevanju vseh pogojev uveljavila s 1. 7. 2000, ker je bil predlog za napredovanje podan v mesecu maju 2000. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in meritorno odloči o zadevi.

V odgovoru na ta odgovor tožnica še navaja, da je bil dne 12. 5. 2000 podan predlog s prilogami za izjemno napredovanje v naziv svetovalka, kar priznava v odgovoru na tožbo tudi tožena stranka. Da je Ministrstvo obravnavalo predlog v naziv svetovalec po 11. členu Pravilnika (izjemno napredovanje) je razvidno tudi iz dopisa z zahtevo po dopolnitvah predloga z dne 26. 11. 2001. Pred odločitvijo o izrednem napredovanju v naziv svétnica bi morala biti podana zahteva za dopolnitev (nepopolnega) predloga, saj bi tožnica, ob predložitvi relevantne dokumentacije, zbrala zahtevanih 38 točk. Vztraja pri svojih dosedanjih predlogih.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi Ministrstvo zavrača oba predloga za tožničino napredovanje (v naziv svetovalka in svetnica) prvenstveno iz razloga, ker naj ne bi izpolnjevala osnovnega izobrazbenega pogoja za učiteljico računalništva in informatike. Pri tem stališču Ministrstvo ne akceptira oz. upošteva pravnih stališč iz obeh sodb Upravnega sodišča v tej zadevi, bistveno podobnega stališča Vrhovnega sodišča o tem vprašanju v zadevi A.A., svojega lastnega stališča pri končni odločitvi v zadevi A.A., pa tudi ne svojega predhodnega stališča v primeru tožničinega napredovanja v naziv "mentorica".

Po presoji sodišča več let ali celo več deset let starih predpisov ni mogoče za nazaj razlagati v posameznikovo oz. delavčevo škodo drugače, kot so se razlagali v času, ko so bili v uporabi. Razloga za to sta vsaj dva: prvič, ker tudi pri taki retroaktivni razlagi starega predpisa pride do za posameznika enako škodljivih posledic kot pri ustavno nedovoljeni retroaktivni uporabi novega predpisa, drugič pa zato, ker so bile tudi dejanske in pravne okoliščine posameznih zadev takrat povsem drugačne kot danes, zaradi česar lahko pride do popolnega neupoštevanja takratnih okoliščin. Ta dva razloga sta podana tudi v obravnavanem primeru. Leta 1989, ko je tožnica začela delati kot učiteljica računalništva in informatike, je bil ta predmet še relativno nov in se je šele prav vpeljeval v srednješolski in univerzitetni sistem, zaradi česar je bilo tudi stanje na področju ponudbe kadrov zanj povsem drugačno kot danes. Ker vemo, da je v pravu praviloma mogoče o določenih dejanskih in pravnih okoliščinah podati znotraj podanih pravnih okvirov med sabo različne (celo nasprotne) pravne razlage, je treba v mejnih primerih (kot je obravnavani), še posebej ko se sega daleč v preteklost, med različnimi možnimi razlagami izbrati tisto, ki je za prizadetega delavca ugodnejša. Tožnica si je z diplomo na Tehnični fakulteti v Mariboru leta 1988 pridobila visokošolsko izobrazbo in strokovni naslov dipl. inženirka elektrotehnike, na Prvi gimnaziji Maribor je pričela na delovnem mestu učiteljica računalništva in informatike delati dne 1. 9. 1989, pedagoško andragoško izobrazbo si je pridobila na Pedagoški fakulteti v Mariboru dne 8. 5. 1990, strokovni izpit je opravila dne 30. 5. 1991. Ministrstvo ji izrecno priznava visoke učiteljske kvalitete- strokovno usposobljenost, prizadevnost, vzoren odnos z dijaki, starši in učitelji.

V 6. členu Odredbe o smeri izobrazbe učiteljev in laborantov v izobraževalnih programih gimnazije (Odredba, Ur. list RS, št.14/99), ki je veljala v času vložitve prvega predloga za napredovanje, je, v skladu z 146. členom Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) določeno, da lahko tisti učitelji in laboranti, ki so do uveljavitve te Odredbe izpolnjevali s predpisi določene pogoje za opravljanje vzgojno- izobraževalne dejavnosti (za predmete iz te uredbe, tudi za računalništvo in informatiko), opravljajo vzgojno-izobraževalno dejavnost tudi po njeni uveljavitvi. Nasploh je treba ugotoviti, da je bila sicer spreminjajoča se pravna ureditev na tem področju v obdobju od leta 1989 (ko se je tožnica zaposlila) do danes takšna, da je ob predpisovanju novih oz. drugačnih (strožjih, višjih) pogojev za opravljanje učiteljskega poklica, vedno dopustila možnost nadaljnjega opravljanja učiteljskega poklica tistim učiteljem, ki so pred uveljavitvijo sprememb izpolnjevali izobrazbene pogoje.

V času tožničine zaposlitve leta 1989 je veljal 175. člen Zakona o usmerjenem izobraževanju (ZUI, Ur. list SRS, št. 11/80 s spremembami do 35/89) ki je določal, da morajo imeti učitelji splošno izobraževalnih predmetov (kamor je spadal tudi tožničin) visoko strokovno izobrazbo ustrezne smeri, pri čemer sta smer in stopnja strokovne izobrazbe določeni z vzgojno izobraževalnim programom. Kot podzakonski akt je takrat veljal Sklep o vrsti in stopnji izobrazbe učiteljev in sodelavcev za predmete skupne vzgojno izobrazbene osnove (Ur. list SRS, št. 25/85), ki je sicer za posamezne predmete določal vrsto in stopnjo izobrazbe (npr. za slovenščino, tehnični pouk, itd.), vendar pa vrsta in stopnja izobrazbe za učitelja računalništva in informatike v njem (še) ni bila posebej določena oz. urejena.

Tako leta 1989, ko se je tožnica zaposlila, pa tudi še maja leta 1991, ko je opravila strokovni izpit (že prej pa si je pridobila andragoško-pedagoško izobrazbo) je torej za učitelje računalništva in informatike veljal edino le zakonski pogoj (Zakona o usmerjenem izobraževanju), da morajo imeti visoko strokovno izobrazbo ustrezne smeri. Katera smer je ustrezna ni bilo nikjer določeno in je bilo torej prepuščeno razlagi za kadrovanje pristojnih organov. Glede na konkretne okoliščine zadeve je očitno, da so tožničino izobrazbo takrat šteli za izobrazbo ustrezne stopnje in smeri (saj so jo zaposlili na delovnem mestu učiteljice računalništva in informatike, takratnega sklepa o zaposlitvi in razporeditvi na delovno mesto sicer ni v spisu). Ministrstvo pavšalno navaja, da je bila kot ustrezna smer že takrat mišljena smer računalništvo in informatika, vendar pa ne pove, v katerem predpisu bi naj bilo to takrat (leta 1989, niti maja 1991) določeno.

Sklicevanje Ministrstva na t. i. „določila 4 letnih programov tehniških in drugih strokovnih šol“ iz leta 1991 je pavšalno in neutemeljeno. Prvič pri tem ne gre za kakšen predpis (zakon, pravilnik, ipd.,), drugič Ministrstvo ne citira točno, kaj naj bi določali (v spisih zadeve jih ni), tretjič so bili sprejeti in objavljeni (le) kot stališča Strokovnega sveta v publikacijah Ministrstva in ne kot predpis v kakšnem uradnem listu, četrtič Ministrstvo ne pove, kdaj točno so bili javno objavljeni v publikacijah oz. bi naj pričeli veljati. Iz tožbenih navedb celo izhaja, da so bili v obliki publikacij objavljeni šele leta 1992. Vsekakor iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi bili kje ustrezno objavljeni že pred 30. 5. 1991, ko je tožnica opravila že tudi strokovni izpit. Sklep iz leta 1995 (o določitvi kadrovskih pogojev za učitelje in sodelavce – laborante v programih srednjih in osnovnih šol, katerega razlaga je tudi glede na dosedanje odločitve v tej zadevi ključna za odločitev), je kot prehodni kadrovski pogoj za učitelje računalništva in informatike, ki v času njegove uveljavitve (torej leta 1995) niso izpolnjevali od takrat dalje zahtevanega strokovnega naslova profesor ali dipl. inženir računalništva z matematiko ali računalništva in informatike, pod tč. 20.4.1. določal, da lahko ta predmet še naprej poučuje tisti, ki je doslej izpolnjeval pogoje za njegovo poučevanje. Pod (pod)naslovom „Pojasnilo k točki 20.4.1.“ pa je še določal, da so učitelji, ki so izpolnjevali pogoje za poučevanje računalništva in informatike pred uveljavitvijo teh sprememb diplomanti z visokošolsko izobrazbo, ki so imeli v programu študija računalništvo s programiranjem, diplomanti z visokošolsko izobrazbo matematike ali organizacije dela, ki so imeli v programu študija računalništvo in diplomanti katerekoli smeri z opravljenim tečajem iz računalništva v obsegu 150 ur. Kot je tukajšnje sodišče že povedalo in potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi št. I Up 666/2002-2 z dne 23. 11. 2005 (zadeva A.A.), pomeni navedena določba sestavni del predpisa ne glede na to, da je v samem predpisu naslovljena kot „Pojasnilo“, saj je bila vsebovana v samem predpisu in kot sestavni del predpisa tudi objavljena. Poleg tega, da Ministrstvo tega pravnega stališča (Upravnega in Vrhovnega sodišča) ne upošteva, sedaj to določbo (pojasnilo) tudi nepravilno razlaga, ko pravi, da bi morala tožnica v vsakem primeru imeti opravljen še najmanj 150 urni tečaj iz računalništva. Logična, sistemska in namenska razlaga te določbe (pojasnila) nam pove, da morajo tisti učitelji računalništva in informatike z visokošolsko izobrazbo, ki v programu študija niso imeli predmeta računalništvo oz. računalništvo s programiranjem, opraviti poseben tečaj iz računalništva v obsegu 150 ur. Tistim, ki so ta predmet imeli v programu študija, pa tega tečaja torej (logično, sistemsko in namensko) ni treba dodatno opraviti. Tožnica trdi, da je v svojem študijskem programu imela tudi računalništvo, Ministrstvo pa te trditve ni ovrglo oz. se ob napačni razlagi navedenega predpisa z njo niti ni ukvarjalo.

Sodišče se tudi strinja s tožbenim ugovorom, da je strokovni izpit pogoj za zasedbo delovnega mesta in za napredovanje, ne predstavlja pa pogoja strokovne izobrazbe, katerega neizpolnjevanje se tožnici očita.

Tožbeni ugovor neenakega obravnavanja je utemeljen, v kolikor se izkaže, da je Ministrstvo enake oz. v bistvenem podobne primere (kot je obravnavani) brez ustrezne pravne podlage in utemeljitve obravnavalo različno oz. da je v tožničinem primeru odločilo drugače v njeno škodo. Glede tega je najprej treba ugotoviti, da Ministrstvo na ta tožbeni ugovor v sicer obsežnem odgovoru na tožbo ni odgovorilo.

V svoji tožbi tožnica kot primer neenakega obravnavanja po presoji sodišča upravičeno navaja primerljivo napredovanje učiteljice A.A., ki je, ob enaki izobrazbi in strokovnem nazivu kot ju ima tožnica (diplomirana inženirka elektrotehnike), napredovala v naziv mentorica z dnem 1. 12. 1998. A.A. se je na delovnem mestu učiteljica računalništva in informatike zaposlila dne 1. 9. 1992 (torej tri leta kasneje kot tožnica in več kot leto dni po tistem, ko je tožnica že opravila strokovni izpit). Kljub temu pa ji je Ministrstvo priznalo izpolnjevanje pogojev za napredovanje, tako da je z odločbo Ministrstva št. 131-1289/98-S-1650 z dne 21. 4. 2006 napredovala v naziv mentorica z dnem 1. 12. 1998. V primeru A.A. je pravilnost predhodnih odločitev Upravnega sodišča v zvezi s tem potrdilo Vrhovno sodišče RS s svojo sodbo št. I Up 666/2002-2 z dne 23. 11. 2005. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče RS izrecno potrdilo prejšnje stališče Upravnega sodišča RS, da pojasnilo k prehodni določbi točke 20.4.1. Sklepa ni le pojasnjevalne narave, ampak ima značaj obvezne norme, saj je del samega Sklepa. Izrecno je navedlo, da ta del sklepa pojasnjuje, s kakšno izobrazbo lahko učitelji, ki nimajo v osnovi zahtevane izobrazbe, še naprej poučujejo predmet računalništvo in informatika, "... med tam navedenimi izobrazbami pa je tudi tožničina"... .

Kot (drugi) primer neenakega obravnavanja se lahko kaže tudi predhodno tožničino napredovanje v naziv mentorica decembra leta 1996, kjer je Ministrstvo svojo odločitev, da se tožnici podeli naslov „Mentorica“ utemeljilo s tem, da izpolnjuje vse pogoje za napredovanje po Pravilniku o napredovanju zaposlenih v osnovnem in srednjem izobraževanju v nazive (Ur. list RS 41/94 s spremembami do 38/96), torej tudi izobrazbeni pogoj (priloga A 25 sodnega spisa). Tudi te različnosti v svojih stališčih Ministrstvo v izpodbijani odločbi, niti v odgovoru na tožbo, ni pojasnilo.

Res je tukajšnje sodišče (pa tudi Vrhovno) že večkrat reklo, da neka nezakonita odločitev ne more v imenu enakosti obravnavanja pristojnega organa siliti v naslednje nezakonite odločitve, vendar pa je to stališče utemeljeno le v primerih, ko je nezakonitost takšne odločitve izrecno izkazana, utemeljena in obrazložena. V obravnavanem primeru, ko ni izkazano, da bi šlo v primeru A.A. ali pri tožničinem predhodnem napredovanju, za takšne očitno nezakonite predhodne odločitve, lahko govorimo o arbitrarnem ravnanju Ministrstva, ki pa je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti.

Stališče Ministrstva, da je treba za ugotavljanje ustreznosti tožničine izobrazbe za opravljanje dela na njenem delovnem mestu upoštevati predpise, ki so veljali v času, ko je opravila strokovni izpit, ker je šele takrat postala strokovna delavka v skladu z Zakonom o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, za odločitev o zadevi, ob upoštevanju že povedanega, niti ni več relevantno. Je pa to stališče po mnenju sodišča neutemeljeno. Poleg že navedenega (da tudi v času ko je opravila strokovni izpit zahtevani pogoji še niso bili spremenjeni v nobenem predpisu in da pri tem ne gre za izobrazbeni pogoj), je treba pri njenem sedanjem napredovanju glede preteklih predpisov upoštevati tiste, ki so veljali na dan, ko se je tožnica zaposlila, saj je bila na delovno mesto učiteljice računalništva in informatike leta 1989 sprejeta ob presoji, da izpolnjuje takrat zahtevan izobrazbeni pogoj (visokošolska izobrazba ustrezne smeri). Takratne odločbe o sprejemu v delovno razmerje in razporeditvi na delovno mesto sicer ni v spisih zadeve, tako da je dejansko stanje glede tega nejasno. V zvezi s tem sodišče opozarja, da tukaj ne gre za vprašanje upoštevanja ustrezne delovne dobe pri napredovanju v višji naziv, ko se šteje delovna doba od takrat dalje, ko je učitelj opravil strokovni izpit. Tukaj gre za vprašanje izpolnjevanja zahtevanega izobrazbenega pogoja za opravljanje učiteljskega poklica ob prvem nastopu učiteljske službe in od takrat dalje.

Ob upoštevanju doslej navedenega je neutemeljeno stališče Ministrstva, da pojasnilo v Sklepu ni v skladu s takratnimi predpisi in da bi z njegovo uporabo nezakonito retroaktivno določili izobrazbene pogoje. Res je obratno, retroaktivno urejanje pomeni ravnanje Ministrstva, ki predpise za nazaj razlaga drugače kot so se razlagali v času njihove veljavnosti.

O ostalih stališčih Ministrstva in tožbenih ugovorih v zvezi s tem, se sodišče, glede na to, da je tožbi ugodilo že iz navedenega razloga, ni več ukvarjalo.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, ker v postopku za izdajo upravnega akta zakon ni bil pravilno uporabljen, posledično je tudi dejansko stanje zadeve ostalo nepopolno ugotovljeno, zato ji je ugodilo na podlagi 4. v povezavi z 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V ponovnem postopku bo moralo Ministrstvo, ob upoštevanju pravnih stališč iz te sodbe, ponovno odločiti o zadevi.

Odločitev o stroških postopka postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 v povezavi z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. list RS, št. 24/07). Ker je tožnico, ki je v tem upravnem sporu uspela, zastopal odvetnik (ki je davčni zavezanec za DDV), ji v skladu z navedenimi predpisi pripada povrnitev stroškov v pavšalnem znesku 350,00 EUR, povečanem za 20 % DDV, torej skupno 420,00 EUR.