Jedro

Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zamudila 30 dnevni rok za vložitev tožbe. Tožeča stranka je izpovedala, da je 22. 12. 2016 (ko je opravila zadnje delo za toženo stranko) obvestila toženko in si vzela proste dni do konca decembra, nato pa je bila v januarju v bolniškem staležu. Povedala je tudi, da je dne 4. 1. 2017 od nadrejenega prejela naročilo za delo, kar je navedeni zaslišan kot priča potrdil. Navedeno dokazuje, da toženec prenehanja sodelovanja s tožečo stranko ni predvidel. Ni mogoče šteti, da je po oddaji dela dne 22. 12. 2016 med strankama avtomatično prišlo do prenehanja delovnega razmerja. Odločilno za prenehanje sodelovanja je namreč obstoj volje strank po prenehanju razmerja. Da volje po prenehanju razmerja med strankama ni bilo, dokazuje prav elektronsko sporočilo nadrejenega z dne 4. 1. 2017, "da bo delo, ki ji ga je dodelil, zaradi bolniške odsotnosti predodelil in da če bo želela delati, naj sporoči". Glede na to, da je bilo tožnici dne 4. 1. 2017 podano novo naročilo za delo je materialnopravno nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da stranki po 22. 12. 2016 nista bili več v pogodbenem razmerju. Tožba, ki jo je vložila dne 30. 1. 2017, je tako vložena pravočasno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep razveljavita ter se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu ugotovitve, da je tožeča stranka od 1. 1. 2012 dalje v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, za polni delovni čas, na delovnem mestu prevajalec, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto prevajalec (I. točka izreka).

Z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je na podlagi ugotovljenega delovnega razmerja tožena stranka dolžna tožeči stranki: - obračunati na vsakokratni mesečni znesek plačila, vse pripadajoče davke in prispevke, in sicer za obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 9. 2013 v bruto znesku izplačil tožeči stranki obračunati in izplačati davek in prispevke pristojnim zavodom in sicer od bruto zneskov razvidnih iz izreka; - za obdobje od 1. 10. 2013 do 31. 12. 2013 od bruto zneskov izplačil tožeči stranki obračunati in pristojnim zavodom izplačati razliko med pripadajočim in s strani tožnice že plačanimi davki in prispevki in sicer v višini razvidni iz izreka; - za čas od 1. 10. 2013 do 31. 12. 2016 plačati skupaj 10.849,69 EUR neto, kar predstavlja po tožeči stranki plačane prispevke za to obdobje, in sicer v posameznih višinah in z zapadlostjo razvidno iz izreka; - obračunati in izplačati regres za letni dopust za leta 2012, 2013, 2014, 2015 in 2016 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka; - obračunati in izplačati nadomestilo za prehrano v skupni višini 4.165,20 EUR in potne stroške v skupni višini 5.501,16 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila; - povrniti stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.671,28 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi vse do plačila (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je pri tožencu opravljala storitve prevajanja vse od decembra 2009, in sicer sprva na podlagi avtorske pogodbe, od oktobra 2013 dalje pa kot samostojni podjetnik; da med strankama ni bila sklenjena pogodba o sodelovanju; da je zadnje naročilo tožencu oddala 22. 12. 2016; da je v zadnjih dneh decembra 2016, tako kot tudi v prejšnjih letih, koristila dopust, v mesecu januarju 2017 pa je koristila bolniški stalež. Po koriščenju dopusta ter porodniškega staleža je nameravala nadaljevati z opravljanjem dela za toženca, in stranki nista imeli v mislih, da s tožničino začasno odsotnostjo z dela preneha njeno sodelovanje. Zatrjuje, da je sodišče dejstvo prenehanja tožničinega dela presojalo izključno na podlagi vprašanja, ali ima tožničina odsotnost z dela naravo dopusta. Odločilo je, da njena odsotnost oziroma nerazpoložljivost za delo ne more imeti narave dopusta, saj je bila v pogodbenem razmerju s tožencem in ni bila zavezana zaprositi za dopust, ta pa ji tudi ni bil odobren s strani direktorja. Meni, da sam način ureditve tožničine odsotnosti z dela, torej ali je slednja morala zaprositi za dopust ali ne, na samo vprašanje prenehanja delovnega razmerja ne more vplivati. Potrebno je upoštevati, da je opravljala storitve za toženca že vse od leta 2009 dalje in da je v celotnem obdobju redoma koristila dopust oziroma bila nedosegljiva za delo, pri čemer nobena od strank ni štela, da je s tem prišlo do prenehanja njunega sodelovanja. Ko je sporočila, da je spet na voljo, ji je toženec normalno odrejal delovne naloge. Dne 22. 12. 2016 je najavila tožencu svojo nerazpoložljivost za delo preko e-pošte v obliki, v kateri je sporočala svojo razpoložljivost in 4. 1. 2017 je od nadrejenega A.A. prejela novo naročilo. Svoje delo za toženca je opravljala vsakodnevno in dolgotrajno, njeno opravljanje dela za toženca pa je imelo tudi vse elemente delovnega razmerja in ni šlo zgolj za občasno oddajo naročil. Posledično tudi ni mogoče šteti, da je po oddaji dela dne 22. 12. 2016 med strankama avtomatično prišlo do prenehanja razmerja. Med strankama ni bilo volje po prenehanju razmerja, kar je izpovedala tako tožnica kot tudi A.A. in B.B.. Nasprotno je bilo tožnici dne 4. 1. 2017 podano novo naročilo, kar dokazuje, da tudi toženec prenehanja njunega sodelovanja ni predvidel. Zatrjuje, da sodišče v postopku ni presojalo dejanske volje stranke, temveč je odločitev o pravočasnosti vložitve tožbe neutemeljeno oprlo na samo naravo tožničine odsotnosti, posledično pa zmotno odločilo, da je prišlo z dnem 22. 12. 2016 do prenehanja sodelovanja med strankama ter s tem napačno uporabilo 200. člen ZDR-1. Res je tožnica opravljala delo na podlagi s.p., vendar vtožuje ugotovitev dejstva, da ima njeno razmerje naravo delovnega razmerja, ter da ji posledično pripadajo tudi pravice, kot izhajajo iz delovnega razmerja. Meni, da je sodišče s svojo odločitvijo glede pravočasnosti podane tožbe dejansko že vsebinsko odločalo o zadevi, torej o vprašanju, ali ima tožničino razmerje pri tožencu naravo delovnega razmerja ali ne. O dejstvu, ali je tožničino opravljanje dela pri tožencu imelo naravo delovnega ali pogodbenega razmerja, bi bilo mogoče odločati šele po preverbi obstoja vseh zatrjevanih elementov delovnega razmerja. Sklicuje se na sodbo in sklep VDSS, opr. št. Pdp 978/2015. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tem sporu tožeča stranka zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 1. 2012 dalje, ko je pri toženi stranki kljub zatrjevanimi elementom delovnega razmerja delala kot prevajalka preko s. p. Posledično zahteva tudi plačilo denarnih zneskov, do katerih bi bila upravičena, če bi delo opravljala v delovnem razmerju za nedoločen čas in izplačanimi honorarji, plačilo prispevkov, obračun in plačilo regresov za letni dopust, povrnitev stroškov za prehrano med delom in stroškov za prevoz na delo in z dela.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožeča stranka dne 22. 12. 2016 opravila zadnje delo za toženo stranko, nato si je vzela proste dni do konca decembra 2016 in bila v januarju 2017 v bolniškem staležu. Po presoji sodišča prve stopnje bi morala tožeča stranka tožbo z ustreznim zahtevkom v skladu s tretjim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) vložiti v 30 dneh od 22. 12. 2016, ko je opravila zadnje delo za toženo stranko. Ker je tožeča stranka tožbo vložila šele 30. 1. 2017, jo je po presoji sodišča prve stopnje vložila prepozno, zato je tožbo v delu ugotovitve obstoja delovnega razmerja od 1. 1. 2012 dalje na delovnem mestu prevajalec, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja, zavrglo. Posledično pa je zavrnilo denarne zahtevke, do katerih bi bila upravičena, če bi delo opravljala v delovnem razmerju za nedoločen čas, regrese za letni dopust, nadomestila za prehrano in potne stroške v skupni višini 26.317,22 EUR.

8. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zamudila 30 dnevni rok za vložitev tožbe. Tožeča stranka je izpovedala, da je 22. 12. 2016 (ko je opravila zadnje delo za toženo stranko) obvestila toženko in si vzela proste dni do konca decembra, nato pa je bila v januarju v bolniškem staležu. Povedala je tudi, da je dne 4. 1. 2017 od nadrejenega A.A. prejela naročilo za delo, kar je navedeni zaslišan kot priča potrdil. Navedeno dokazuje, da toženec prenehanja sodelovanja s tožečo stranko ni predvidel. Ni mogoče šteti, da je po oddaji dela dne 22. 12. 2016 med strankama avtomatično prišlo do prenehanja delovnega razmerja, kot je nepravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Odločilno za prenehanje sodelovanja je namreč obstoj volje strank po prenehanju razmerja. Da volje po prenehanju razmerja med strankama ni bilo, dokazuje prav elektronsko sporočilo nadrejenega A.A. z dne 4. 1. 2017, "da bo delo, ki ji ga je dodelil (C.), zaradi bolniške odsotnosti predodelil in da če bo želela delati, naj sporoči" (A19). Glede na to, da je bilo tožnici dne 4. 1. 2017 podano novo naročilo za delo je materialnopravno nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da stranki po 22. 12. 2016 nista bili več v pogodbenem razmerju. Tožba, ki jo je vložila dne 30. 1. 2017, je tako vložena pravočasno. Zato je o zahtevkih tožeče stranke treba odločiti meritorno. Odločitev o zavrženju tožbe je tako nepravilna.

9. Zaradi zmotne pravne presoje je dejansko stanje tako ostalo nepopolno ugotovljeno v zvezi z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja in s tem povezanimi denarnimi zahtevki. Zato bo sodišče prve stopnje moralo v novem postopku o tožbenem zahtevku meritorno odločiti. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP in 355. člen ZPP). Glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem druge stopnje.

10. Odločitev o pritožbenih stroških se skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.