Jedro

Pojem dobrovernosti ima materialnopravno naravo. Ocena, da je posest dobroverna, mora torej temeljiti na določenih dejanskih ugotovitvah. Trditev, ki bi omogočale materialnopravni zaključek o dobrovernosti tožnikove posesti, pa tožba ni vsebovala. Ni bilo trditev o tem, na kakšni podlagi je tožnik nastopil posest. Tožba, ki ne vsebuje vseh pravnoodločilnih dejstev, katerih celota daje podlago za utemeljenost tožbenega zahtevka, je nesklepčna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se, kolikor se nanaša na prvega toženca, razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je tožnik lastnik parcele št. 1 k.o. T. Proti sodbi se pritožuje prvi toženec I.M. po začasni zastopnici. V pritožbi opozarja, da tožnik razen navedb, da ima od leta 1985 dalje v izključni neposredni posesti sporno parcelo in jo uporablja na običajen način kot gozd, ni izkazal, da je zakoniti posestnik nepremičnine. Za zakonito se je štela po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) tista posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu. Lastniški posestnik pa je tisti, ki je opredeljen v 27. in 28. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tožnik ni izkazal, da bi bil zakoniti ali lastniški posestnik, zato sodišče ni imelo podlage za sklep, da so na njegovi strani podane predpostavke dobrovernega lastniškega posestnika. Prvi toženec je podedoval sporno parcelo leta 1988 in če te parcele ne bi imel za svoje, bi takrat s tožnikom, ki trdi, da jo ima neprekinjeno v posesti že od leta 1985, to uredil. Pri sporni nepremičnini je bila 5.5.2005 tudi opravljena vknjižba notarskega zapisa preužitkarske pogodbe, kar pomeni, da je glede na zemljiškoknjižno stanje tožnik ves čas vedel, da parcela ni njegova. Tožbena trditev, da je šele v lanskem letu ugotovil neskladje med dejanskim stanjem in tistim, vpisanim v zemljiško knjigo, torej ne drži. Pritožba je utemeljena.

Toženca sta solastnika sporne parcele vsak do ene polovice. Ker nobeden od njiju ni odgovoril na tožbo, je sodišče izdalo zamudno sodbo, ki temelji na predpostavki, da tožena stranka priznava tožnikove navedbe v tožbi. V obravnavanem primeru so te bile, da je tožnik imel sporno parcelo v posesti od leta 1985, da mu uporabe nihče ni oporekal, čeprav naj bi toženca vedela za tako uporabo, da je šele v lanskem letu (tožba je bila vložena leta 2008) ugotovil neskladje med dejanskim lastništvom in tistim, ki je vpisano v zemljiško knjigo ter da je ves čas zemljišče, ki je v naravi gozd, uporabljal za sekanje drv in za deponijo. Glede na take navedbe je prvostopenjsko sodišče pravilno odločitev oprlo na SPZ, ki je stopil v veljavo 1.1.2003 in ki določa v prvem odstavku 269. člena glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, da se upoštevajo določila tega zakona. Po drugem odstavku 43. člena SPZ dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku 10 let. Drži sicer, kar izpostavlja pritožba, da tožnik ni zatrjeval zakonite (lastniške) posesti, vendar sta po drugem odstavku 269. člena SPZ izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom tako dobroverni posestnik kot dobroverni in zakoniti posestnik iz 28. člena ZTLR. Za odločitev v zadevi je zato pomembno, kakšna je bila tožnikova posest. Po drugem odstavku 72. člena ZTLR je bila posest dobroverna, če posestnik ni vedel ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Biti je moral torej v opravičljivi zmoti, da je lastnik stvari. Pojem dobrovernosti ima materialnopravno naravo. Ocena, da je posest dobroverna, mora torej temeljiti na določenih dejanskih ugotovitvah. Trditev, ki bi omogočale materialnopravni zaključek o dobrovernosti tožnikove posesti, pa tožba ni vsebovala. Ni bilo trditev o tem, na kakšni podlagi je tožnik nastopil posest na spornem zemljišču, saj je bila tožba zreducirana zgolj na trditev, da ima od leta 1985 dalje v izključni, neposredni, dobroverni in mirni posesti parcelo št. 1 k.o. T. Tožba, ki ne vsebuje vseh pravnoodločilnih dejstev, katerih celota daje podlago za utemeljenost tožbenega zahtevka, je nesklepčna. Po tretjem odstavku 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa mora sodišče, ko tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, tožeči stranki s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti. Prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru ni tako ravnalo, temveč je izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo v nasprotju s 3. točko prvega odstavka 318. člena ZPP. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je imelo za posledico razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, kolikor se nanaša na pritožnika, v novo odločanje (354. člen ZPP).

Pri ponovnem obravnavanju zadeve bo moralo sodišče s tožbo v delu, kolikor se nanaša na prvega toženca, postopati po tretjem odstavku 318. člena ZPP.